Jedro

Pravne posledice, ki jih je povzročila sprememba tečaja ZDA dolarja v času do izdaje prvostopne upravne odločbe, nimajo značaja prekomernega ukrepa, ki bi ga bilo treba, ob v ustavno sodni praksi izoblikovanima načeloma sorazmernosti in enakosti, zavrniti, ker je zakonodajalec z določbo prvega odstavka 72. člena ZDen vzpostavil socialno vrednotenje na temelju distributivne pravičnosti, kjer je neenakost dovoljena, če zato obstoje splošno sprejemljivi pogoji. Navedeno velja tudi za obravnavani primer, kjer je splošno sprejemljivi temelj za neenako obravnavanje med tistimi, ki so dobili odškodnino v višini do 30 odstotkov vrednosti stvari in tistimi, ki so dobili višjo odškodnino, podan, če gre za nadomestilo, ki je pretežno simbolične narave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča opr. št. U 506/2002-10 z dne 27. 11. 2003 zavrnila pritožbo tožnice zoper dopolnilno odločbo Upravne A., št. ... z dne 20. 5. 2002, s katero je navedeni prvostopni organ odločil, da se tožnici prizna odškodnina v vrednosti 3.742,45 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe za razliko v vrednosti kmetijskih zemljišč parc. št. 152, 187, 188, 189, 191 in 192 vse k.o. ... ter zavrnil zahtevi tožnice, da se pri izračunu odstotkov odškodnine dane ob podržavljenju upošteva pariteta USD/DEM na dan uveljavitve ZDen in da se pri obračunu odškodnine ne upošteva ob denacionalizaciji izplačane odškodnina v znesku 16.314,45 USD v celoti oz. v deležu, ki presega 30% vrednosti nacionaliziranega premoženja. V obrazložitvi tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z ugotovitvijo, da so bile tožnici s pravnomočno odločbo Občine A., Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 32100/092 93 z dne 1. 2. 1994 vrnjene parcele v vrednost 20.859,91 DEM po stanju v času vračanja. Ugotovljena vrednost vrnjenih nepremičnin po stanju v času podržavljenja je bila 37.283,57 DEM in je bila izračunana na podlagi določb 44. člena ZDen. Na podlagi iz citirane odločbe je bila izračunana tudi vrednost navedenih parcel po stanju v času vračanja. Po tretjem odstavku 44. člena ZDen pa se vrednost kmetijskih zemljišč izračuna glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja in ob vračanju, v skladu z Odlokom o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo (Odlok, Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92). V postopku uporabljena Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (v nadaljevanju: Odredba, Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96), na kateri temelji navedeni izračun, je izdana na podlagi petega odstavka 44. člena ZDen, ki sicer velja za valorizacijo ob podržavljenju ugotovljene vrednosti podržavljenih podjetij, ki pa se tudi v skladu z obstoječo sodno prakso uporablja za valorizacijo prejete odškodnine za podržavljena kmetijska zemljišča. Dopustnost analogne uporabe petega odstavka 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdane Odredbe tudi za valorizacijo odškodnin, danih za kmetijska zemljišča, je izrecno potrdilo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. U-I-103/97 z dne 9. 4. 1998 (Uradni list RS, št. 35/98), s katero je presojalo zakonitost 3. člena te Odredbe. V citirani odločbi Ustavno sodišče RS pritrjuje stališču, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi št. U 113/93 z dne 6. 9. 1995, to je ravno tistemu stališču, ki mu tožnica ugovarja. Ustavno sodišče v obrazložitvi odločbe z dne 9. 4. 1998 namreč navaja, da je pravno praznino, ki je nastala pri ugotavljanju ali je vrednost odškodnin odmerjenih ob podržavljenju nacionalizirancem kmetijskih zemljišč, presegla simbolično vrednost v smislu prvega odstavka 72. člena ZDen, mogoče izpolniti z analogno uporabo petega odstavka 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdane Odredbe. Valorizacija odškodnin odmerjenih za podržavljena kmetijska zemljišča se namreč v bistvenih lastnostih ujema z ugotavljanjem sedanje vrednosti odškodnin, ki so bile ob podržavljenju odmerjene nacionalizirancem podjetij, zato je peti odstavek 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdana Odredba primerna pravna podlaga za ugotavljanje njene sedanje vrednosti. Tožnica s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke zaradi kršitve materialnih norm, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je povzročila napačen sklep o dejanskem stanju. Vztraja, da je bila Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96) v obravnavani zadevi uporabljena nepravilno, kar je pripeljalo do nezakonitih in neustavnih pravnih posledic za tožečo stranko. Problem paritete, kakor tudi s strani prvostopnega upravnega organa sprejeta interpretacija 72. člena ZDen, sta v nasprotju z ustavnim načelom enakosti in sorazmernosti in sta očitno diskriminatorni. Glede na to, da je stopil v veljavo tudi XII. Protokol k Evropski konveciji o človekovih pravicah, je omenjena ugovora možno uveljavljati tudi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Pri tem tožeča stranka poudarja, da gre v prvi vrsti za problem interpretacije ZDen oz. natančneje za neupoštevanje ustavnih načel pri odločanju prvostopnega upravnega organa, glede na to, da je le-ta v zvezi s pariteto DEM/USD sam dejansko priznaval obstoj predpostavk za ustavno neutemeljeno diskriminacijo. Prav zaradi tega bi po mnenju tožeče stranke bil prvostopenjski upravni organ dolžan ugotoviti, da ob nacionalizaciji določena odškodnina ni presegala 30% vrednosti podržavljenega premoženja. Prvostopenjski upravni organ je opravil valorizacijo ob nacionalizaciji določene odškodnine v USD v skladu s petim odstavkom 44. člena ZDen, vendar pa je na točki, ko je ustrezen dolarski znesek konvertiral v slovenske tolarje, nastal problem neenakega obravnavanja denacionalizacijskih upravičencev, saj je prvostopenjski upravni organ upošteval, kot mu to narekuje striktna neustrezna interpretacija te določbe, tečaj USD/SIT na dan izdaje dopolnilne odločbe. V konkretnem primeru gre za naslednje zneske: - nesporno ugotovljena vrednost nacionaliziranega premoženja znaša 101.883,37 DEM; - nesporna vrednost ob nacionalizaciji določene odškodnine valorizirane v skladu s petim odstavkom 44. člena znaša 16.314,45 USD (1,193.740,00 din). Če se oba nesporno ugotovljena zneska preračuna po Srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje odločbe kot je to storil prvostopenjski upravni organ, se dobi naslednje zneske v SIT: - nesporno ugotovljena vrednost nacionaliziranega premoženja znaša 11,739.383,54; - nesporna vrednost ob nacionalizaciji določene odškodnine valorizirane v skladu s petim odstavkom 44. člena znaša 4,020.133,35 SIT. Glede na ta izračun je jasno, da ob nacionalizaciji določena odškodnina predstavlja 34,24% vrednosti nacionaliziranega premoženja in jo je po prvem odstavku 72. člena ZDen bilo potrebno upoštevati. Problem neenakega obravnavanja denacionalizacijskih upravičencev pa se glede na navedena zneska v DEM in USD izpostavi, če se preračunata ne na dan izdaje odločbe, ampak na dan, ko je potekel skrajni zakonski (instrukcijski) rok, v katerem bi prvostopenjski upravni organ moral izdati odločbo o denacionalizaciji. Čeprav je jasno, da instrukcijski rok neposrednih posledic za prvostopenjski upravni organ nima, vendar pa ob dejstvu, da prvostopenjski upravni organ ni pravočasno izdal odločbe o denacionalizaciji, upravičena stranka v tem postopku ne more trpeti negativnih pravnih posledic, ki bodo nastale zgolj zaradi tečaja na dan izdaje odločbe, ki je izven zakonsko določenega roka. Glede na to, da sta zneska katerih preračun vrednosti v SIT tožeča stranka izpodbija v DEM in USD, se bistvo problema zrcali v pariteti USD/DEM. Ta se je v času veljavnosti ZDen bistveno spreminjala in je 7. 12. 1991 ko je ZDen stopil v veljavi znašala 1,5872, 1. 2. 1994, ko je bila pravilno sestavljena zahteva za denacionalizacijo že vložena pri prvostopenjskemu organu je pariteta znašala 1,7414,20, maja 2002, ko je prvostopenjski upravni organ končno izdal dopolnilno odločbo pa je pariteta znašala 2,1269. V konkretnem primeru to pomeni, da je 16.314,45 USD ob nacionalizaciji določene odškodnine bilo 7. 12. 1991 vrednih 25,41% nacionaliziranega premoženja, 1. 2. 1994 je bilo vrednih 27,88% tega premoženja, 20. maja 2002 pa kar 34,24%. Tožeča stranka posebej opozarja, da do zgornjih različnih pravnih posledic - enkrat se odškodnina upošteva, drugič ne - prihaja na podlagi iste vrednosti ob nacionalizaciji določene odškodnine, ki je skozi vso trajanje postopka bila nespremenjena in sicer 16.314,45 USD. Ob tem tožeča stranka tudi dodaja, da prvostopenjski upravni organ v obdobju po letu 1993 do obdobja neposredno pred izdajo dopolnilne odločbe v letu 2002, kljub številnim urgencam tožeče stranke, ni storil nobenega procesnega dejanja, s katerim bi se približal odločitvi. Splošno znano dejstvo, ki ga priznava tudi ministrstvo za pravosodje, pa je, da so na področju denacionalizacije številni zaostanki in da vlada nezakonito pravno stanje, ki zmanjšuje pravno varnost in zaupanje v pravo. Glede na zgoraj izpostavljene okoliščine in dejstva se zastavlja pravni problem ali je še dopustna in primerna striktna in izolirana interpretacija petega odstavka 44. člena ZDen, ki vzpostavlja negativne pravne posledice za upravičene stranke v postopku denacionalizacije in to ob dejstvu, da se vrednost ob nacionalizaciji določene odškodnine vse skozi ni spremenila. Tožeča stranka meni, da to ni dopustno in je potrebno omenjeno določbo interpretirati v povezavi z 58. členom ZDen in teleološko v kontekstu celotnega ZDen, v katerem je zakonodajalec želel na čimbolj učinkovit način popraviti nezakonito stanje, ki je nastalo z nacionalizacijo, vključno s krivicami, kolikor je to sploh bilo mogoče. Tožeča stranka zaradi tega iz zgornjih razlogov predlaga sodišču, da ugotovi, da je prvostopenjski upravni organ ob obstoju zgoraj navedenih dejstev in okoliščin nepravilno interpretiral ZDen in ga zato tudi kršil. Zato predlaga, da sodišče samo odloči o stvari in sicer tako, da ob nacionalizaciji izplačane odškodnine v znesku 16.314,45 USD ne upošteva in prisodi tožeči stranki celotno vrednost nacionaliziranega premoženja ob upoštevanju že izplačane odškodnine in sicer 53.077,27 DEM (101.888,37 DEM?48.811,10DEM=53.077,27 DEM). V zvezi s kršitvijo navedenih materialno pravnih norm glede problema paritete USD/DEM tožeča stranka to kršitev utemeljuje tudi z v ustavno sodni praksi oblikovanim načelom enakosti in sorazmernosti. Glede na omenjeni ustavni načeli, katerih natančna opredelitev je razvidna in jasna v številnih odločbah ustavnega sodišča in jo tožeča stranka ob upoštevanju načela iura novit curia tukaj opušča, je potrebno enake oz. podobne primere in razmerja urejati enako, različna pa različno ter vselej upoštevati sorazmernost tako, da se prekomerni ukrep zavrne. Zato tožeča stranka meni, da je prvostopenjski upravni organ ob obstoju zgoraj navedenih dejstev in okoliščin nepravilno interpretiral ZDen in ga zato tudi kršil. Negativne pravne posledice, ki so s tem nastale, so imele za tožečo stranko značaj takšnega prekomernega ukrepa. Tudi zato tožeča stranka sodišču predlaga, da se ji prisodi celotna odškodnina v znesku 53.077,27 DEM brez upoštevanja ob nacionalizaciji izplačane odškodnine. V kolikor pa sodišče predlogu tožeče stranke ne bi sledilo iz prej navedenih razlogov, pa tožeča stranka alternativno izpodbija odločbo tožene stranke zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je povzročila napačen sklep o dejanskem stanju (ugotovitev vrednosti izplačane odškodnine) oz. zaradi kršitve materialno pravnih norm, do katere je prišlo zaradi nepravilne interpretacije prvega odstavka 72. člena ZDen. Iz citirane določb ZDen namreč sledi zgolj določitev primerov, ko je možno ob nacionalizaciji izplačano odškodnino upoštevati, to je, kadar le-ta presega 30%, ne sledi pa, kot je to zmotno interpretirala tožena stranka, v kolikšnem delu jo je potrebno upoštevati. Tožeča stranka zato zahteva, da se upošteva odškodnina zgolj v znesku, ki presega 30%, kar znaša 4,24% celotne vrednosti nacionaliziranega premoženja ali 4.320,07 DEM. ZDen namreč ne daje opore za interpretacijo, ki bi upravičeni stranki, ki je prejela odškodnino v vrednosti 29% nacionaliziranega premoženja, odškodnine sploh ne upoštevala in bi hkrati upravičeni stranki, ki je prejela odškodnino v vrednosti 31% nacionaliziranega premoženja, izplačano odškodnino upoštevala v celoti. To utemeljuje tako z določbo 8. in 14. člena Ustave RS, še posebej pa z v ustavno sodni praksi oblikovanim načelom sorazmernosti, ki temelji na načelih razumnosti, poštenega obravnavanja, pravičnosti in pravne države. Res je sicer, da je prvi odstavek 72. člena ZDen obravnavalo tako vrhovno in ustavno sodišče, vendar sta bili obe sodišči pri presoji soočeni samo z ugovorom, ki temelji na argumentu neenakosti, ne pa tudi z ugovorom, ki temelji na načelu sorazmernosti in zato o tem nobeno izmed sodišč ni odločalo. Glede na to za sodišče ni nobenih pravnih omejitev, da ne bi svoje odločitev, s katero bi sledilo predlogu tožeče stranke utemeljilo na načelu sorazmernosti. Predlaga, da sodišče s sodbo odloči o stvari tako, da ob denacionalizaciji izplačano odškodnino upošteva samo v tistem znesku, v katerem presega 30%, to je 4,24% od celotne vrednosti nacionaliziranega premoženja ali 4.320,07 DEM in prisodi tožeči stranki tako zmanjšano vrednost nacionaliziranega premoženja ob upoštevanju že izplačane odškodnine in sicer 48.757,20 DEM (101.888,37 DEM-4.320,07 DEM-48.811,10 DEM=48.757,20 DEM). V kolikor pa sodišče tem predlogom tožeče stranke ne bi sledilo, tožeča stranka predlaga sodišču alternativno, da glede na tako sprejeto interpretacijo zadevnih določb ZDen presodi, ali so podani pogoji, da sodišče prekine postopek in samo sproži postopek za oceno ustavnosti ZDen pred ustavnim sodiščem na temelju pete alinee 23. člena Zakona o ustavnem sodišču. Tožeča stranka je v tem primeru prepričana, da je ZDen v obsegu, kot sledi iz zgornje utemeljitve ustavno pravno suspekten. Predlaga tudi, da sodišče po potrebi opravi glavno obravnavo, še posebej, če bi to pripomoglo k večji razjasnitvi zadeve.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Slovenska odškodninska družba, kot stranka, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo (prvi odstavek 20.člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), na tožbo ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu se izpodbija odločitev tožene stranke, ki je odškodnino zaradi bistveno zmanjšane vrednosti vrnjenih kmetijskih zemljišč, določila z upoštevanjem ob nacionalizaciji določene odškodnine. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil denacionalizacijski upravičenki ob nacionalizaciji nepremičnin izplačana odškodnina, ki jo je upravni organ ob upoštevanju petega odstavka 44. člena ZDen valoriziral v skladu in na način določen v Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96, v nadaljevanju: Odredba). Ker na tak način, po presoji sodišča pravilno in zakonito, izračunana odškodnina presega 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja, jo je zato tožena stranka oz. prvostopni organ v postopku denacionalizacije moral upoštevati. Že to sodišče pa je v sodbi opr. št. U 506/2002-10 z dne 27. 11. 2003, na podlagi katere je tožena stranka v ponovljenem postopku tudi izdala izpodbijano odločbo, kot neutemeljene zavrnilo tožbene ugovore v zvezi z vplivom uradnega tečaja NBJ pri preračunavanju vrednosti nacionaliziranega premoženja iz dinarjev v ZDA dolarje, zaradi paritete ZDA dolarja do nemške marke. Ta tožbeni ugovor tožeča stranka ponavlja tudi v tem upravnem sporu in kršitev materialno pravnih norm v zvezi s problemom paritete ZDA dolar - nemška marka oz. iz tega izvirajočih negativnih pravnih posledic zanjo, utemeljuje tudi s kršitvijo ustavnega načela enakosti in sorazmernosti. Prvi odstavek 72. člena ZDen določa, da se odškodnine dane za podržavljeno premoženje pri odločanju o denacionalizaciji ne upoštevajo razen, če so presegle 30odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U?I?72/93 z dne 20. 4. 1995 (odl. US IV,42) presodilo, da navedena določba ni v neskladju z ustavo, ker je zakonodajalec s to določbo vzpostavil socialno vrednotenje na temelju distributivne pravičnosti, kjer je neenakost dovoljena, če zato obstoje splošni sprejemljivi pogoji. Na podlagi petega odstavka 44. člena ZDen se ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti podržavljenih podjetij valorizirajo tako, da se te vrednosti preračunajo v ZDA dolarje ob upoštevanju paritete dinarja do ZDA dolarja (3. člen Odredbe), za realno ohranitev vrednosti pa je treba upoštevati še povprečno povečanje dolarskih cen (2. člen Odredbe). Načina ugotavljanja vrednosti odškodnin, ki so bile odmerjene za podržavljeno premoženje, po katerem bi bilo mogoče ugotoviti, ali odškodnina, ki je bila odmerjena, presega 30 odstotkov sedanje vrednosti podržavljene nepremičnine, zakonodajalec ni uredil. To pravno praznino je zapolnilo že Vrhovno sodišče RS, ki se je v svoji sodbi št. U 113/93 z dne 6. 9. 1995 zavzelo za analogno uporabo določb petega odstavka 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdane Odredbe tudi za take primere. To stališče je utemeljilo z ugotovitvijo, da so bila podjetja in drugo premoženja podržavljena v obdobju enakih družbeno ekonomskih in družbeno političnih razmer, Odredba pa je predpis tehnične narave. Takemu stališču je pritrdilo tudi Ustavno sodišče RS v zvezi z reševanjem ustavne pritožbe v isti zadevi (sklep št. Up 201/95 z dne 19. 11. 1997). V odločbi št. U-I-103/97 z dne 9. 4. 1998 (Uradni list RS, št. 35/98 in odl. US VII, 67) pa je ustavno sodišče ocenilo, da je peti odstavek 44. člena ZDen primerna podlaga, da pristojni organ v postopku denacionalizacije ugotovi, ali je bila nacionalizirancem ob podržavljenju kmetijskega zemljišča odmerjena simbolična odškodnina. S citirano odločbo je ustavno sodišče presodilo, da 3. člen Odredbe in 1. člen novele Odredbe nista v neskladju z ustavo in zakonom. Odločitev je temeljila na ugotovitvi, da iz zgodovinske in teleološke interpretacije petega odstavka 44. člena ZDen izhaja, da je zakonodajalec za valorizacijo predpisal uporabo tečajev, ki so v času nacionalizacije veljali po vsakokratni tečajni listi Narodne banke Jugoslavije (v nadaljevanju: NBJ. Pariteta dinarja do ZDA dolarja veljavna v času podržavljenja, je torej v skladu s petim odstavkom 44. člena ZDen dejansko vprašanje, ki ga lahko ugotavljajo organi, pristojni za vodenje denacionalizacijskih postopkov sami in ne zgolj na podlagi Odredbe. Tako je ustavno sodišče že ob obravnavi navedene zadeve ugotovilo, da je minister v izpodbijanih določbah Odredbe in novele Odredbe iz tečajne liste NBJ zgolj ugotovil razmerja, ki so veljala med dinarjem in ZDA dolarjem v posameznih obdobjih. Obrazložilo je tudi, v čem je bila napaka v tretji alinei prvega odstavka 3. člena Odredbe, ki je bila odpravljena z izdajo izpodbijane novele Odredbe. Tudi v zvezi z okoliščino, da je bilo v nekaterih zahtevah za denacionalizacijo odločeno pred uveljavitvijo novele Odredbe z upoštevanjem razmerja 750 dinarjev za 1 ZDA dolar, je ustavno sodišče v obrazložitvi citirane odločbe pojasnilo, da se v tej zvezi zastavlja vprašanje pravilnosti posameznih denacionalizacijskih odločb, ne pa ustavnosti in zakonitosti novele Odredbe. Skladno s temi ugotovitvami, zato ni mogoče pritrditi tožnici, da imajo pravne posledice, ki jih je povzročila sprememba tečaja ZDA dolarja oziroma uporaba Odredbe, značaj prekomernega ukrepa, ki bi ga bilo treba, ob v ustavno sodni praksi izoblikovanima načeloma sorazmernosti in enakosti, zavrniti. Ustavno sodišče je presojalo tako skladnost predpisa (Odredbe), ki je podlaga za določanje oziroma ugotovitev višine ob nacionalizaciji prejete odškodnine, kakor tudi določbo prvega odstavka 72.člena ZDen in pri tem ugotovilo, da ne gre za neenakost med tistimi, ki so ob denacionalizaciji dobili odškodnino v višini do 30 odstotkov vrednosti stvari, in tistimi, ki so dobili višjo odškodnino, in kjer je (splošno sprejemljivi) temelj za neenako obravnavanje podan, če gre za nadomestilo, ki je pretežno simbolične narave. Navedeno velja tudi za obravnavani primer in ob upoštevanju na tak način obravnavanega vprašanja pravičnosti (razdeljevalna oziroma distributivna pravičnost) pomeni, da je bila na podlagi Odredbe preračunana odškodnina dana ob denacionalizaciji, v izpodbijani odločbi upoštevana povsem zakonito. Neutemeljeni pa so tudi tožbeni ugovori v zvezi z dolgotrajnostjo denacionalizacijskega postopka ter v posledici tega pravnimi posledicami, ki jih je povzročala sprememba tečaja ZDA dolarja v času do izdaje prvostopne upravne odločbe. Že ob sprejemu ZDen je bilo jasno, da bo njegovo izvajanje zahtevalo določen čas. Zapletenost problematike in oblikovanje stališč, ki ob uveljavitvi zakona še niso mogla biti zavzeta ter spreminjanje zakona bodisi z novelami oziroma z odločbami ustavnega sodišča, pa so razlogi, da v posameznih primerih proces denacionalizacije za upravičence poteka počasneje kot bi le-ti pričakovali. Za takšno situacijo je šlo tudi v obravnavanem primeru, saj iz dopolnitve denacionalizacijskega zahtevka z dne 23. 5. 1994 izhaja, da je tožnica uveljavljala tudi odškodnino zaradi bistveno zmanjšane vrednosti nepremičnin. Sporna je bila torej uporaba tretjega odstavka 26. člena ZDen, ta pa je bil dopolnjen z novelo zakona iz leta 1998 (Uradni list RS, št. 65/98) in odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I?326/98 z dne 14. 10. 1998. Ker tudi podatki spisa ne dajejo podlage za sklepanje, da je upravni organ zavlačeval z odločitvijo, so neutemeljeni tudi sicer pavšalni ugovori tožnice o kršitvi instrukcijskega roka, v katerem bi moral upravni organ odločiti o stvari. Glede na vse navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in da je bil pravilen tudi postopek pred izdajo izpodbijanega akta, tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je šlo v obravnavani zadevi zgolj za presojo pravnih vprašanj, sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnice, da odloči na podlagi opravljene glavne obravnave.