Jedro

Ugotovljeno je, da se je tožnik udeležil jahanja, ki ga je organiziral in vodil Konjeniški klub ... S tem je klub prevzel odgovornost za pravilno vodenje ježe, kar vključuje tudi skrb za opremo in konje. Toda tveganja za posledice lastnih napak tožnik s tem ni prenesel na klub. Za ravnanje, ki ni v skladu s predhodnimi navodili, odgovarja sam. Vodnik ni mogel preprečiti tožnikovega nagibanja, posebno opozorilo pa glede na tožnikove izkušnje in znanje ni bilo potrebno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna tožniku za škodo, ki mu je nastala dne 9.10.1993, ko je padel s konja. Tega dne je tožnik jezdil konja Konjeniškega kluba ... pod vodstvom vodnika tega kluba, ki je bil odgovoren tudi za jahalno opremo. Po predhodnem ogrevanju in 10 minutah ježe na terenu so konje ustavili, da bi vodnik ponovno pregledal jermen, ki drži sedlo, tedaj pa se je tožnik v sedlu nagnil, sedlo se je zasukalo, tožnik je padel, se ujel z nogo v streme in se poškodoval. Vodnik je ravnal malomarno, ker ni poskrbel, da bi bil jermen pravočasno pravilno zategnjen. Klub je imel zavarovano odgovornost pri toženi stranki s polico št. 0192722. Ker se je tožnik poškodoval pri izvajanju dejavnosti kluba, 3. člen Splošnih pogojev O-93 jamčevanja tožene stranke ni izključil. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Menilo je, da za odgovornost tožene stranke ne zadostuje ugotovitev, da bi vodnik moral pravočasno pravilno zategniti sedelni jermen, glede na to, da je do škodnega dogodka prišlo, ko so se ustavili in je vodnik hotel pregledati stanje jermena. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da se je tožnik že dve leti ukvarjal z ježo in da je bil poučen o možnosti zasuka sedla. Do tega ni prišlo iznenada, ampak tedaj, ko je tožnik ob postanku hotel odtrgati vejo z grma. S tem je sam prispeval k zasuku sedla in padcu. Glede na svoje znanje in izkušnje bi moral ravnati bolj previdno.

Tožnik vlaga proti tej sodbi revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo, tako da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Vodnik je opravljal delo za konjeniški klub. Pri tem ni ravnal tako, kot je treba. Zato je klub odgovoren za tožnikovo škodo, na podlagi zavarovanja odgovornosti pa mora škodo povrniti tožena stranka.

Sodišče druge stopnje ni presojalo dejstva, da je imel klub zavarovano odgovornost tudi po polici 0192721, zato jamčevanje tožene stranke ni bilo izključeno. Prav tako ni zavzelo stališča o tem, ali gre za plačano dejavnost kluba. Ravnanje vodnika bi bilo treba presojati po merilih, ki veljajo za strokovnjaka. Ni se mogoče strinjati s stališčem drugostopenjskega sodišča, da vodnik ni bil strokovnjak. Razlogi drugostopenjske sodbe ne utemeljujejo odločitve tega sodišča, da ni podana odgovornost tožene stranke.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija se napačno sklicuje na zavarovalno polico št. 0192721. Dokaz s pregledom te police ni bil izveden, pač pa je bila pregledana polica št. 0192722, kar je razvidno dokaznega sklepa na zadnji glavni obravnavi dne 2.4.1999 (l. št. 61 spisa). Tožena stranka v svoji pritožbi proti prvostopenjski sodbi ugotovitev o vsebini te zavarovalne police ni izpodbijala. Sodba druge stopnje o tem nima razlogov, kar pomeni, da soglaša s stališčem prvostopenjske sodbe, ki je štela, da glede na vsebino zavarovalne police določbe druge alinee druge točke 3. člena Pogojev za zavarovanje odgovornosti O-93 o izključitvi odgovornosti tožene stranke ni mogoče uporabiti. Sodišče druge stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov. Ker se ugotavljanje vsebine zavarovalne pogodbe nanaša na dejanska vprašanja, revizijsko sodišče teh ugotovitev ni presojalo (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Sodba druge stopnje izrečno navaja stališče, da se organiziranje jahanja presoja po merilih, ki veljajo za strokovnjaka (druga stran drugostopenjske sodbe). Drugačna navedba revizije ni v skladu s tem in zato ni utemeljena.

Tožnik v reviziji navaja, da višje sodišče ni sprejelo stališča o tem, ali gre za plačano dejavnost konjeniškega kluba ... Očitek ni na mestu, ker stranke o tem niso postavile nobenih trditev in predlogov.

Utemeljenost zahtevka proti toženi stranki je odvisna od ugotovitve, ali je podana odškodninska odgovornost Konjeniškega kluba ...

nasproti tožniku. O tem imata sodišči prve in druge stopnje na podlagi enako ugotovljenega dejanskega stanja različni stališči. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dolžnosti vodnika, člana konjeniškega kluba, za katerega ravnanje ali opustitve klub odgovarja. Sodišče druge stopnje pa je upoštevalo tudi tožnikovo ravnanje. V zvezi s tem je bilo v ponovnem sojenju ugotovljeno, da je tožnik padel s konja po 10 minutah ježe na terenu in predhodnem ogrevanju v maneži. Tedaj so konje ustavili, da bi vodnik preveril zategnjenost sedelnega jermena. Tožnik ni padel med ježo, temveč tedaj, ko so konje ustavili in se je nagnil v sedlu, da bi odlomil vejo z grma. Nagibanje je povzročilo zasuk sedla in padec. Tožnik ni bil začetnik v jahanju. Po lastni izpovedbi je jahal pred tem dve leti in je bil poučen o nevarnosti zasuka sedla. O tem, kar je vedel od prej, ga vodnik ni bil dolžan vsakič sproti opozarjati. Zato je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo tudi tožnikovo ravnanje, ki ni bilo v skladu s tem, o čemer je bil po lastni izpovedbi predhodno poučen. Zato je tožnikov padec posledica njegovega nepravilnega ravnanja, ne pa opustitve opravljanja vodnikove dolžnosti. Tedaj, ko so konje ustavili, da bi vodnik preveril zategnjenost jermena, se tožnik ne bi smel sklanjati s konja in s tem ogrožati ravnotežja. Ravno to je povzročilo zasuk sedla in padec. Tožnik pa je s tem prehitel vodnika, ki je konje ustavil prav zato, da bi takšno nevarnost odpravil. Zato je pravilno stališče sodbe druge stopnje, da konjeniški klub ni odgovoren, ker padec ni bil posledica napake vodnika. S takimi razlogi je sodba druge stopnje pravilno povezovala odgovornost konjeniškega kluba z ravnanjem njenega člana v vlogi vodnika, kar ima revizija v mislih, ko se sklicuje na 170. člen Zakona o obligacijskih razmerjih.

Ugotovljeno je, da se je tožnik udeležil jahanja, ki ga je organiziral in vodil Konjeniški klub ... S tem je klub prevzel odgovornost za pravilno vodenje ježe, kar vključuje tudi skrb za opremo in konje. Toda tveganja za posledice lastnih napak tožnik s tem ni prenesel na klub. Za ravnanje, ki ni v skladu s predhodnimi navodili, odgovarja sam. Vodnik ni mogel preprečiti tožnikovega nagibanja, posebno opozorilo pa glede na tožnikove izkušnje in znanje ni bilo potrebno.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).