Jedro

Oškodovanec iz škodnega dogodka je neposredno od tožnika zahteval povrnitev škode v pravdnem postopku, ki je potekal pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. To je ugotovilo njegovo odškodninsko odgovornost za poškodbe oškodovanca, povrnitev škode pa mu je bila naložena s pravnomočno sodno odločbo. Oškodovanec bi sicer lahko zahteval povrnitev te škode solidarno tudi od delodajalca tožnika, saj mu je tožnik škodo povzročil kot delavec v zvezi z delom, a bi po določbi tretjega odstavka 147. člena OZ delodajalec lahko kasneje od tožnika zahteval povrnitev oškodovancu plačanega zneska. Vendar pa v predmetni zadevi oškodovanec ni zahteval povrnitve škode od tožnikovega delodajalca, pač pa od tožnika neposredno. V takem primeru pa ni zakonske podlage za to, da bi lahko tožnik kot delavec, ki je pri delu namenoma povzročil škodo tretji osebi, od delodajalca zahteval povračilo zneska, ki ga je na podlagi pravnomočne sodbe plačal oškodovancu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 4.392,71 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2014 in zahtevek za povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške tega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Izpodbijani sodbi očita, da v njej sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen. Trdi, da se obrazložitev sodišča pod točko 10 in 11 ne ukvarja z bistvom problema. Navaja, da je pri sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, izdani 15. 2. 2013, postal pravnomočen le izrek sodbe, ne pa tudi obrazložitev, zato ugotovitev o obsegu temelja odškodninske odgovornosti vsake stranke v konkretnem postopku ni postala pravnomočna. Glede na to graja zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo o soodgovornosti strank že pravnomočno odločeno v zadevi opr. št. P 2219/2005-III. Dalje navaja, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj ne priznava tožbenega zahtevka v okviru 20 % soodgovornosti tožene stranke v zadevi opr. št. P 2219/2005-III, čeprav istočasno priznava tej sodbi pravnomočnost. Meni, da če tožbeni zahtevek zahteva več, kot je po mnenju sodišča pravnomočno odločeno, potem zahtevek ni v celoti neutemeljen. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo prvi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika in opozarja na prvi odstavek 148. člena OZ, po katerem pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo je njen organ povzročil tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij in trdi, da ta odgovornost velja za vse primere, ne glede na to, s kakšno stopnjo krivde je ravnal organ ali pooblaščena uradna oseba. Pove, da drugi odstavek istega člena pozna pravico do regresnega zahtevka, kar pa ni situacija v danem primeru, saj je oškodovanec A.A. neposredno zahteval škodo od tožnika, ki je tudi plačal znesek, ugotovljen s sodbo opr. št. P 2219/2005-III, s tem pa je nastala osnova tožbenega zahtevka. Pojasnjuje dogodek z dne 21. 1. 2002, ki je bil predmet kazenskega in pravdnega postopka. Navaja, da je bil tožnik glede na Zakon o divjadi in lovstvu lovski čuvaj in s tem v lovišču uradna oseba, škodni dogodek pa se je pripetil v rednem delovnem času pri izvrševanju tožnikovih službenih pooblastil. Navaja, da je izvrševal svoje naloge 21. 1. 2002 v okviru svojih pristojnosti in po nalogu pristojnega direktorja, kar v nobenem primeru ne odvezuje pravne osebe, konkretno tožene stranke, da tožniku povrne škodo, ki je nastala pri opravljanju njegovih nalog. Pove, da če bi tožnik pridržal domnevnega krivolovca in bil pri tem poškodovan, bi bil upravičen od delodajalca zahtevati odškodnino, saj je škoda nastala pri opravljanju službe. Če pa je pri tem tožnik storil kaznivo dejanje, po njegovem mnenju še vedno obstaja odškodninska odgovornost pravne osebe, sedaj tožene stranke kot njenega pravnega naslednika. Položaj primerja z napadom volka ali medveda na lovskega čuvaja. Trdi, da mu je tožena stranka odgovorna, saj se je škoda pripetila v zvezi z izvajanjem službe. Sodišču prve stopnje očita, da neutemeljeno upošteva zastaranje, saj je osnova zastaranja možnost vložiti tožbo, v konkretnem primeru pa je podlaga plačilo odškodnine, ki jo je tožnik plačal A.A.. Navaja, da je z izplačilom zneska nastalo prikrajšanje, katerega plačilo zahteva od tožene stranke. Sodišče prve stopnje po njegovem mnenju zgrešeno tolmači zastaranje, saj se zastaranje ne nanaša na zastaranje dogodka, ki je osnova za terjatev, ampak na pravico terjati izpolnitev obveznosti. Navaja, da je tožnik dokazal, kdaj je bil znesek določen in kdaj je bil plačan. Pove, da se dne 21. 1. 2002, ko se je pripetil dogodek, ki je bil osnova odškodninskim zahtevkom, ni vedelo, kolikšno škodo bo zahteval oškodovanec. Pove, da sodišče ni predložilo nobenega dokaza, da je že 21. 1. 2002 obstajal konkretni zahtevek oškodovanca, pač pa je bila odškodnina pravnomočno določena šele s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2761/2013 z dne 26. 2. 2014. Trdi, da v konkretnem primeru zastaranje ni nastopilo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima in jo je bilo mogoče preizkusiti, v njej navedeni razlogi pa se nanašajo na vsa pravno odločilna dejstva. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno ugotovilo: - da sta bila A.A. in tožnik s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. V K 73369/2010 z dne 6. 10. 2010 spoznana za kriva naklepnega kaznivega dejanja povzročitve lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/94 in nasl. - KZ), ki je postala pravnomočna; - da je o odškodninskih terjatvah tožnika in A.A., ki izvirajo iz škodnega dogodka z dne 21. 1. 2002, Okrožno sodišče v Ljubljani odločilo s sodbo opr. št. P 2219/2005-III z dne 15. 2. 2013, po kateri je bil A.A. dolžan tožniku plačati odškodnino v znesku 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2005 do plačila, tožnikovi višji tožbeni zahtevki pa so bili zavrnjeni, tožnik pa je bil po tej sodbi dolžan plačati A.A. odškodnino v znesku 4.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2006 do plačila, višji tožbeni zahtevek A.A. iz nasprotne tožbe pa je bil zavrnjen. Pravdno sodišče je presodilo, da je za škodo, ki jo je utrpel A.A., izključno odgovoren tožnik ter da je k nastanku škode, ki jo je utrpel tožnik, sam prispeval v deležu 80 %. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. I Cp 2761/2013 z dne 26. 2. 2014 pritožbi A.A. delno ugodilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je prisojeni znesek 4.300,00 EUR nadomestilo z zneskom 5.888,15 EUR, pritožbo tožnika pa je zavrnilo; - v zvezi s trditvami tožnika, da je njegov soprispevek k škodi, nastali v dogodku z dne 21. 1. 2002, le 50-odstoten, je sodišče ugotovilo, da v predmetni zadevi ne gre za odškodninski spor med tožnikom in A.A., o katerem je bilo že pravnomočno odločeno s citirano sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 15. 2. 2013 v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26. 2. 2014; - da je zahtevek tožnika za povrnitev dela škode, ki jo je v škodnem dogodku 21. 1. 2002 utrpel sam, neutemeljen zaradi zastaranja.

7. Povračilo škode, ki nastane delavcu v zvezi z delovnim razmerjem, je v sedaj veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1) urejeno v 179. členu, enako pa je določal pred tem veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. - ZDR) v 184. členu. Člen 179 ZDR-1 določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Tudi v času škodnega dogodka (21. 1. 2002) veljavni Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) je v prvem odstavku 73. člena določal, da če delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, mu mora delodajalec povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti.

8. V predmetni zadevi tožnik zahteva od tožene stranke, naj mu povrne polovico zneska 8.785,43 EUR, ki ga je 4. 4. 2014 plačal A.A. na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2219/2005-III, to je 4.392,71 EUR. Tožnik trdi, da je njegova odgovornost za nastanek škode drugemu nižja (največ 50 %) in glede na to od tožene stranke zahteva polovico poškodovancu prisojenega zneska.

9. Tožena stranka bi tožniku kot pravni naslednik delodajalca lahko odgovarjala za škodo, ki mu je bila povzročena v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. V dogodku 21. 1. 2002 je tožniku nastala škoda zaradi ravnanja tretje osebe (A.A.). Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je ta terjatev zastarana glede na določbo 352. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. - OZ), po kateri odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, oziroma v vsakem primeru v petih letih, odkar je škoda nastala. Tožnik je tožbo vložil 20. 2. 2015, kar je več kakor pet let od nastanka njegovih poškodb. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, določba 353. člena OZ v tem primeru ni uporabljiva, saj ni bil delodajalec tožnika tisti, ki se mu je očitalo kaznivo dejanje, ampak tretja oseba. Pritožbeno sodišče dodaja, da tožnik tudi sicer od tožene stranke ne bi mogel zahtevati povračila odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v dogodku 21. 1. 2002, saj mu je bila ta že priznana s pravnomočno sodno odločbo, oškodovancu pa ni mogoče prisoditi višje odškodnine od dejansko nastale škode.

10. Tožnik se v predmetnem postopku zmotno zavzema za to, da bi mu morala tožena stranka povrniti denarni znesek, ki ga je bil kot odškodnino dolžan na podlagi pravnomočne sodbe plačati A.A. zaradi poškodb, ki jih je ta utrpel v dogodku 21. 1. 2002, saj očitno šteje ta znesek za škodo, ki mu je nastala v zvezi z delom. Smiselno je mogoče razbrati, da šteje kot pravno podlago za to določbe OZ o odgovornosti za delavce (147. in 148. člen OZ). Navedene določbe si tožnik napačno tolmači. V civilnem pravu načeloma velja pravilo, da je dolžan povrniti škodo oškodovancu tisti, ki jo je povzročil (131. člen OZ). Neposredna odgovornost delodajalcev za škodo, ki jo povzročijo delavci pri delu tretjim osebam, predstavlja izjemo od tega pravila. Namen take ureditve je v tem, da se skrbne delavce razbremeni vsakršne odškodninske odgovornosti za škodo, ki jo iz navadne (majhne) malomarnosti povzročijo pri svojem delu tretjim osebam, tako da delavcem ni treba skrbeti, da bi morali premoženjsko odgovarjati za manjše napake pri delu, ki se lahko primerijo povprečno skrbni osebi. Določba 147. člena OZ pomeni bistveno razbremenitev za delavca: za navadno malomarnost namreč sploh ni odgovoren, za veliko malomarnost zgolj regresno, samo za naklepno povzročitev škode pa tudi neposredno (solidarno z delodajalcem). V predmetni zadevi je bilo v kazenskem postopku pravnomočno ugotovljeno, da je tožnik naklepno povzročil lahko telesno telesno poškodbo tretji osebi. Na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca sodišče v pravdnem postopku vezano (14. člen ZPP).

Oškodovanec iz škodnega dogodka A.A. je neposredno od tožnika zahteval povrnitev škode v pravdnem postopku, ki je potekal pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 2219/2005-III. To je ugotovilo njegovo odškodninsko odgovornost za poškodbe oškodovanca, povrnitev škode pa mu je bila naložena s pravnomočno sodno odločbo. Oškodovanec bi sicer lahko zahteval povrnitev te škode solidarno tudi od delodajalca tožnika, saj mu je tožnik škodo povzročil kot delavec v zvezi z delom, a bi po določbi tretjega odstavka 147. člena OZ delodajalec lahko kasneje od tožnika zahteval povrnitev oškodovancu plačanega zneska. Vendar pa v predmetni zadevi oškodovanec ni zahteval povrnitve škode od tožnikovega delodajalca, pač pa od tožnika neposredno. V takem primeru pa ni zakonske podlage za to, da bi lahko tožnik kot delavec, ki je pri delu namenoma povzročil škodo tretji osebi, od delodajalca zahteval povračilo zneska, ki ga je na podlagi pravnomočne sodbe plačal oškodovancu. Tožnik si povsem zmotno razlaga določbo 148. člena OZ kot podlago za zahtevek, da mu tožena stranka povrne polovico plačane odškodnine oškodovancu. V tem členu je določeno, da pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij, vendar pa se nanaša na razmerje med pravno osebo in oškodovancem in ne na razmerje med pravno osebo in članom njenega organa, ki je povzročil škodo tretjemu (tožnikom). V drugem odstavku tega člena je urejena pravica pravne osebe, da zahteva povrnitev plačanega zneska od povzročitelja škode (če je ta povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti). V predmetni zadevi tudi ta določba ne pride v poštev, saj je oškodovanec zahteval povrnitev škode neposredno od tožnika, ki mu je škodo povzročil namenoma. Popolnoma zgrešeno pa je razlogovanje tožnika, da mu mora tožena stranka kot pravni naslednik njegovega delodajalca povrniti premoženjsko škodo, ki mu je nastala s plačilom odškodnine za škodo, ki jo je naklepoma povzročil v povezavi s svojim tedanjim delom. Smiselno iz pritožbe izhaja njegovo stališče, da je 21. 1. 2002 ravnal v funkciji uradne osebe. Že pravdno sodišče mu je v prvostopenjski sodbi pojasnilo, da si je pravice in dolžnosti, ki mu jih je nalagal Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (Ur. l. SRS, št. 29/76 in nasl. - ZVGLD), razlagal povsem po svoje. Povsem nevzdržno je tožnikovo stališče, da je bil kot lovski čuvaj tožnik upravičen telesno poškodovati domnevnega krivolovca. Takšno ravnanje tožnika ne utemeljuje nikakršne soodgovornosti tožene stranke v predmetni zadevi za škodo, ki jo je utrpel A.A. in mu jo je bil tožnik skladno s sodbo pravdnega sodišča dolžan povrniti.

11. Pritožbena primerjava obveznosti tožnika, da povrne škodo tretji osebi, ki jo je protipravno poškodoval v zvezi s svojim delom, in obveznostjo delodajalca, povrniti delavcu škodo v primeru napada divje živali med opravljanjem službe, je neutemeljena, saj gre za povsem različni situaciji.

12. Druge pritožbene navedbe bodisi niso razumljive bodisi za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

15. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).