Jedro

Pritožnik trdi, da je novela KZ-1G v nasprotju z Ustavo, ker je zvišala zaporno kazen za trikrat. Ocenjuje, da je treba za obtoženca uporabiti milejši zakon, to je zakon, ki je veljal pred uveljavitvijo KZ-1G. Stališče pritožnika nima podlage v prvem odstavku 7. člena KZ-1, ki določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Le če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporabi zakon, ki je milejši za storilca (drugi odstavek 7. člena KZ-1). V obravnavani zadevi je bilo kaznivo dejanje storjeno po uveljavitvi novele KZ-1G, zato uporaba zakona, ki je veljal še preden je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni v skladu s 7. členom KZ-1. Zvišanje predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje samo po sebi še ni razlog za trditev o neustavnosti novele KZ-1G, saj je bila ta sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine primera, pri čemer je ugotovilo, da gre za posebne olajševalne okoliščine, na podlagi katerih je obtožencu omililo kazen. Upoštevalo je, da je obtoženec krivdo za kaznivo dejanje priznal, ko se je prvič izrekel o svoji krivdi in s tem prispeval h krajšemu poteku postopka, pri čemer je pojasnilo, da priznanje ni bistveno pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, ker je bil obtoženec prijet inflagranti. Kot obteževalno okoliščino je upoštevalo, da je prevažal kar sedem oseb, odraslih moških, katere je šel iskati na Hrvaško in jih ni zgolj prevažal po ozemlju Republike Slovenije, ampak jih je tudi nezakonito spravil preko hrvaško-slovenske meje.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A.A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehanja meje ali ozemlja države v sostorilstvu po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Na podlagi šestega odstavka 285.č člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 ter upoštevanju omilitvenih določb iz 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 je obtožencu izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora, v kar mu je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas prestan v priporu od 24.12.2022 od 01.50 ure dalje. Na podlagi šestega odstavka 285.č člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 ter 47. členom KZ-1 je obtožencu izreklo stransko denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov (dnevni znesek 8,00 EUR) v skupni višini 800,00 EUR, ki jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarne kazni ne bo dalo niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarna kazni obtožencu določilo en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo izgon tujca iz države za dobo treh let, pri čemer se trajanje izgona šteje od dneva pravnomočnosti sodbe. Čas prebit v zaporu se ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil obtožencu postavljen po uradni dolžnosti, bremenijo proračun. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo dva mobilna telefona s SIM karticami kot izhaja iz točke VI izreka izpodbijane sodbe.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in zaradi kršitve 2., 14. in 21. člena Ustave Republike Slovenije ter 5. in 6. člena EKČP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zniža zaporno kazen na eno leto in sedem mesecev ter zniža denarno kazen na 700,00 EUR, izgon tujca iz države ne izreče ter mu vrne zasežen telefon Samsung Galaxy A01 s karticama ter ga oprosti plačila stroškov postopka, podredno pa predlaga, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da stranki (državni tožilec in obtoženec) ali obtoženčev zagovornik, niso zahtevali, da so o seji ali sestavi senata obveščeni, predsednik senata oziroma senat pa tudi ni ocenil, da je njihova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari. Obtoženčev zagovornik je v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče razpiše pritožbeno sejo, vendar to ne predstavlja zahteve, da se njega ali obtoženca o seji obvesti.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v smeri pritožbenih navedb in ocenilo, da sodišče prve stopnje očitanih kršitev ni zagrešilo ter so pritožbene navedbe neutemeljene in kot bo razvidno v nadaljevanju tudi protispisne. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da se obtožencu ne očitajo izvršitvene oblike, ki jih izpostavlja pritožnik na tretji strani pritožbe, ampak se mu očita, da je z namenom pridobitve premoženjske koristi nezakonito spravil čez mejo države sedem državljanov Turčije in jih tudi prevažal po ozemlju Republike Slovenije, tujci pa niso posredovali potrebnih dovoljenj za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji.

6. Pritožnik trdi, da je novela KZ-1G v nasprotju z Ustavo, ker je zvišala zaporno kazen za trikrat. Ocenjuje, da je treba za obtoženca uporabiti milejši zakon, to je zakon, ki je veljal pred uveljavitvijo KZ-1G. Stališče pritožnika nima podlage v prvem odstavku 7. člena KZ-1, ki določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Le če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporabi zakon, ki je milejši za storilca (drugi odstavek 7. člena KZ-1). V obravnavani zadevi je bilo kaznivo dejanje storjeno po uveljavitvi novele KZ-1G, zato uporaba zakona, ki je veljal še preden je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni v skladu s 7. členom KZ-1. Zvišanje predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje samo po sebi še ni razlog za trditev o neustavnosti novele KZ-1G, saj je bila ta sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje. Poleg tega je zakonodajalec pri predpisovanju kazni sledil protokolu proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku, ki dopolnjuje Konvencijo združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, ki ga je Republika Slovenija ratificirala in je bil objavljen v Uradnem listu RS 48/2004 z dne 30.4.2004. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je nadalje v več odločbah, med drugim tudi v sodbi I Ips 40395/2020 z dne 7.7.2022, obrazložilo, da je ne glede na zvišanje predpisane kazni sodišču še vedno na voljo več institutov kazenskega materialnega prava, ki omogočajo ustrezno individualizacijo kazni in sicer velik razpon predpisane kazni v tretjem odstavku 308. člena KZ-1 (od treh do desetih let zapora), možnost omilitve kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom ali uporabo milejše vrste kazni (50. člen KZ-1) ter posebne meje omilitve kazni zapora v primeru priznanja krivde po obtožbi oziroma sporazumu o priznanju krivde (drugi odstavek 51. člena KZ-1).

7. Pritožnik nadalje navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba ni razumljiva, nasprotuje samo sebi oziroma razlogom sodbe oziroma nima razlogov o odločilnih dejstvih ter so ti popolnoma nejasni. Trdi, da je sodišče zaključilo, da je obtoženec izpolnil vse subjektivne in objektivne znake očitanega kaznivega dejanja, vendar je po oceni pritožnika tak zaključek dejansko in pravno napačen, obsodilna sodba je nezakonita ter je tudi neobrazložena in nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navaja, da mora sodišče vselej preveriti ali dokazi v spisu potrjuje priznanje krivde.

8. Zgoraj navedena kršitev ni podana. Kaj mora vsebovati obrazložitve sodbe določa sedmi odstavek 364. člena ZKP. Ker je obtoženec krivdo priznal, se na podlagi šestega odstavka 285.č člena ZKP obrazložitev sodbe omeji le na ugotovitev, da je obtoženec krivdo priznal pred predsednico senata, ki je dano priznanje sprejel. Poleg tega je predsednica senata na predobravnavnem naroku, preden je sprejela priznanje krivde obtoženca, le-to preizkusila in ugotovila, da je priznanje krivde podprto s podatki in dokazi. Na 11. strani pritožbe pritožnik navaja, da mu je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje kršena pravica do tolmačenja in prevajanja. Te trditve so protispisne, saj je obtoženec že ob prijetju imel tolmača za ruski jezik ter je bil o svojih pravicah iz 4. člena in 157. člena ZKP tudi poučen pisno, v vsebini iz priloge 1, ki je sestavni del ZKP (Priloga A1/2). Spisovni podatki potrjujejo, da je imel obtoženec vseskozi pravico uporabljati svoj jezik na način kot ga določa 8. člen ZKP in tretji odstavek 9. člena ZKP, kar pritožnik neutemeljeno in protispisno uveljavlja.

9. Ravno tako pritožnik ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je v izpodbijani sodbi nejasno obrazloženo, zakaj ne more uspeti s sklicevanjem na posamezne sodne odločbe različnih sodišč, s katerimi je skušal prikazati različno kaznovalno politiko v zvezi z obravnavanimi kaznivimi dejanji ter da je sodišče prve stopnje kršilo načelo enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik na naroku za izrek kazenske sankcije pred sodiščem prve stopnje ni predlagal vpogleda v odločbe, ki jih citira v pritožbi, ravno tako ne drži, da je sodišče v izpodbijani sodbi „nejasno obrazložilo“, da ne more uspeti s sklicevanjem na posamezne sodne odločbe okrožnih sodišč, saj izpodbijana sodba takih navedb nima in jih tudi ni mogla imeti, saj pritožnik ni navajal ničesar v tej zvezi. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da pritožnik ne navaja okoliščin in dejstev, ki bi bile toliko primerljive z obravnavano zadevo, da bi terjale enako postopanje sodišča tudi v tej zadevi. Sklicevanje pritožnika na zadevo I K 55097/2021, Okrožnega sodišča v Ljubljani je pavšalna in je ni mogoče preizkusiti. Zadeva Okrožnega sodišča v Kopru I K 50773/2021 tudi ni primerljiva z obravnavano, saj je bila obtožencu v prej navedeni zadevi izrečena bistveno višja kazen dve leti in sedem mesecev zapora. Enako velja tudi za sodbo v zadevi K 59478/2021, ko je bila obtožencu izrečena zaporna kazen eno leto in tri mesece zapora in denarna kazen v skupnem znesku 800,00 EUR. V tej zadevi je bil obtoženec spoznan za krivega storitve le ene izvršitvene oblike očitanega kaznivega dejanja, medtem ko je v obravnavani zadevi obtoženec storil dve izvršitveni obliki, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno štelo kot obteževalno okoliščino, poleg tega je šlo z prevoz štirih tujcev, medtem ko je v obravnavani zadevi obtoženec spravil čez mejo in prevažal sedem tujcev, ki niso imeli predpisanih dovoljenj.

10. Pritožnik izpodbija odločbo o kazenski sankciji s trditvijo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni premalo upoštevalo naslednje okoliščine: zdravstvene težave obtoženca, da obtoženec preživlja starše, ki sta brez pomoči, da je nezaposlen, da je brez dohodkov in brez premoženja, ter da je prevažal sedem tujcev. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Odločba o kazenski sankciji je obrazložena v 4. do 7. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine primera, pri čemer je ugotovilo, da gre za posebne olajševalne okoliščine, na podlagi katerih je obtožencu omililo kazen. Upoštevalo je, da je obtoženec krivdo za kaznivo dejanje priznal, ko se je prvič izrekel o svoji krivdi in s tem prispeval h krajšemu poteku postopka, pri čemer je pojasnilo, da priznanje ni bistveno pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, ker je bil obtoženec prijet inflagranti. Kot obteževalno okoliščino je upoštevalo, da je prevažal kar sedem oseb, odraslih moških, katere je šel iskati na Hrvaško in jih ni zgolj prevažal po ozemlju Republike Slovenije, ampak jih je tudi nezakonito spravil preko hrvaško-slovenske meje. Okoliščine, ki jih pritožnik izpostavlja v pritožbi, sodišče prve stopnje utemeljeno ni dalo posebne olajševalne teže, tudi sicer so že vsebovane v izrečeni zaporni kazni in izrečeni stranski denarni kazni, ko je sodišče določilo višino dnevnega znesek na 8,00 EUR ter glede na obteževalne in olajševalne okoliščine določilo 100 dnevnih zneskov, skupaj torej 800,00 EUR, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno odmerjena denarna kazen. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje zaporno kazen odmerilo glede na težo kaznivega dejanja, obtoženčevo krivdo ter na pravilno ugotovljene in ocenjene okoliščine. Enako velja za izrek stranske kazni izgona tujca iz države, kar je sodišče obrazložilo v 7. točki izpodbijane sodbe.

11. Pritožnik izpodbija tudi odločbo o izrečenem varnostnem ukrepu odvzema telefona s SIM kartico, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tudi ta odločitev pravilna, razlogi, ki jih je za to navedlo v 8. točki izpodbijane sodbe, so razumni in jih pritožnik s trditvijo, da pri obtožencu ni podana ponovitvena nevarnost ter da ima v mobilnem telefonu znamke Samsung „življenjsko pomembne podatke“ ne more izpodbiti.

12. Nerazumljiva je pritožbena navedba v delu, kjer se pritožnik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 53384/2014 z dne 11.9.2018, saj za obravnavano zadevo ni pravno relevantna.

13. Pritožnik tudi neutemeljeno izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka oziroma so njegove navedbe v tej smeri protispisne, saj je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ravno tako je na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil obtožencu postavljen po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

14. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP) potem, ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

15. Čeprav obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, ga je pritožbeno sodišča oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov nastalih pred tem sodiščem.