Jedro

Razlogi sodbe o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v spisu nimajo podlage.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 1. odstavku glede zneska 600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in v 2. odstavku, ter se v tem delu zadeva vrne v ponovno odločitev sodišču prve stopnje.

Sicer se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine in sicer po temelju v celoti, po višini pa je prisodilo tožeči stranki odškodnino v znesku 1.600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.5.1999 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo. Odločilo je, da so tožene stranke dolžne tožniku solidarno povrniti pravdne stroške v znesku 148.075,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.5.1999 do plačila. Odškodnina se nanaša na škodo, ki so jo toženci prizadejali tožniku s tem, da so ga telesno poškodovali. Od zahtevanih 1.300.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnost je sodišče prve stopnje prisodilo 700.000,00 SIT; od zahtevanih 1.200.000,00 SIT za duševne bolečine, zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prisodilo 600.000,00 SIT; od zahtevanih 500.000,00 SIT za strah pa je prisodilo 300.000,00 SIT.

Zoper sodbo so se pritožili toženci iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju tožencev je odškodnina za telesne bolečine pretirana glede na njihovo intenzivnost in trajanje, saj je v izvedenskem mnenju ugotovljeno, da je tožnik trpel hude bolečine le kratek čas ob samem napadu in neposredno po operaciji. Prav tako po njihovem mnenju ni podlage za prisojeno odškodnino za strah, saj ni z ničemer izkazano, da bi tožnik trpel strah, za katerega je mogoče priznati odškodnino.

Navajajo še, da je sodišče povsem neupravičeno prisodilo odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj ni bilo z ničemer ugotovljeno, da bi se tožnik resnično ukvarjal s plavanjem, veslanjem, smučanjem, še najmanj pa, da bi te aktivnosti po poškodbi opravljal s povečanimi napori ali s precejšnjimi težavami. Izvedenec je le ugotovil, da ima tožnik ob manjših prehladih nekoliko slabšo prehodnost nosu, drugih trajnih posledic pa ni ugotovil, prav tako jih ni ugotovilo sodišče. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje, kolikor gre za vprašanje višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za strah. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe čl. 200 Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je podlaga za določitev odškodnine.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo trajanje vseh telesnih bolečin skupaj en mesec in sedemnajst dni in nelagodnosti tožnika v zvezi z zdravljenjem, kar je sodišče prve stopnje v sodbi natančno zapisalo, pri tem pa se je oprlo na izvedensko mnenje, kateremu stranke niso nasprotovale. Sodišče druge stopnje meni, da je prvostopno sodišče pri odločanju o višini odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine glede na njihovo trajanje in številne nelagodnosti v zvezi z zdravljenjem na podlagi skrbne ocene vseh izvedenih dokazov določilo primerno odškodnino.

Glede na vse, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, znesek ni previsok.

Za pretrpljeni in bodoči strah je bila tožniku prisojena odškodnina v višini 300.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopnega sodišča, da je bil tožnik zaradi nepričakovanega napada upravičeno močno prestrašen in se je upravičeno bal za svoje življenje. Okoliščine dogodka, pri katerem je prišlo do poškodb, so bile take, da ne more biti dvom o tožnikovem strahu, v zvezi s tem pa je tudi višina odškodnine primerno določena.

Pritožba pa ima prav, kolikor gre za vprašanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti, ker manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. To predstavlja bistveno kršitev določb postopka po čl. 354/2 tč. 13 ZPP.

Sodišče prve stopnje je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo tožniku 600.000,00 SIT, vendar v spisu zaenkrat za to ni podlage. Tožnik v tožbi trdi, da se je ukvarjal s športom, da pa po poškodbi tega ne more več, vendar v zvezi s tem sodišče prve stopnje ni izvedlo nikakršnega dokaznega postopka. Ni zaslišalo tožnika in tudi v izvedenskem mnenju za tako odločitev ni podlage. V ponovljenem postopku bo moralo zgoraj navedeno pomanjkljivost odpraviti tako, da bo natančno zaslišalo vsaj samega tožnika o tem, kakšno je njegovo prikrajšanje po poškodbi, nato pa bo ob upoštevanju določb čl. 200 Zakona o obligacijskih razmerjih moralo o stvari ponovno odločiti.

Sodišče druge stopnje je na podlagi vsega navedenega pritožbi toženih strank ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo glede zneska 600.000,00 SIT in glede pravdnih stroškov ter zadevo vrnilo v novo sojenje (369. člen ZPP), v preostalem delu pa je sodbo potrdilo in pritožbo zavrnilo (čl. 368 ZPP).

Določbe Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS št. 4/77 s spremembami in dopolnitvami so v tej sodbi uporabljene glede na 498. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS št. 26/99.