Jedro

V konkretnem primeru tožnik izpodbija sklepa in sodbo sodišča, s katerimi sta bili zavrženi vlogi, oziroma zavrnjeni njegovi zahtevki. Gre torej za sklepa in sodbo, izdane v pravdnem postopku, ki sodi v pristojnost rednega sodišča, konkretno Okrajnega sodišča v Ljubljani. Tožnik zato odločitev, ki jih je sprejelo okrajno sodišče, potrdilo pa Višje sodišče v Ljubljani, s sklepi navedenimi v uvodu te sodbe, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Tožnik smiselno sicer uveljavlja tudi kršitve ustavnih pravic, vendar pa teh zatrjevanih kršitev ne more uspešno uveljavljati, kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijane akte namreč, že z ozirom na njihovo naravo, kot akte sodišča ni mogoče šteti za posamičen akt iz citirane zakonske določbe. Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči. Morebitne kršitve mora tožeča stranka uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru za to predvidenega postopka pred rednimi sodišči, po izčrpanju pravnih sredstev, pa v primeru kršitve ustavnih pravic, z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem in RS. Ker je torej zoper odločitev sodišča v pravdnih postopkih zagotovljeno drugo sodno varstvo, niso podani pogoji za sprožitev subsidiarnega upravnega spora zaradi varstva človekovih pravic.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri tem sodišču vložil tožbo zoper toženo stranko banko A., d.d., zaradi sprostitve sredstev na njegovem računu v višini 200,00 EUR ter zaradi izplačila navedenih sredstev na račun. V tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe je navedel, da mu tožena stranka, kljub zahtevi, ni izplačala denarnih sredstev v višini 200,00 EUR iz naslova mesečnega priliva obresti depozitnega računa. S tem je ogrozila njegovo preživljanje in kršila določbe o omejitvi izvršbe po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2). Upravičenost zahtevka je utemeljil na določbah 133. in 134. člena Obligacijska zakonika (OZ). Sodišče je tožnika dne 8. 4. 2016 pozvalo, da v danem roku odpravi pomanjkljivosti tožbe tako, da bo ta imela vse sestavine, ki jih mora imeti po 30. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in ga poučilo, katere sestavine mora imeti tožba.

2. V danem roku je tožnik svojo tožbo dopolnil tako, da je navedel toženo stranko; Republika Slovenija, ki jo zastopa Okrajno sodišče v Ljubljani; kot akte, ki jih s tožbo izpodbija, pa je navedel sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 2998/2014 z dne 12. 11. 2014 in II P 783/2014 z dne 9. 5. 2014 ter sodbo in sklep istega sodišča opr. št. II P 2558/2014 z dne 3. 3. 2015, zaradi katerih mu banka noče izplačati 200,00 EUR obresti od vloženega depozita za tekoči mesec. K tožbi je priložil izpodbijana sklepa in sodbo ter sklepe Višjega sodišča v Ljubljani, navedene v uvodu tega sklepa.

3. Skupaj s tožbo tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tako, da se banki Unicredit banka Slovenija, d.d., Ljubljana, naloži, da mu mora izplačati po 200,00 EUR mesečno, da ne bi bile kršene njegove človekove svoboščine in pravice.

K točki I. izreka:

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 2998/2014 z dne 12. 11. 2014 in popravnega sklepa opr. št. II P 2998/2014 z dne 12. 12. 2014 izhaja, da je zaradi neplačila sodne takse, v skladu z določbo 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), sodišče štelo, da je tožnik tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe z dne 4. 12. 2013 umaknil. Iz priloženega sklepa opr. št. II P 783/2014 z dne 9. 5. 2014 izhaja, da je sodišče sklenilo, da se tožba zavrže, predlog za izdajo začasne odredbe ki se glasi: 1) da se toženi stranki banki A. d.d. naloži, da nemudoma takoj po prejemu začasne odredbe sprosti sredstva na računu tožnika tako, da v svoji poslovalnici v ..., izplača na roko denarna sredstva v višini minimalne plače 589,00 EUR in jih fizično izroči v posest in prosto razpolaganje tožniku (točka 1.); 2) da se toženi stranki prepove nadaljnja blokada sredstev na tožnikovem računu brez upoštevanja zakonskih omejitev po 102. in 137. členu ZIZ, do pravnomočne odločitve sodišča v tej zadevi, v primeru kršitve te začasne odredbe pa toženi stranki izreče kazen v višini 6.000,00 EUR, pod izvršbo (točka 2. izreka); 3) da naj tožena stranka o tej blokadi sredstev obvesti tožečo stranko v izogib stroškov (točka 3.); 4) ter da naj morebitni ugovor zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitv; pa zavrne. S sodbo in sklepom opr. št. II P 2558/2014 z dne 3. 3. 2015 je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino zaradi kršitve pravice do prostega razpolaganja s sredstvi na računu, ogrožanja življenja, ponižujočega ravnanja in protipravnega ravnanja v višini 600,00 EUR ter za vsak dan nadaljnjega vzdrževanja protizakonitega stanja po 50 EUR dnevno, od 29. 11. 2013 do odprave protizakonitega in življenje ogrožujočega početja in povrnitev pravnih stroškov.“ (točka I.) izreka. Zavrnilo pa je tudi predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, kot jo je ta predlagal (točka II. izreka).

6. Po določbi drugega odstavka 2. člena ZUS-1 je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Po določbi 3. člena ZUS-1 upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejmejo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti.

7. V konkretnem primeru tožnik izpodbija sklepa in sodbo sodišča, s katerimi sta bili zavrženi vlogi, oziroma zavrnjeni njegovi zahtevki. Gre torej za sklepa in sodbo, izdane v pravdnem postopku, ki sodi v pristojnost rednega sodišča, konkretno Okrajnega sodišča v Ljubljani. Tožnik zato odločitev, ki jih je sprejelo okrajno sodišče, potrdilo pa Višje sodišče v Ljubljani, s sklepi navedenimi v uvodu te sodbe, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Tožnik smiselno sicer uveljavlja tudi kršitve ustavnih pravic, vendar pa teh zatrjevanih kršitev ne more uspešno uveljavljati, kot samostojnega razloga za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Izpodbijane akte namreč, že z ozirom na njihovo naravo, kot akte sodišča ni mogoče šteti za posamičen akt iz citirane zakonske določbe. Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči. Morebitne kršitve mora tožeča stranka uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru za to predvidenega postopka pred rednimi sodišči, po izčrpanju pravnih sredstev, pa v primeru kršitve ustavnih pravic, z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem in RS. Ker je torej zoper odločitev sodišča v pravdnih postopkih zagotovljeno drugo sodno varstvo, niso podani pogoji za sprožitev subsidiarnega upravnega spora zaradi varstva človekovih pravic.

8. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II. izreka:

9. Sodišče je zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe zavrglo.

10. Iz določbe tretjega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 32. člena in ostalih določb ZUS-1 izhaja, da je predpogoj za obravnavanje zahteve tožeče stranke za izdajo začasne odredbe vložena tožba zoper upravni akt, v zvezi s katerim se z začasno odredbo zahteva ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje.

11. Ker je sodišče tožbo tožeče stranke zoper sklepe in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, navedene v uvodu tega sklepa, zavrglo, procesne predpostavke za obravnavanje zahteve za začasno odredbo niso izpolnjene. Sodišče je zato zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe, ob smiselni uporabi 36. člena ZUS-1, zavrglo.