Jedro

Tudi, če bi vtoževana terjatev dejansko nastala pred začetkom postopka prisilne poravnave, določba 217. člena ZFPPIPP zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je zato toženi stranki pravilno naložilo v plačilo celotno vtoževano terjatev tožeče stranke. V kakšni višini jo bo dejansko prejela poplačano, pa bo seveda odvisno od unovčene stečajne mase.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper popravni sklep se zavrne in se izpodbijani popravni sklep potrdi.

III. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 50074/2014 z dne 11. 4. 2014 razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da DUTB d. d. v roku 15 dni plača 2.824.948,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2014 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 46,00 EUR od 27. 4. 2014 do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni povrniti EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). S popravnim sklepom je III. točko izreka sodbe popravilo tako, da se pred "EUR" vstavi znesek "22.102,00".

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila stranska intervenientka, tj. družba DUTB d. d. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožena stranka je iz vseh pritožbenih razlogov vložila tudi pritožbo zoper popravni sklep. Višjemu sodišču je predlagala, da tožeči stranki naloži povrnitev vseh stroškov tožene stranke oziroma podrejeno, da popravni sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 17. 10. 2016 nad toženo stranko začet stečajni postopek. S tem je po zakonu samem prišlo do prekinitve postopka (4. točka prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker pa je prišlo do prekinitve postopka potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja, oziroma so potekli roki zanje, prekinitev postopka na izdajo odločbe višjega sodišča ne vpliva (prim. VS RS sodba III Ips 11/2013).

Pritožba zoper sodbo

7. V obravnavani zadevi tožeča stranka terja 2.824.948,11 EUR s pripadki na podlagi kreditne pogodbe št. 079023/0 z dne 28. 6. 2013 (v nadaljevanju Kreditna pogodba) in na podlagi pogodb o izdaji garancije št. 2145/8 z dne 22. 9. 1999, št. 3277/8 z dne 29. 10. 2001, št. 4614/8 z dne 28. 1. 2004 in št. 32999 z dne 14. 11. 2001 (v nadaljevanju Pogodbe o izdaji garancije). Ker je po vložitvi tožbe prišlo do odstopa terjatve, je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo z dne 13. 3. 2015 prilagodila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala izpolnitev v korist pridobitelja terjatve, tj. družbe DUTB d. d. Tožena stranka je na naroku prosila za rok za odgovor na to spremembo, vendar je sodišče njen predlog zavrnilo.

8. Pritožnica v pritožbi trdi, da bi ji sodišče prve stopnje moralo odobriti rok za odgovor, saj bi tako lahko preverila ali ima tudi sama kakšne terjatve do DUTB d. d., ki bi jih lahko uveljavljala v pobot. Ker sodišče prve stopnje predlogu ni ugodilo, pritožnica uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar prepozno. Skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP bi to kršitev morala grajati že na naroku z dne 13. 3. 2015, česar pa ni storila (pritožnica sicer trdi, da je to kršitev na naroku grajala, vendar za te svoje navedbe ne predloži nobenih dokazov, zato jih ni mogoče upoštevati). Poleg tega pritožnica niti ne trdi, še manj izkaže, da bi v odgovoru podala kakšne trditve, ki bi bile relevantne za odločitev oziroma s katerimi bi si lahko izboljšala svoj pravni položaj (npr. da bi dejansko imela terjatev do DUTB d. d., ki bi jo lahko uveljavljala v pobot, ali da je bil prenos terjatve na DUTB d. d. nezakonit). Ko je tako, pa njena pravica do izjave tudi sicer ni mogla biti kršena.

9. V delu, kjer pritožnica navaja, da je tožeča stranka prepozno zahtevala izpolnitev v korist tretjega, slednja uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (286. člena ZPP). Tudi z uveljavljanjem te kršitve pa je pritožnica prekludirana; skladno z določbo 286.b člena ZPP bi jo morala uveljavljati že na naroku z dne 13. 3. 2015, oziroma bi jo lahko uveljavljala šele v pritožbi le v primeru, če te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tega pa niti ne zatrjuje, še manj izkaže. 10. Nadalje pritožnica trdi, da je tožeča stranka na naroku dne 13. 3. 2015 spremenila tožbeni zahtevek, zato bi moralo sodišče sprejeti procesni sklep in dovoliti (ali zavrniti) spremembo tožbenega zahtevka. Ker je sodišče odločilo o spremenjenem tožbenem zahtevku ne da bi dovolilo spremembo tožbe, je po prepričanju pritožnice prekoračilo meje tožbenega zahtevka.

Stališče pritožnice ni utemeljeno. S tem, ko je tožeča stranka zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, prilagodila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala spolnitev v korist pridobitelja terjatve, ni prišlo do subjektivne spremembe tožbe, saj sta pravdni stranki ostali nespremenjeni. Tudi prvotni tožbeni zahtevek je ostal nespremenjen, saj predstavlja njegova dopolnitev med postopkom le način izpolnitve obveznosti. Neutemeljen je tudi očitek pritožnice, da naj bi sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem prekoračilo meje tožbenega zahtevka. Te v skladu z načelom dispozitivnosti določi stranka sama, sodišče pa je na tožbeni zahtevek vezano. Njegova vezanost se kaže v tem, da stranki ne sme prisoditi več ali kaj drugega, kot je ta zahtevala. Vezanost na obseg tožbenega zahtevka pomeni vezanost na dejansko podlago tožbe in na tožbeni predlog, saj je istovetnost tožbenega zahtevka v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP sestavljena tako iz dejanske podlage tožbe, kot tudi iz tožbenega predloga (prvi odstavek 180. člena ZPP). V obravnavanem primeru je zato sodišče v skladu s 190. in tretjim odstavkom 184. člena ZPP pravilno odločilo o dopolnjenem tožbenem zahtevku in tudi v njegovih mejah (tako tudi VS RS II Ips 239/2008).

11. Nadalje pritožnica sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih trditev in sicer, da naj bi imela Kreditna pogodba v resnici naravo aneksa k že obstoječim trem kreditnim pogodbam ter pogodbi o bančni garanciji št. 059532/2, ki so bile sklenjene pred začetkom prisilne poravnave nad toženo stranko. Da gre le za aneks, pa je po oceni pritožnice pravno relevantno dejstvo, saj bi v primeru resničnosti pomenilo, da bi tožeča stranka vtoževano terjatev lahko dobila poplačano le pod pogoji iz potrjene prisilne poravnave.

12. Višje sodišče po pregledu izpodbijane sodbe ugotavlja, da se sodišče prve stopnje do teh toženkinih ugovorov res ni opredelilo (niti ni izvedlo v ta namen predlaganih ustnih dokazov). Vendar glede na okoliščino, da je tožena stranka od 17. 10. 2016 v stečaju, ti ugovori niti niso več pravno relevantni. Kajti, tudi če bi vtoževana terjatev dejansko nastala pred začetkom postopka prisilne poravnave, določba 217. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP (po kateri sodišče, če po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave v postopku, ki teče proti insolventnemu dolžniku, odloča o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava in ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave, ter presodi, da terjatev obstaja, z odločbo: 1. ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave in 2. insolventnemu dolžniku naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi, za kar se je zavzemala pritožnica), zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, ne pride več v poštev. Sodišče prve stopnje je zato toženi stranki pravilno naložilo v plačilo celotno vtoževano terjatev tožeče stranke (da je temu tako implicitno izhaja tudi iz četrtega odstavka 218. člena ZFPPIPP, ki določa, da lahko upnik, če terjatev, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava, ni bila niti delno izpolnjena, v stečajnem postopku uveljavlja celoten znesek svoje terjatve, ki bi ga lahko sodno uveljavljal, če prisilna poravnava ne bi bila potrjena). V kakšni višini jo bo dejansko prejela poplačano, pa bo seveda odvisno od unovčene stečajne mase. Ker določbe ZFPPIPP o prisilni poravnavi ne veljajo več, se kot nerelevanten izkaže tudi pritožbeni očitek, s katerim pritožnica sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo drugega odstavka 160. člena v zvezi s tretjim odstavkom 213. člena ZFPPIPP.

13. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, kjer tožena stranka vztraja, da sklenitev Kreditne pogodbe v konkretnem primeru ni bila dopustna, ker naj bi se na ta način zaobšlo določbi druge točke četrtega odstavka in tretjega odstavka 40. člena ZFPPIPP. Četudi bi bili ti dve določbi prekršeni in bi bili drugi upniki oškodovani, tožeča stranka pa nedopustno privilegirana, namreč to ne bi imelo za posledico ničnosti Kreditne pogodbe. Prav nasprotno, takšna pogodba bi bila veljavna (kar implicitno izhaja tudi iz tretjega odstavka 214. člena ZFPPIPP), za odpravo posledic kršitve načela enakopravne obravnave pa imajo upniki na voljo druga pravna sredstva (npr. tožbo na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, odškodninsko tožbo, ...).

14. Končno pritožnica tudi neutemeljeno napada odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je toženi stranki naložilo, da DUTB d. d. povrne 46,00 EUR izvršilnih stroškov. Tožeča stranka (za katero tudi pritožnica smiselno priznava, da so ji ti stroški nastali in kar izhaja tudi iz podatkov spisa) je namreč na naroku z dne 13. 3. 2015 izrecno zahtevala plačilo teh stroškov v korist prevzemnika terjatve DUTB d. d. Sodišče prve stopnje je zato povsem upravičeno ta znesek namesto tožeči stranki prisodilo v korist družbe DUTB d. d. 15. S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člen ZPP).

16. Glede na navedeno in ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožba zoper popravni sklep

17. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v III. točki izreka odločalo o stroških pravdnega postopka, saj je v njem zapisano: "Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila". Celotno besedilo pa ima smisel šele, če se ga bere tako, da je pred besedo EUR še številka/višina pravdnih stroškov. Torej je očitno, da je številka "22.102,00" pri izdelavi sodbe sodišča prve stopnje izpadla pomotoma, kar povsem jasno izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa. S tem pa so bili izpolnjeni pogoji za izdajo popravnega sklepa in ne dopolnilne sodbe, kot se to zmotno zavzema pritožnica.

18. Pritožnica nadalje trdi, da izpodbijani sklep ne vsebuje podatka kdaj je bil datum izvirnika sodbe in kaj je v tem izvirniku sodbe zapisano. Zakaj naj bi bila v konkretnem primeru ta dva podatka relevantna, pa pritožnica ne pojasni. Pritožbeni očitek o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja je tako ostal na ravni pavšalnosti in je že zato neutemeljen.

19. Kar se tiče pritožbenih očitkov, da izpodbijani sklep nima razlogov o višini stroškov, pa gre pritožnici pojasniti, da je namen popravnega sklepa, da se v njem popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Razlogi o stroškovni odločitvi pa sodijo v obrazložitev sodbe, v konkretnem primeru se ti razlogi vsebovani v 13. točki obrazložitve.

20. Glede na navedeno pritožba zoper popravni sklep ni utemeljena. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani popravni sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

21. Ker tožena stranka s pritožbama ni uspela, mora sama kriti pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).