Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sklep I Cp 1881/2014

ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.1881.2014 Civilni oddelek

motenje posesti zadnje posestno stanje zamenjava ključavnice dovoljena samopomoč začasna odredba pravica do nedotakljivosti stanovanja razpravno načelo
Višje sodišče v Ljubljani
17. september 2014

Povzetek

Sodna praksa obravnava vprašanja pridobitve posesti na zapustnikovih stvareh, motilno ravnanje po smrti zapustnika, ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja, dovoljeno samopomoč ter utemeljenost pritožbe. Tožnica je pridobila posest na stanovanjski hiši ob smrti zapustnice, toženec pa je motil njeno posest z zamenjavo ključavnice. Sodišče je ugotovilo, da toženec v času motilnega ravnanja ni prebival v hiši, kar pomeni, da do posega v njegovo pravico do nedotakljivosti stanovanja ni moglo priti. Pritožba toženca je bila zavrnjena, saj ni izkazal utemeljenosti svojih trditev.
  • Pridobitev posesti na zapustnikovih stvarehDedič pridobi posest na zapustnikovih stvareh v trenutku zapustnikove smrti.
  • Motilno ravnanje po smrti zapustnikaMotilno ravnanje je bilo storjeno po smrti zapustnice, kar vpliva na tožničino posest.
  • Ustavna pravica do nedotakljivosti stanovanjaAli je prišlo do posega v ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja toženca?
  • Dovoljeno samopomočAli je zamenjava ključavnice predstavljala dovoljeno samopomoč toženca?
  • Utemeljenost pritožbeAli so pritožbeni razlogi toženca utemeljeni?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Dedič pridobi posest na zapustnikovih stvareh v trenutku zapustnikove smrti. Ker je bilo motilno ravnanje storjeno po smrti zapustnice, je tožničina posest na stanovanjski hiši izkazana tudi na tej podlagi.

Ker hiša v času motilnega ravnanja ni predstavljala stanovanja toženca, do posega v ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja ni moglo priti.

Ker je bilo o tožbenem zahtevku (s predmetno odločbo) pravnomočno odločeno, pri čemer je slednji v celoti utemeljen, se kot nepotrebno izkaže odločanje o pritožbi zoper sklep v zvezi z izdano začasno odredbo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, sprejetim 5. 3. 2014, zavrnilo ugovor toženca zoper sklep II P 2785/2013 s 25. 11. 2013, s katerim je sodišče ugodilo tožničinemu predlogu za izdajo začasne odredbe. Z izpodbijanim sklepom, sprejetim 19. 3. 2014, je ugotovilo, da je toženec 20. 10. 2013 motil zadnjo mirno posest tožnice, in sicer tako, da je zamenjal ključavnico na vhodnih vratih v stanovanjsko hišo ter tožnici odvzel njeno so(posest) na hiši ter ji onemogočil vstop in dotedanjo uporabo nepremičnine. Sodišče je tožencu naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja (z izročitvijo ključev ali namestitvijo stare ključavnice), tako da bo imela tožnica ponovno nemoten vstop v hiši na naslovu R. Tožencu je tudi prepovedalo, da bi v prihodnje s takimi in podobnimi dejanji posegal v posest tožnice. Na račun tožnice mu je naložilo še plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 593,08 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Navedena sklepa iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 366. člena v zvezi s prvim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) izpodbija toženec. Meni, da tožnica ni uspela izkazati predpostavke po tretji alineji 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Poudarja, da bi z izdajo začasne odredbe utrpel hujše neugodne posledice, saj mu tožnica iz hiše odnaša njegove stvari. Izdaja začasne odredbe naj tudi ne bi bila nujna, saj tožnica nepremičnino uporablja le občasno. Sklicuje se tudi na svojo lastninsko pravico na sporni hiši. Vrednost hiše naj bi celo preplačal, krivda, da se je iz hiše odselil, pa je na pokojni ženi, ki ga je poskušala zastrupiti. V pritožbi, vloženi 25. 4. 2014, vztraja na stališču, da tožnica ni imela posesti na sporni nepremičnini, temveč je tja hodila zgolj obiskovat pokojno mamo. Uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter poudarja, da sporna hiša predstavlja njegovo stanovanje, v katerem neprekinjeno živi že od leta 1973 dalje. Iz hiše se je začasno odselil proti svoji volji zaradi nesoglasij s pokojno ženo. Poudarja, da odločitev sodišča nima razlogov o tem, da posest tožnice na sporni nepremičnini predstavlja poseg v njegovo pravico do nedotakljivosti stanovanja. Vztraja na stališču, da zamenjava ključavnice predstavlja dovoljeno samopomoč, saj so mu iz stanovanja izginjale stvari. Dodaja, da bi ga moralo sodišče dodatno zaslišati, če je menilo, da vse predpostavke za dovoljeno samopomoč niso bile zatrjevane. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožbi sta bili vročena tožeči stranki. Na pritožbo zoper sklep z 19. 3. 2014 je tožeča stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Namen posestnega varstva, kot ga opredeljujejo določbe 24. do 36. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari, čeprav le začasno, do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki predstavljajo podlago za posest. Naloga sodišča v takšnih sporih je tako le ugotovitev, kdo je bil zadnji posestnik stvari ter, ali je bila posest sploh motena oziroma odvzeta, pri čemer pravica do posesti oziroma dobrovernost posestnika nista pravno pomembni (primerjaj prvi odstavek 33. člena SPZ).

6. Toženec v pritožbi graja dejanski zaključek sodišča, da je tožnica imela posest na spornem stanovanju. Ob tem priznava, da je tožnica imela ključe stanovanja in da so v stanovanju bili njeni predmeti ter da je vanj občasno prihajala. Ker za posest ni nujno, da bi med posestnikom in stvarjo obstajal trajen fizičen kontakt, bistveno je, da ima posestnik, kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati in jo uživati, je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da je bila tožnica posestnica stanovanja. Zato ni pomembno, ali je tožnica stanovanje uporabljala redno ali le občasno, opustitev posesti stanovanja pa bi bila izkazana le, če bi tožnica odnesla vse stvari, oddala ključ stanovanja in opustila vsako voljo, da stanovanje uporablja za kakršenkoli namen. Da je tožnica sporno nepremičnino dejansko uporabljala, so potrdile tudi številne priče (N. D., B. M. in T. G.), ki so skladno izpovedale, da je tožnica na nepremičnino prihajala, obdelovala vrt ter v hiši hranila ozimnico ter druge stvari. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožnica posestnica stanovanja ter je bila v tej posesti motena zaradi zamenjave ključavnice s strani toženca. Ob tem velja dodati, da je sodišče prve stopnje tožničino posest ugotovilo tudi na podlagi 29. člena SPZ, ki določa, da dedič na zapustnikovih stvareh pridobi posest v trenutku zapustnikove smrti. Ker je bilo motilno ravnanje v konkretnem primeru storjeno po smrti zapustnice (tožničine matere), je tožničina posest na stanovanjski hiši izkazana tudi na tej podlagi.

7. Pritožnik nadalje sodišču neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do pravice do nedotakljivosti stanovanja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, namreč izhaja, da toženec v času motilnega ravnanja v sporni hiši ni prebival. Navedeno je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja priče T. G., ki je potrdila, da je tožencu kuhala ter da je spal pri njej ter izpovedb ostalih prič, ki so potrdile, da so toženca na hiši videvale le redko. Enako izhaja tudi iz številnih fotografij (priloge A 8 do A13),iz katerih je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da toženec v hiši ni prebival (prazen in izklopljen hladilnik, ugasnjena peč za ogrevanje, itd.). Ker konkretna hiša v času motilnega ravnanja ni predstavljala stanovanja toženca, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da do posega v ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja ni moglo priti.

8. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da zamenjava ključavnice ne predstavlja dovoljene samopomoči. V skladu z 31. členom SPZ ima posestnik sicer pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame. Vendar pa v konkretnem primeru tožencu tudi po stališču pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da je bil v posesti nepremičnine kakorkoli moten. Njegove navedbe, da so mu iz hiše izginjali predmeti so bile namreč pavšalne in nekonkretizirane, toženec pa tudi ni izkazal, da je bila takšna samopomoč takojšnja in nujna. Ob tem so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi sodišče moralo z dodatnimi vprašanji tožencu pomagati k večji konkretizaciji njegovih trditev. Zaslišanje stranke namreč služi zgolj kot dokaz predhodno podanih trditev in ne more dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage. Stranke (in ne sodišče) so tako tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (7. člen ZPP).

9. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa, je slednje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, sprejet 19. 3. 2014 (2. točka 365. člena ZPP). Ker je o tožbenem zahtevku na tak način pravnomočno odločeno, pri čemer je slednji v celoti utemeljen, se kot nepotrebno izkaže odločanje o pritožbi zoper sklep, sprejet 5. 3. 2014 (zavrnitev ugovora zoper sklep, s katerim je sodišče dovolilo izdajo začasne odredbe). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo toženca v celoti zavrnilo ter potrdilo tudi izpodbijani sklep s 5. 3. 2014. 10. Ker toženec s pritožbama ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, enako pa je sodišče odločilo tudi glede stroškov tožnice z odgovorom na pritožbo. Z njim namreč tožnica ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil tak odgovor nepotreben (prvi odstavek 154., 155. člen in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia