Jedro

Hramba PIN številke v lastnem domu res ne predstavlja hude malomarnosti. Vendar pa hramba PIN številke v kuverti skupaj s kartico v stanovanju, ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka decembra 2018, torej neposredno pred zlorabo kartice, v stanovanju „srečala“ nepovabljeno in neznano osebo, tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno predstavlja hudo malomarnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na plačilo 32.755,661 EUR v celoti zavrnilo.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je šlo pri hrambi kartice in PIN kode za veliko malomarnost. Meni, da je mogoče govoriti zgolj o navadni malomarnosti, saj prva tožnica kartice s PIN kodo ni hranila v denarnici in ji kartica s PIN kodo ni bila ukradena izven stanovanja, pač pa je oboje hranila doma, skrito v predalu, vendar je tatovom oboje uspelo najti. V prvem primeru bi bila njena malomarnost znatno večja, kot je bila v drugem primeru. Tožeča stranka se pri tem sklicujejo tudi na visoko starost prve tožnice, ki je rojena leta 1936. Pritožba vztraja pri tem, da tudi tožena stranka ni spoštovala svojih obveznosti. Zaradi ravnanja prve tožnice je škoda zgolj začela nastajati, a bi jo tožena stranka lahko v velikem delu preprečila, če bi držala svojo obljubo, ki jo je dala v objavi na internetu. Tožeča stranka vztraja, da oživitev kartice po letih mrtvila, kateri je sledila njena zelo intenzivna uporaba, ustreza kriteriju „odstopanja od običajne rabe“, kot ga je enostransko oblikovala tožena stranka, zaradi česar bi se pri toženi stranki morali sprožiti alarmi. Tožeča stranka nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se sporni zapis na spletni strani tožene stranke ne nanaša na plačila, ki so izvedena s fizično uporabo kartice in PIN kode. Če bi banka to zapisala, bi veljalo, tako pa to ne velja, sodišče pa nima podlage, da temu besedilu doda dodatni pomen. Če banka ne spremlja celotne uporabe kartice, potem ne more zaznati odstopanj od običajne rabe. Odstopanje od običajne rabe se nanaša na vsako kartico posebej, saj povprečna običajna raba kartice ne obstaja.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbo je vložil sedaj že pokojni A. A.,2 ki je imel pri toženi stranki odprt osebni račun. Tožbeni zahtevek se glasi na plačilo 32.755,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navedeni znesek predstavlja vsoto zneskov, ki so bili tožeči stranki odtujeni z nepooblaščeno uporabo bančne kartice in povračilo katerih tožeča stranka zahteva od tožene stranke, saj trdi, da bi bilo škodo v vtoževani višini mogoče preprečiti, če bi tožena stranka izpolnila svoj del obveznosti. Pri tem se je tožeča stranka sklicevala na zapis, ki ga je tožena stranka objavila na svoji spletni strani (A5). Gre za zapis z naslovom: „_Morda vas opozorimo na nenavadne vzorce plačevanja s kartico“ in sledečo vsebino: „Lahko se zgodi, da vam tatovi ukradejo le podatke o kartici, kartico pa vi še vedno imate. V takem primeru bi morda še pred vami ugotovili sumljivo uporabo. Varnostni sistemi namreč samodejno spremljajo vzorce uporabe kartic in lahko zaznajo odstopanja od običajne rabe. Takrat se sprožijo alarmi, saj bi bili lahko drugačni vzorci posledica zlorab. Ko zaznamo nenavadne vzorce nakupovanja s plačilno kartico, vas bomo poklicali in preverili, ali ste sumljive nakupe res opravili vi. Če ugotovimo, da je vse v redu, si lahko oddahnete. Če pa boste zlorabo potrdili, lahko plačilo na vašo željo ustavimo in kartico blokiramo, da se prepreči nadaljnje zlorabe.“_ Tožeča stranka je zatrjevala, da ker kartica več let ni bila v uporabi, je nenadno zelo intenzivno izvajanje transakcij s to kartico močno odstopalo od vzorca in izpolnjuje kriterij neobičajne rabe.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so med pravdnima strankama med drugim nesporna naslednja dejstva: da je bila za uporabo sredstev z osebnega računa prvotne tožeče stranke A. A. izdana pooblaščenska plačilna kartica BA M. na ime njegove žene (sedaj prva tožnica); da sta zakonca predmetno kartico hranila doma v dnevni sobi, v predalu, v kuverti skupaj z osebno PIN številko; da prva tožnica predmetne kartice že več let ni uporabljala; da je bila kuverta s predmetno kartico in PIN številko odtujena iz stanovanja, česar zakonca sprva nista opazila; da se je v obdobju od 5. do 9. januarja 2019 s strani neznane osebe odvila vrsta nepooblaščenih dvigov gotovine na bankomatih in nakupov na različnih prodajnih mestih v Sloveniji in Avstriji v skupnem znesku 32.755,66 EUR; da so bile vse transakcije opravljene z originalno kartico prve tožnice s prebranim čipom na kartici in njej pripadajočo osebno PIN številko, pri čemer je bila pri vseh transakcijah že ob prvem poskusu vnesena prava PIN številka.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, saj je presodilo, da je škoda nastala zaradi ravnanja tožeče stranke. Nesporno ravnanje tožeče stranke, da je PIN številko hranila skupaj, v isti kuverti kot plačilno kartico, je po prepričanju sodišča prve stopnje huda malomarnost. V takem primeru je odškodninska odgovornost tožene stranke s tretjim odstavkom 137. člena Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (ZPlaSSIED) izključena in škodo krije uporabnik, t. j. imetnik kartice. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz pogodbe, vključno s splošnimi pogoji, ne izhaja zaveza tožene stranke tožeči stranki kakorkoli spremljati promet s plačilno kartico, spremljati kakršnekoli nenavadne vzorce uporabe ali tožečo stranko v določenih primerih o tem obveščati. Po skrbni analizi določb Obligacijskega zakonika (OZ) in Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) je sodišče prve stopnje glede zapisa na spletni strani tožene stranke (A5), citiranega v 5. točki obrazložitve te sodbe, presodilo, da takšen zapis ne pomeni dela splošnih pogojev in s tem pogodbe med pravdnima strankama, ki se sklene po sprejemu ponudbe. Dalje je presodilo, da je predmetni zapis jasen, pri čemer ga ni mogoče obravnavati kot zaveze in obveznosti tožene stranke, da bo z varnostnimi sistemi spremljala vsako uporabo plačilne kartice, tudi tako, kjer bo uporabljena fizična kartica in PIN številka, da bo prepoznala neobičajne vzorce (po nekaj letih neuporabe nenadno veliko porabo) in o tem takoj obvestila tožečo stranko po telefonu. Posledično je sodišče prve stopnje zaključilo, da odsotnost takega ravnanja tožene stranke ne pomeni kršitve njene pogodbene obveznosti, zaradi katere bi odškodninsko odgovarjala.

8. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve o neutemeljenosti tožbenega zahtevka navedlo sodišča prve stopnje, ter se nanje sklicuje. Pritožbeno uveljavljeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni zagrešilo nobene od tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

9. Pritožba se moti, ko vztraja pri stališču, da hrambe kartice s PIN številko doma, skrito v predalu, upoštevaje visoko starost prve tožnice ni mogoče označiti za veliko malomarnost, temveč le za navadno malomarnost. Huda malomarnost (culpa lata) na splošno pomeni tako ravnanje, ki ne upošteva niti tistega, kar bi v dani situaciji vsakdo upošteval. Pri presoji, ali ravnanje predstavlja hudo malomarnost, je potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Sama hramba PIN številke v lastnem domu sicer res ne predstavlja hude malomarnosti. Vendar pa hramba PIN številke v kuverti skupaj s kartico v stanovanju, ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka decembra 2018, torej neposredno pred zlorabo kartice, v stanovanju „srečala“ nepovabljeno in neznano osebo,3 tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno predstavlja hudo malomarnost. Dejstvo, da je prva tožnica starejša oseba, je ne ekskulpira, saj smo pred zakonom vsi enaki, sploh pa se je prva tožnica zaradi srečanja neznane osebe v svojem domu morala in mogla zavedati, da je nedotakljivost njenega stanovanja vprašljiva.

10. Ne drži pritožbeno zatrjevanje, da tožena stranka ni spoštovala svojih obveznosti, kot jih je obljubila v zapisu na svoji spletni strani (A5). Predmetni zapis je oglas. Oglasi so naslovljeni na nedoločeno število oseb in štejejo samo za vabila k dajanju ponudb, zaradi česar ne predstavljajo pogodbene zaveze, za kar se zmotno zavzema pritožba. Posledično toženi stranki ni mogoče očitati, da je kršila svojo obveznost, četudi morda ni postopala v skladu z oglasom. Sodišče prve stopnje je zatorej v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da je potrebno splošne pogoje kot sestavni del pogodbe ločiti od katalogov in oglasov, ki niso ponudbe v smislu 22. člena OZ, ampak samo vabila k ponudbi pod objavljenimi pogoji (prvi odstavek 24. člena OZ).

11. Poleg tega je za pravilno razumevanje predmetnega zapisa (A5) nujno potrebno brati zapis kot celoto, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje in pri tem pravilno izhajalo iz razumevanja povprečnega bralca. Z branjem zapisa na način, kot to stori tožeča stranka, da iz zapisa iztrga zgolj del besedila, pa se izkrivlja sporočilo zapisa, kar je nedopustno. Prvi stavek predmetnega zapisa, ki ga tožeča stranka zamolči, jasno pove, na katere primere se predmetni zapis nanaša. Nanaša se zgolj na primere kraje podatkov o kartici, pri čemer imetnik kartice kartico še vedno poseduje. Ob branju celotnega besedila povprečnemu bralcu tako ne more ostati skrito, da se oglas ne nanaša na fizično krajo kartice, in o tem ne more biti v dvomu. Prav tako iz predmetnega zapisa jasno izhaja, da je oglaševana zgolj možnost, da tožena stranka zazna zlorabo kartice še pred njenim imetnikom. Tako naslov kot vsebina z uporabo izrazov morda in lahko namreč ne obljubljata gotovosti, temveč, kot rečeno, zgolj možnost. Tudi iz tega razloga ni mogoče govoriti o zavezi tožene stranke.

12. Mogoče se je strinjati s pritožbo, da oživitev kartice po letih mrtvila, kateri je sledila njena zelo intenzivna uporaba, pomeni odstopanje od običajne rabe. Vendar pritožba pri tem spregleda, da iz predmetnega zapisa tožene stranke (A5), ne izhaja, kako so varnostni sistemi pri toženi stranki nastavljeni in kdaj, pri kakšnem odstopanju se alarmi sprožijo. Da bi tožeča stranka uspela s trditvami o tem, da bi tožena stranka vendarle lahko preprečila nastanek vsaj dela škode, ker spremlja vzorce uporabe kartice, bi morala podati konkretne trditve o tem, kako so varnostni sistemi nastavljeni in v dokaz predlagati izvedenca ustrezne stroke. Tožeča stranka trditvenega in dokaznega bremena v tej smeri ni zmogla. Na drugi strani pa je tožena stranka, kot je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, v svojih vlogah natančno navedla, v katerih primerih lahko z varnostnimi sistemi zazna neobičajne vzorce uporabe kartice, pri čemer je te navedbe potrdila priča tožene stranke B. B. Tožena stranka je dokazala, da med takšne primere ne sodijo plačila s kartico, ki se izvedejo s fizično uporabo kartice in uporabo PIN številke. Ravno za takšna plačila pa je šlo v obravnavani zadevi.

13. Ob rob povedanemu velja dodati, da po prepričanju pritožbenega sodišča od banke, kljub temu da zanjo velja standard skrbnosti dobrega strokovnjaka, ni mogoče zahtevati, da vzpostavi takšne varnostne mehanizme, ki bi preprečili prav vse zlorabe, najprej iz razloga, ker ni jasno ali je to sploh mogoče, ter nadalje iz razloga, ker bi takšni varnostni sistemi lahko prekomerno posegli v pravice uporabnikov. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zagotovitev, da tretja oseba ne pride do PIN številke, bistvena za zavarovanje plačilne kartice.4 Ta obveznost je bila na tožeči stranki.

14. Ker niti pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.

1 Tožba je bila sicer vložena na plačilo 33.155,66 EUR, vendar je tožeča stranka umaknila del tožbenega v višini 400 EUR, zaradi česar je bil postopek v slednjem obsegu ustavljen. 2 Pravda se je zaradi njegove smrti nadaljevala z njegovimi dediči. 3 Gre za pritožbeno neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje. 4 V točki 6.2.1. Splošnih pogojev (B2) je določeno, da si mora imetnik kartice po prejemu PIN številke le-to zapomniti, ovojnico s PIN številko pa uničiti ter da v nobenem primeru PIN številke ne hrani skupaj s kartico, na istem mestu, kjer se hrani kartica.