Jedro

Zoper tožnika je obstajal veljavni izvršilni naslov, tožnik pa pred vložitvijo predloga za začetek postopka izvršbe svoje obveznosti ni poravnal. Zato predlagatelju izvršbe ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem povzročil nastale stroške postopka. Prav tako dejstvo, da je bil kasneje postopek izvršbe ustavljen zaradi umika predlagatelja, ker izvršba ni bila uspešna, ne pomeni, da je predlagatelj neupravičeno predlagal izvršbo. Uvedba izvršbe namreč ni odvisna od dejanskih možnosti za poplačilo obveznosti.

V ZUP je predvidena možnost oprostitve stroškov postopka (člen 122). Na podlagi navedene določbe lahko organ, ki vodi postopek, oprosti stranko plačila vseh stroškov ali dela stroškov, če spozna, da jih ta ne more plačati brez škode za nujno preživljanje same sebe in svoje družine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil, da se postopek davčne izvršbe zoper tožnika uveden na predlog Okrajnega sodišča na Ptuju na podlagi sklepa št. K 214/2006 z dne 30. 3. 2009 zaradi izterjave stroškov kazenskega postopka v znesku 57,01 EUR delno ustavi zaradi umika predloga predlagatelja (1. točka izreka); postopek davčne izvršbe po sklepu št. DT 4933-19896/2012-2 z dne 8. 11. 2013 pa se nadaljuje za izterjavo stroškov izdaje navedenega sklepa v znesku 75,00 EUR (2. točka izreka). V obrazložitvi sklepa davčni organ navaja, da je dne 8. 11. 2013 izdal sklep o izvršbi na dolžnikove premičnine. Rubež premičnin je bil dne 11. 12. 2013 neuspešen. V obravnavani zadevi je davčni organ odločal na podlagi 156. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določa, da organ postopa po navedenem zakonu tudi v primeru, ko opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Po določbi 155. člena ZDavP-2 davčni organ v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če predlagatelj umakne zahtevo za izvršbo. V konkretnem primeru je predlagatelj postopka z dopisom z dne 13. 1. 2015 obvestil davčni organ, da umika predlog za izterjavo stroškov kazenskega postopka. Na podlagi navedenega je zato odločil, kot izhaja iz izreka sklepa.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. V skladu z določbo 152. člena ZDavP-2 je dolžnik dolžan plačati vse stroške davčne izvršbe. Prav tako Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se subsidiarno uporablja v davčnem postopku, v 113. členu določa, da kadar povzroči kakšen udeleženec stroške v postopku po svoj krivdi ali iz nagajivosti, jih krije sam. Navedena obveznost nastane ne glede na to, kdo je zahteval uvedbo postopka in ne glede na način uspeha. Smiselno enako določbo ima tudi sedmi odstavek 79. člena ZDavP-2, po katerem plača stroške davčnega postopka v vsakem primeru udeleženec postopka, če jih je povzročil po svoji krivdi. Za začetek postopka davčne izvršbe je bistveno le, da v trenutku izdaje sklepa o davčni izvršbi obstajata veljaven in izvršljiv izvršilni naslov in neporavnana obveznost. Postopek izvršbe je bil zoper tožnika uveden iz upravičenih razlogov, zato predlagatelju izvršbe ni mogoče očitati, da bi s svojim ravnanjem povzročil nastale stroške postopka. Predlagatelju namreč ni mogoče očitati, da bi že pred izdajo sklepa mogel vedeti, da se bo naložena obveznost po izvršilnem naslovu izrekla za neizterljivo. Tako je tožnik tisti, ki je stroške izvršbe povzročil po svoji krivdi in zato skladno z določbo tretjega odstavka 113. člena ZUP in sedmega odstavka 79. člena ZDavP-2 nosi odgovornost na njihov nastanek. Oprostitev oziroma odpis plačila stroškov postopka davčne izvršbe pa v ZDavP-2 ni predvidena.

3. Tožnik v tožbi ugovarja, da se ne strinja z izpodbijanim sklepom glede nadaljnje izterjave stroškov postopka v znesku 75,00 EUR. Davčni organ je izdal sklep o izvršbi dne 8. 11. 2013, zoper katerega je vložil pritožbo ter z njo uspel, saj je predlagatelj umaknil predlog za prisilno izterjavo v znesku 57,01 EUR. Okrajno sodišče na Ptuju je podalo predlog za izterjavo, čeprav so imeli vsaj pet let že njegovo prošnjo za oprostitev plačila navedenega zneska. Ko so prejeli njegovo ponovno prošnjo od davčnega organa, pa so predlog umaknili. Zato meni, da mora stroške postopka plačati predlagatelj, ker so nastali po njegovi krivdi, saj bi lahko o njegovi prošnji za odpis odločili že pred tem. Prosi, da ga sodišče oprosti plačila strokov izdaje sklepa v višini 75,00 EUR, ker je bil umaknjen predlog za prisilno izterjavo in tako ni več podlage za kakršno koli izterjavo. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo 2. točke izreka izpodbijanega sklepa.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, kdo je dolžan nositi stroške izvršbe, ki so nastali z izdajo sklepa o davčni izvršbi št. DT 4933-19896/2012-2 z dne 8. 11. 2013. 7. Izvršbo je davčni organ vodil na podlagi 156. člena ZDavP-2, ki določa, da davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona (davčna izvršba) tudi kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. V obravnavanem primeru je davčni organ začel izvršbo na podlagi predloga Okrajnega sodišča na Ptuju in sicer zaradi izterjave neplačanih krivdno povzročenih stroškov po sklepu K 214/2006 v znesku 57,01 EUR.

8. V skladu z določbo 152. člena ZDavP-2 dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe (prvi odstavek). Ne glede na navedeno plača stroške davčne izvršbe, za katero se dokaže, da ni bila upravičena, davčni organ, ki je izdal sklep o izvršbi. V tem primeru davčni organ vrne dolžniku stroške davčne izvršbe v 30. dneh od dneva, ko je ugotovil, da izvršba ni bila upravičena (drugi odstavek). V primeru izterjave obveznosti iz 156. člena tega zakona nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe (tretji odstavek).

9. Ker v zadevi ni sporno, da je zoper tožnika obstajal veljavni izvršilni naslov ter da tožnik pred vložitvijo predloga za začetek postopka izvršbe svoje obveznosti ni poravnal, tudi po mnenju sodišča predlagatelju izvršbe ni mogoče očitati, da bi s svojim ravnanjem povzročil nastale stroške postopka. Prav tako dejstvo, da je bil kasneje postopek izvršbe ustavljen zaradi umika predlagatelja, ker izvršba ni bila uspešna, ne pomeni, da je predlagatelj neupravičeno predlagal izvršbo. Uvedba izvršbe namreč ni odvisna od dejanskih možnosti za poplačilo obveznosti. Okoliščina, da bi naj tožnik že pred uvedbo izvršbe predlagatelja prosil za oprostitev plačila zneska 57,01 EUR, pa ne izhaja iz podatkov predloženega spisa niti ni tožnik za to svojo trditev predložil dokazila v tožbi. Tako je v skladu s 152. členom ZDavP-2 tožnik dolžan plačati stroške, ki so nastali zaradi izvršbe in je zato njegova tožba glede tega neutemeljena.

10. Sodišče pa ugotavlja, da je tožnik ob vložitvi pritožbe zoper izpodbijani sklep z dne 13. 1. 2015 (prav tako v zvezi s sklepom o izvršbi z dne 8. 11. 2013) vložil tudi prošnjo, da se ga oprosti oziroma se mu odpiše strošek v višini 75,00 EUR zaradi slabega zdravja in ker je brez zaposlitve in dohodkov. O navedeni prošnji pa pristojni organ ni odločil. V zvezi s tem je tožena stranka v svoji odločbi navedla le, da oprostitev oziroma odpis plačila stroškov postopka davčne izvršbe v ZDavP-2 ni predvidena.

11. Kot je že pravilno navedla tožena stranka, se v davčnem postopku subsidiarno uporabljajo tudi določbe ZUP (2. člen ZDavP-2). Tako se je že tožena stranka sama v svoji odločbi sklicevala na določbo 113. člena ZUP, ki se nanaša na stroške postopka. V ZUP pa je tudi predvidena možnost oprostitve stroškov postopka (člen 122). Na podlagi navedene določbe lahko organ, ki vodi postopek, oprosti stranko plačila vseh stroškov ali dela stroškov, če spozna, da jih ta ne more plačati brez škode za nujno preživljanje same sebe in svoje družine. Sklep o tem izda organ na predlog stranke na podlagi potrdila o njenem premoženjskem stanju (prvi odstavek). Organ, ki vodi postopek, lahko določi tudi obročno plačilo ali odlog plačila stroškov, če so stroški visoki. Odlog in obročno plačevanje ne smeta trajati več kot pet let (drugi odstavek). Oprostitev pačila stroškov velja za izdatke organa, ki vodi postopek, kot so potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, oglede, oglase in podobno, ter za položitev varščine za stroške (tretji odstavek).

12. Navedena oprostitev plačila stroškov postopka torej velja le za izdatke organa, ki jih ima ta v zvezi z vodenjem postopka. Pri tem pa so ti izdatki navedeni le primeroma (tako tudi v sodbi I U 122/2015). Navedena oprostitev pa je mogoča tako v rednem postopku, ko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, kakor tudi v postopku za zavarovanje dokazov in v upravni izvršbi (Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 419). Z vidika določb ZUP, ki se subsidiarno uporablja tudi v davčnem postopku, torej ni ovire za oprostitev plačila stroškov postopka. Strošek v znesku 75,00 EUR pa predstavlja strošek davčne izvršbe, ki je določen v skladu s Pravilnikom o izvajanju Zakona o davčnem postopku.

13. Pravno stališče tožene stranke, da oprostitev plačila stroškov postopka v ZDavP-2 ni predvidena, pa ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na utesnitev izvršbe na stroške postopka, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Oprostitev plačila stroškov postopka je namreč predmet posebnega zahtevka, o katerem pa pristojni organ še ni odločil. Prav tako je v skladu z določbo 124. člena ZUP zoper sklep o zavrnitvi zahteve za oprostitev plačila stroškov predlagatelju zagotovljeno pravno varstvo z možnostjo vložitve pritožbe. Ker o navedenem predlogu pristojni organ do sedaj ni odločil, mora o tem odločiti v roku 30 dni.