Jedro

Plaki parientalne plevre

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se v prvem odstavku izreka, v delu, ki se nanaša na obresti, sodba s p r e m e n i tako, da tečejo obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 07.02.2003 do vključno 27.06.2003, od 28.06.2003 dalje pa zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

V preostalem pobijanem, a nespremenjenem delu (drugi in tretji odstavek izreka) se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da plača tožniku 2.500.000,00 SIT odškodnine za utrpelo in v bodoče pričakovano negmotno škodo, ker je tožnik pri delu za toženko zbolel zaradi izpostavljenosti azbestu za plevralnimi plaki. Priznalo mu je tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska od 07.02.2003 do 09.09.2004 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM, od 09.09.2004 dalje pa zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženki pa naložilo, da mora povrniti tožniku 351.425,00 SIT njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.09.2004 dalje.

Proti tej sodbi se pravočasno, po svoji pooblaščenki, iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in jo, kot je razbrati iz pritožbe, izpodbija v zavrnilnem delu, v odločitvi o obrestih in o stroških postopka. Prisojena odškodnina za nevšečnosti med zdravljenjem in za strah se mu zdi prenizka, sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo zavrniti odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Najprej graja izvedeniško mnenje. Ne strinja se z izvedencem, da tožnikovih bolečin v prsih, utrujenosti, težkega dihanja in znojenja ni mogoče povezovati s plevralnimi plaki. Izvedenec se sklicuje na rezultate preiskave tožnikove pljučne funkcije, ki je v mejah normale, ne najde pa drugega vzroka oziroma bolezni, ki bi povzročale težave, kot jih opisuje tožnik, temveč jih le hipotetično pripisuje pri tožniku ugotovljeni nevrovegetativni distoniji. Za svojo oceno ne poda nobenega jasnega in upoštevnega argumenta. Zato tudi izpostavljenost azbestnemu prahu ne more biti z gotovostjo izključena kot vzrok za njegove težave. Sodišče je oceno izvedenca neupravičeno upoštevalo pri odločanju. Obrazložitev (mnenja) ni prepričljiva, strokovna in utemeljena. Sodišče pripomb tožnika na oceno izvedenca ni upoštevalo, ker tožnik zanje ni ponudil dokaza. Poudarja, da je njegova izpoved njegov edini in najmočnejši dokaz. Novega izvedenca ni predlagal iz finančnih razlogov. Sodišče tudi ni dovolj natančno ocenilo dejanskega stanja glede tožnikovih bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Ni upoštevalo, da gre za specifične bolezni, ki so neozdravljive in katerih napredovanje in razvoj je nepredvidljiv in je zato vsakršna prognoza nemogoča. Opozarja na ugotovitev izvedenca, da bo v bodoče moral biti stalno podvržen kontrolnim pregledom. Kar se tiče odškodnine za strah izpostavlja dejstvo, da ima ženo in komaj 1,5 let staro hčerko, ki ga bo v prihodnosti potrebovala. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik ves čas zaposlitve pri toženki izpostavljen azbestnemu prahu, je njegov strah pred razvojem te bolezni še toliko bolj upravičen. Vse to močno negativno vpliva na njegovo psiho in počutje in mu povzroča stalen intenziven strah, ki je strah pred smrtjo. Sodišče ne bi smelo upoštevati izvedenčeve prognoze tožnikove bolezni, ki naj bi bila dobra, saj je taka prognoza neutemeljena in le hipotetična. Tožnik nadalje meni, da samo dejstvo, da je njegova pljučna funkcija še v mejah normale ne utemeljuje zaključka, da tožnik zaradi svoje azbestne bolezni ne trpi nikakršnih funkcionalnih posledic in zaradi tega pri njemu ni prišlo do nikakršnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo oziroma ni dovolj upoštevalo izpovedi tožnika, ki je izpovedal, kako se v njegovem življenju dejansko kaže zmanjšanje njegovih življenjskih sposobnosti. Ne gre prezreti, da se je tožnik zaradi svoje omejenosti zaradi azbestne bolezni upokojil pri 43-ih letih. Kljub iskanju, druge zaposlitve ni dobil, zato se počuti še bolj neuporabnega in invalidnega. Nasprotuje tudi obrazložitvi sodišča, da je odškodnina za zmanjšano kvaliteto življenja tožnika zajeta že v drugih postavkah odškodnine. Meni tudi, da bi moralo sodišče stroške izdelave izvedenskega mnenja naložiti v plačilo toženki v celoti, saj le-ti niso odvisni od deleža uspeha tožnika v pravdi. Napada tudi odločitev o obrestih, meni, da jih prvostopenjsko sodišče ni priznalo v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.06.2002 in z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1).

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Odgovora tožnika na ta odgovor pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker v zakonu ni predviden.

Pritožba je delno utemeljena in sicer le glede odločitve o obrestih.

Tožnik s svojo pritožbo ni uspel omajati v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Mnenje izvedenca napada neargumentirano in zato neuspešno. S svojimi pritožbenimi trditvami dvoma vanj in v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ni zasejal. Z istimi ugovori ga je grajal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, najprej je nanje odgovoril izvedenec in pojasnil, da težave, ki jih omenja tožnik (suh kašelj, težko dihanje, bolečine v prsih, znojenje) niso podprte z objektivnimi izsledki preiskav. Tožnik je klinično zdrav, edini nenormalni izvid je pokazal tanjše, nekaj milimetrov debele plevralne naplastitve, ki so delno kalcinirane. Njegov odgovor je ustrezno argumentiran. Če to mnenje v določenem delu tožniku ni v korist, ne pomeni, da je nestrokovno. Izvedencu ni bilo potrebno pojasnjevati, kje imajo vzrok težave, ki jih zatrjuje tožnik, pomembno je le, da niso povezane z azbestno boleznijo. Prvostopenjsko sodišče je vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo in jih tudi pravilno presodilo. Tožnik zaenkrat zdravljenja ne potrebuje, kot rečeno, je klinično zdrav. Bolečin, povezanih s to boleznijo, nima. Za vse ugotovljene nevšečnosti, ki jih je imel in ki jih bo imel v bodoče, mu je prvostopenjsko sodišče od zahtevanih 2.500.000,00 SIT prisodilo 500.000,00 SIT, kar je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina za to vrsto škode. Za strah mu je prisodilo od zahtevanih 2.500.000,00 SIT 2.000.000,00 SIT. Tudi v tem delu pritožbena graja ni utemeljena. Vse okoliščine, pomembne za določitev te odškodnine, je prvostopenjsko sodišče še posebej skrbno ocenilo, posebno težo je dalo subjektivnemu kriteriju, tožnikovemu doživljanju te bolezni, dejstvu, da ima majhnega otroka in mu zato prisodilo odškodnino, ki nikakor ni prenizka. Njegove splošne življenjske aktivnosti niso zmanjšane. Tega dejstva, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pritožba ni izpodbila. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, tudi v tem delu pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Pritožba pa utemeljeno graja odločitev o obrestih. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo določb ZPOMZO-1. Ta zakon je začel veljati 28.06.2003, od takrat dalje (in ne od 09.09.2004) tečejo obresti v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi ugodilo in odločitev o obrestih ustrezno spremenilo (4.tč. 358.čl. ZPP).

In nazadnje še glede stroškov postopka: razlogovanje pritožbe, da bi morala toženka, ne glede na uspeh v pravdi, nositi vse stroške izvedeniškega mnenja, je brez pravne podlage. Določbe o stroških postopka je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo.

Tožnik s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspel, zato mu stroški pritožbenega postopka ne gredo, pritožbenih stroškov toženke pa pritožbeno sodišče ne šteje za pravdno potrebne stroške. Zato je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1.odst. 154.čl. ZPP, 1.odst. 155.čl. ZPP in 1.odst. 165.čl. ZPP).