Jedro

ZZZPB v 25.a členu ne določa, da pravico do preostalega nadomestila lahko uveljavi le nekdo, ki izpolni tudi pogoje za priznanje nove pravice oziroma, da je pogoj za preostanek koriščenja nadomestila pridobitev pravice do novega nadomestila. Ob uveljavljanju koriščenja pravice v preostalem delu ni potrebno ponovno izpolnjevati vseh pogojev za pridobitev nove pravice, zlasti gostote nove delovne dobe. Potrebno pa je tudi pri uveljavljanju pravice do nadomestila v preostalem delu upoštevati splošno zahtevo zakona, da se zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve (tretji odstavek 1. člena oziroma 19. člen ZZZPB).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 24.11.2004 v zvezi z odločbo z dne 21.9.2004, tožniku za čas od 21.4.2001 do 21.1.2002 priznalo status brezposelne osebe in za ta čas pravico do nadomestila za čas brezposelnosti, mu za isto obdobje priznalo izplačilo nadomestila v skupni višini 855.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti ter s plačilom davkov in prispevkov, odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške predsodnega in sodnega postopka v znesku 121.176 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnik po prenehanju delovnega razmerja (zaradi stečaja delodajalca) z odločbo tožene stranke z dne 22.8.2000 pridobil pravico do denarnega nadomestila od 26.7.2000 do 25.7.2001 (12 mesecev). Ker se je kasneje samozaposlil, mu je po odločbi tožene stranke z dne 22.11.2000, z 31.10.2000 prenehala pravica do nadaljnjega nadomestila med brezposelnostjo. Tožnik je bil samozaposlen le 5 mesecev in 20 dni (od 1.11.2000 do 20.4.2001), nakar je pri toženi stranki uveljavil pravico do denarnega nadomestila v preostalem delu - v skladu s 3. odstavkom 25.a člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Uradni list Republike Slovenije, št. 5/91 - 2/2004). Z izpodbijanima odločbama je tožena stranka njegov zahtevek zavrnila. Sodišče je pri svoji odločitvi o priznanju pravice izhajalo iz različne ureditve zavarovancev po 1. in 3. odstavku 25.a člena ZZZPB. Zaključilo je, da bi bili zavarovanci iz 3. odstavka 25.a člena, ki bi morali pri ponovnem uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila v preostalem delu izpolnjevati še pogoje za priznanje same pravice, v slabšem položaju od tistih, ki so pravico izkoristili v celoti.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Obrazložilo je, da tožena stranka napačno razlaga določbe 18. člena, 25.a člena, 32. člena in 33. člena ZZZPB. Tretji odstavek 25.a člena tega zakona glede pravice, da zavarovanec izkoristi možnost prejemanja nadomestila v preostalem delu, ne določa posebnih omejitev - pogoj je le status zavarovanca na podlagi zaposlitve ali samozaposlitve. Tudi prvi odstavek 25.a člena ZZZPB in 32. člen istega zakona uporabljata enak pojem "prenehanja pravice do denarnega nadomestila". Tretji odstavek 25.a člena se nanaša na izrabo pravice v preostalem delu v primeru ponovnega uveljavljanja in ne glede na to, ali gre za zavarovanca, ki je sklenil delovno razmerje ali začel s samostojno dejavnostjo. V nasprotnem primeru bi šlo za diskriminacijo oseb, ki si prizadevajo s samozaposlitvijo zagotoviti socialno varnost. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri tem, da mora zavarovanec, ki želi uveljaviti pravico do denarnega nadomestila, kumulativno izpolnjevati splošne pogoje iz 17.a do 20. člena ZZZPB in med temi v 18. členu določeno t. i. gostoto delovne dobe (12 mesecev v zadnjih 18 mesecih), ki jo mora izpolnjevati vsakič, ko uveljavlja pravico do denarnega nadomestila. Zakon ločuje pravico do denarnega nadomestila za preostali čas od priznanja pravice do denarnega nadomestila v preostalem delu. V prvem primeru gre za situacije po 33. členu ZZZPB, ko pravica do nadomestila ne preneha, temveč miruje. Drugačen je primer, ko zavarovancu pravica do denarnega nadomestila preneha - tako kot tožniku, ki se je samozaposlil. Po prenehanju mora zavarovanec vsakič ponovno izpolniti pogoje za pridobitev pravice. 25. in 25.a člen ZZZPB je mogoče uporabljati le pri določitvi trajanja pravice do nadomestila. Določba 25.a člena je v zakon uvrščena v del, ki določa čas trajanja pravice in ne v poglavje, ki določa pogoje za pridobitev pravice. Ob stališču, da se 25.a člen uporablja brez predhodnega ugotavljanja zaposlitve zavarovanca vsaj 12 mesecev v zadnjih 18 mesecih in izpolnjevanju ostalih zakonskih pogojev, bi bil zavarovanec, ki mu je pravica prenehala zaradi sklenitve pogodbe o zaposlitvi oziroma samozaposlitvi za nedoločen čas, lahko že naslednji dan po prenehanju pravice le-to upravičen ponovno uveljaviti. Nepotrebna bi bila tudi določba 2. odstavka 25.a člena zakona, ki ureja položaj starejših zavarovancev.

Revizija je bila v skladu s 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

V času spornega razmerja veljavni 25.a člen ZZZPB je v 1. odstavku določal, da se zavarovancu, ki mu je prenehala pravica do denarnega nadomestila, ker jo je v celoti izkoristil, pri ponovnem uveljavljanju te pravice v čas zavarovanja ne všteva čas, ko je bil zaposlen pred zadnjim prejemanjem denarnega nadomestila in čas sprejemanja denarnega nadomestila.

V 2. odstavku je bila določena izjema, saj se zavarovancu, ki je starejši od 50 let in ima najmanj 25 let zavarovanja, pri ponovnem uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila v čas zavarovanja všteva celotni čas, kot je bil zavarovan, vključno s časom prejemanja denarnega nadomestila. Po 3. odstavku istega člena zavarovanec, ki pravice do denarnega nadomestila ni v celoti izkoristil, lahko to pravico izkoristi v preostalem delu pri njenem ponovnem uveljavljanju. Če zavarovanec denarno nadomestilo ponovno uveljavlja v 24 mesecih po zadnjem prejemanju denarnega nadomestila, mu pripada denarno nadomestilo v višini zadnjega izplačanega denarnega nadomestila, sicer pa se nadomestilo odmeri v skladu z 20. členom tega zakona.

Tožnik je pravico do preostalega dela nadomestila uveljavil dne 16.5.2001, za čas od 21.4.2001 (po tem ko je bil do 20.4.2001 samozaposlen). Takrat še ni dopolnil 50 let starosti.

25.a člen ZZZPB se v prvih dveh odstavkih nanaša na zavarovance, ki jim je prenehala pravica do denarnega nadomestila, ker so jo v celoti izkoristili. 3. odstavek istega člena pa določa pravico zavarovanca, ki že priznane pravice do denarnega nadomestila ni v celoti izkoristil. Pravico v preostalem delu lahko takšen zavarovanec izkoristi pri ponovnem uveljavljanju. Tudi v tem primeru zavarovancu pravica do denarnega nadomestila predhodno preneha, vendar ne v celoti, saj del pravice ohrani, če jo ponovno uveljavlja. Gre le za primer prenehanja pravice iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 32. člena ZZZPB (zaradi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delo s polnim delovnim časom ali samozaposlitve), ker zavarovanec v drugih primerih po 32. členu pravice niti v preostalem delu nima več (torej ni mogoče govoriti, da pravice ni v celoti izkoristil).

Po 3. alineji prvega odstavka 33. člena ZZZPB pravica do denarnega nadomestila miruje. Miruje npr. v času sklenitve delovnega razmerja za polni delovni čas in določen čas, krajši od 12 mesecev. To pomeni, da v primeru prenehanja pravice do denarnega nadomestila zavarovanec sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ali določen čas več od 12 mesecev, sicer bi mu pravica le mirovala.

Institut mirovanja pravic po tem, ko je zavarovanec pravico do nadomestila že začel koristiti (do mirovanja sicer lahko pride tudi takoj po pridobitvi pravice), in institut uveljavljanja preostalega dela pravice do nadomestila torej nista identična. Pri mirovanju so že v naprej opredeljeni primeri možnosti koriščenja nadomestila za preostali čas, v primeru tretjega odstavka 25.a člena pa pravica do denarnega nadomestila preneha zaradi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, določen čas več kot 12 mesecev ali samozaposlitve. Negotovo je, ali jo bo zavarovanec sploh še uveljavljal. Opredelitev zakona, ki govori o nadomestilu za preostali čas (33. člen) oziroma o koriščenju nadomestila v preostalem delu (tretji odstavek 25. člena) sicer ne predstavlja posebne vsebinske razlike. Pri mirovanju po začetku uživanja nadomestila in nato sklenitvi delovnega razmerja za določen čas, krajši od dvanajst mesecev, zavarovanec lahko izkoristi pravico za preostali čas ob pogoju, če se po koncu tega razmerja v 8 dneh prijavi pri zavodu. Vendar le to ni razlog za zaključek, da bi moral zavarovanec v primeru uveljavljanja pravice v preostalem delu ponovno izpolnjevati vse pogoje za ponovno uveljavljanje pravice do nadomestila in bi mu pravica do preostalega dela nadomestila pripadala le v primeru, če bi pridobil tudi pravico do novega nadomestila - na podlagi ponovno dopolnjene dobe zavarovanja. Zakon v tretjem odstavku 25.a člena ne pogojuje pravice do preostalega dela nadomestila z izpolnitvijo pogojev za ponovno pridobitev pravice, saj tega ne določa. Zakon torej ne določa, da to pravico lahko uveljavi le nekdo, ki izpolni tudi pogoje za priznanje nove pravice oziroma, da je pogoj za preostanek koriščenja nadomestila pridobitev pravice do novega nadomestila. Določa le, da pravico v preostalem delu lahko zavarovanec izkoristi pri njenem ponovnem uveljavljanju. To za zavarovance, ki po prenehanju pravice do denarnega nadomestila, ki ga niso v celoti izkoristili, in po tem ponovno izpolnijo vse pogoje za novo priznanje pravice do denarnega nadomestila (glede na gostoto nove delovne dobe, itd.), pomeni, da pridobijo pravico do novega nadomestila in pravico do koriščenja nadomestila v preostalem delu, za zavarovance, ki pogojev za novo samostojno nadomestilo ne izpolnijo, pa le priznanje pravice do koriščenja nadomestila v preostalem delu.

V primeru drugačnega tolmačenja (za katerega se zavzema tožena stranka) bi pravico do preostalega dela koriščenja nadomestila lahko pridobili le tisti zavarovanci, ki bi bili ponovno v delovnem razmerju oz. zavarovani najmanj 12 mesecev v 18 mesecih (1. odstavek 18. člena ZZZPB), ne glede na to, če bi jim novo delovno razmerje za nedoločen čas prenehalo brez njihove volje ali krivde že pred tem obdobjem. Na ta način bi prišlo do neupravičenega razlikovanja med zavarovanci, ki jim pravica do nadomestila miruje po 33. členu zakona (ker se npr. zaposlijo za vnaprej znan čas manj kot 12. mesecev, so v priporu do šest mesecev, na prestajanju kazni do šest mesecev, se vključijo v izobraževanje, ipd.) in zavarovanci, ki se zaposlijo za nedoločen čas, se samozaposlijo, nato pa jim že pred 12. meseci preneha delovno razmerje ali status samozaposlenega - brez njihove volje ali krivde.

Razlogov za drugačno tolmačenje tudi ni mogoče najti v določbi drugega odstavka 25.a člena zakona (kar uveljavlja tožena stranka), saj ta določba tudi ob navedeni razlagi ni nepotrebna in tej razlagi v ničemer ne nasprotuje.

Revizijsko sodišče zato zaključuje, da gre za posebno zakonsko ureditev pravice do preostalega dela nadomestila po tretjem odstavku 25.a člena ZZZPB; ob uveljavljanju koriščenja pravice v preostalem delu ni potrebno ponovno izpolnjevati vseh pogojev za pridobitev nove pravice, zlasti gostote nove delovne dobe. Potrebno pa je tudi pri uveljavljanju pravice do nadomestila v preostalem delu upoštevati splošno zahtevo zakona, da se zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve (tretji odstavek 1. člena ZZZPB oziroma ureditev v 19. členu). Ker v tej zadevi tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik samovoljno ali po svoji krivdi opustil status samozaposlene osebe (tožnik je izrecno navajal, da je prevzel nerentabilen lokal in z njegovo sanacijo ni uspel, med strankama pa je bilo na obravnavi dejansko stanje celo nesporno), sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili o priznanju pravice do koriščenja denarnega nadomestila v preostalem delu.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.