Jedro

Predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče ugoditi oziroma ga ni mogoče niti vsebinsko obravnavati, ker je glede na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, tak predlog nedovoljen. Prav tako pa v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji, da bi lahko sodišče prve stopnje ali pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi instituta vrnitve v prejšnje stanje štelo, da je storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pravočasen, saj glede na zgoraj pojasnjeno nezmožnost pravočasne pridobitve zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu ni mogoče šteti kot objektivni razlog za nezmožnost vložitve predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 (dvajset 00/100) EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kot tudi predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ga je vložil 24. 6. 2021, ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje storilčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku (1. točka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 155. člena Zakona o prekrških - ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni ter odloči o stroških postopka, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo kot nedovoljen, ker je v skladu s prvim odstavkom 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) na uporabo katerega napotuje 3. alineja prvega odstavka 67. člena ZP-1 vrnitev v prejšnje stanje mogoča le pri zamudi roka za napoved pritožbe ali roka za pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi, poleg tega pa je v skladu s ustaljeno sodno prakso rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja materialno pravni in nepodaljšljivi zakonski rok, predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pa je mogoče ugoditi le v primeru zamude procesnega roka. Ker je tako sodišče prve stopnje ugotovilo, da storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljen, ga je zavrglo, ne da bi ga vsebinsko obravnavalo.

5. Stališče sodišča prve stopnje temelji na sodni praksi, kot izhaja iz sklepov Višjega sodišča v Celju EPVDp 21/2013, EPVDp 5/2017 in EPVDp 69/2017, v katerih so podrobneje predstavljeni razlogi, zakaj je rok iz drugega odstavka 202.d člena ZP-1 materialno pravni in ne procesni rok. Zagovornik se z naziranjem prvostopenjskega sodišča (ter stališči, ki izhajajo iz omenjenih sklepov Višjega sodišča v Celju) ne strinja in meni, da je zmotno ter v nasprotju s sodno prakso drugih višjih sodišč in Vrhovnega sodišča ter tudi ustavno sporna. Svoja naziranja utemeljuje s sklicevanjem na sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 119/2013 ter IV Ips 89/2013, iz katerih po mnenju zagovornika naj bi izhajalo drugačno stališče glede roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter smiselne uporabe ZKP glede vrnitve v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, vendar takim naziranjem ni mogoče slediti.

6. V obeh zadevah Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje zagovornik v pritožbi, je Vrhovno sodišče sicer pritrdilo, da je Višje sodišče v Mariboru smiselno uporabilo institut vrnitve v prejšnje stanje, ko je ob odločanju o pritožbi zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi nepredložitve dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program v roku 15 dni od vročitve sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, razveljavilo sklep sodišča prve stopnje o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker je ob reševanju pritožb ugotovilo, da razlogi za zamudo roka za predložitev dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program niso izhajali iz sfere storilčevega oziroma storilkinega delovanja, da sta torej storilka oziroma storilec z izpolnitvijo obveznosti zamudila iz objektivnih razlogov, na katere nista mogla vplivati. V nobeni od navedenih zadev pa Vrhovno sodišče RS ni zavzelo stališča, da je mogoče zaradi zamude roka za predložitev dokazila v ustrezen rehabilitacijski program uspešno predlagati vrnitev v prejšnje stanje, temveč da se lahko ta institut smiselno uporabi ob odločanju o pritožbi zoper sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi neizpolnitve obveznosti.

7. V obravnavani zadevi, ki se ne nanaša na preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi neizpolnitve obveznosti predložitve dokazila v ustrezni rehabilitacijski program, temveč na vprašanje pravočasnosti predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, bi stališče Vrhovnega sodišča RS kot izhaja iz odločb IV Ips 89/2013 in IV Ips 119/2013 bilo mogoče uporabiti le tako, da bi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe zoper sklep o zavrženju prepoznega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ugotovilo obstoj objektivnih razlogov za zamudo roka za vložitev predloga in bi lahko le na ta način smiselno uporabilo institut vrnitve v prejšnje stanje.

8. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje navedbe v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje presojalo tudi v tej smeri, ko je v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da bi lahko storilec kljub temu, da v roku 15 dni od vročitve sklepa oziroma pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogel pridobiti potrdila o kontrolnem zdravstvenem pregledu po Zakonu o voznikih, lahko vložil predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in v njem pojasnil, da je naročen na kontrolni zdravniški pregled ter bi nato zdravniško spričevalo predložil naknadno. Storilec je namreč v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navajal, da predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogel pravočasno vložiti, ker bi skupaj s predlogom moral poslati tudi zdravniško spričevalo, katerega pa ni mogel pravočasno pridobiti. Vsekakor je pridobitev zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu okoliščina, ki je izven sfere storilčevega delovanja, ki pa mu ne preprečuje tudi vložitve predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Institut vrnitve v prejšnje stanje je v primeru, kot je obravnavani, torej mogoče uporabiti zgolj smiselno in zgolj tako, da sodišče ne zavrže pravočasno vloženega vendar nepopolnega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato so neutemeljeni tudi očitki, da je napotilo prvostopenjskega sodišča iz 8. točke izpodbijanega sklepa brez vsake pravne podlage. Res je sicer, da tretji odstavek 202.d člena ZP-1 določa, da mora storilec predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja priložiti zdravniško spričevalo o opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu po zakonu o voznikih, če ga ni predložil že v postopku za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, sicer sodišče predlog zavrže, vendar taka določba ne izključuje uporabe pravil o ravnanju z nepopolnimi vlogami.

9. Glede na navedeno je tako nedvomno, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče ugoditi oziroma ga ni mogoče niti vsebinsko obravnavati, ker je glede na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tak predlog nedovoljen. Prav tako pa glede na pojasnjeno v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji, da bi lahko sodišče prve stopnje ali pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi instituta vrnitve v prejšnje stanje štelo, da je storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pravočasen, saj glede na zgoraj pojasnjeno nezmožnost pravočasne pridobitve zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu ni mogoče šteti kot objektivni razlog za nezmožnost vložitve predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

10. Neutemeljene so tudi trditve, da je takšna odločitev v nasprotju z Ustavo in sicer z določili 14., 15., 22., 23. in 25. člena Ustave, pri čemer zagovornik ne pojasni podrobneje, v čem naj bi se kazala neenaka obravnava storilca pred sodiščem v primerjavi z drugimi storilci, ki so zamudili z vložitvijo predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in predlagali vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude tega roka. Četudi storilcu ni bilo omogočeno, da bi sodišču v roku za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pravočasno predložil tudi zakonsko določeno dokazilo, mu s tem ni bilo onemogočeno, da bi pravočasno podal vsaj vlogo. Z izpodbijano odločitvijo pa tudi ni bilo onemogočeno odločanje o njegovi pravici, saj možnost odložitve izvršitve prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče šteti kot pravico, ki bi storilcu pripadala na podlagi zakona, še manj pa gre za ustavno varovano pravico. Pritožbeno sodišče pa tudi ne sledi stališču zagovornika, da sta določili prvega odstavka 67. člena in tretjega odstavka 202d. člena ZP-1 v nasprotju z Ustavo in ne vidi potrebe po prekinitvi predmetnega postopka in sprožitvi postopka presoje ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem.

11. Glede navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.