Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sklep I Cp 3094/2016

ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.3094.2016 Civilni oddelek

posestno varstvo motenje posesti izguba posesti neposredna posest posredna posest
Višje sodišče v Ljubljani
1. marec 2017

Povzetek

Sodba se osredotoča na vprašanje izgube posesti stanovanja s strani toženca, ki je bil izseljen na podlagi sodne odločbe. Pritožbeno sodišče potrjuje, da je toženec izgubil neposredno dejansko oblast nad stanovanjem, saj sta se vanj vselila najemnika, kar je bilo znano tudi tožencu. Poudarjeno je, da morebitno nahajanje njegovih stvari v stanovanju ni odločilno za vprašanje posesti. Sodišče zavrača pritožbene navedbe toženca, da je bil še vedno posestnik, in ugotavlja, da je tožnik kljub temu, da v stanovanju ni živel, imel pravico do posestnega varstva kot posredni posestnik.
  • Izguba posesti stanovanjaAli je toženec izgubil posest stanovanja z izselitvijo, kljub temu da so nekatere njegove stvari ostale v kleti?
  • Motenje posestiAli je tožnik upravičen do posestnega varstva, če v stanovanju ni živel in ga ni uporabljal?
  • Neposredna in posredna posestKako se obravnava posredna posest v primeru najemne pogodbe?
  • Učinki sodnih odločbKako vpliva sodna odločba o izselitvi na pravico do posesti?
  • Zaslišanje pričAli je bilo potrebno zaslišanje prič, ki bi lahko vplitale na odločitev o posesti?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženec z izselitvijo iz stanovanja, ne glede na dejstvo, da je nekaj njegovih osebnih stvari bilo shranjenih v kleti, posest stanovanja izgubil. Pritožnik poudarja, da iz stanovanja nikoli ni odnesel svojih stvari in da zato njegove vrnitve vanj ni moč šteti za motenje posesti, s čimer pa se ni moč strinjati. Neposredno posest na stanovanju (v katerega sta se vselila in v njem živela) sta pridobila najemnika, za katera (in s tem tudi za spremembo posestnega stanja) je vedel tudi toženec. Morebitno nahajanje njegovih stvari v stanovanju v tem oziru zato ni odločilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženec motil tožnika v posesti nepremičnine, in sicer posameznega dela št. ... v stavbi št. … k. o. X (ID …) ID znak ..., ki je v naravi stanovanje št. 23 v četrtem nadstropju stavbe na naslovu ..., s tem, da je dne 6.12.2014 vstopil v navedeno stanovanje in zamenjal ključavnico na vhodnih vratih omenjenega stanovanja, ter ga na poziv tožnika ni hotel zapustiti, zaradi česar so ga morali odstraniti policisti, ter se nato v navedeno stanovanje istega dne ponovno vrnil in vstopil v stanovanje, ki ga ni želel zapustiti, zaradi česar so ga morali ponovno odstraniti policisti (I. točka izreka). Tožencu je v bodoče prepovedalo s takšnimi in podobnimi ravnanji posegati v posest stranke glede rabe predmetne nepremičnine (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da je dolžan toženec tožniku v roku 8-ih dni od prejema odločbe povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 883,80 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek (s stroškovno posledico). Navaja, da tožnik stanovanja nikoli ni imel v posesti (čeprav je formalno napisano nanj), zaradi česar ni upravičen do posestnega varstva. Stanovanje je v dejanski lasti toženca, ki je imel vse od leta 2008 to stanovanje v posesti in te posesti nikoli ni opustil. Zato 6.12.2014 ni šlo za motenje. Tožnik s stanovanjem nima ničesar, v njem ni nikoli živel, nikoli ga ni koristil. Stanovanje je kupil toženec v času zakonske zveze z A. A., bilo pa je zgolj iz formalnih razlogov vpisano na toženčevo sestro B. B., ki ga je po pričevanju A. A. konec leta 2013 iz formalnih razlogov prepisala na tožnika. Sodišče bi moralo zaslišati B. B. (ki se je opravičila), saj gre za bistven dokaz tako glede lastništva kot tudi posesti stanovanja v kritičnem času. Izpovedba tožnika je neprepričljiva. Ni izpovedal niti, koliko je za stanovanje plačal. Sodišče se ne opredeli do izpovedbe toženca, ki je pojasnil vse okoliščine. Tožnik je glede okoliščin odplačila stanovanja izpovedal drugače kot A. A. (sodišče pa se do teh nasprotij ni opredelilo). Nenavadno je, da tožnik od toženca pred predmetnim postopkom ni zahteval, da stanovanje zapusti, da sklene z njim najemno pogodbo, ko je toženec v stanovanju živel vse od leta 2008. Tudi ni plačeval stroškov. Da s stanovanjem nima ničesar in da je zgolj posodil svoje ime, je tožnik povedal tudi sam na zaslišanju v postopku N 59/2014 Okrožnega sodišča v Krškem. Sedaj pa je navedbe prilagodil potrebam tega postopka. A. A. se je lažno prikazovala kot žrtev nasilja, ki nima kam, in je z manipulacijami in z zlorabo pravosodnega sistema dosegla, da je bil tožencu odrejen ukrep prepovedi vstopa v stanovanje za čas treh mesecev. Da je šlo za zlorabo instituta, kaže dejstvo, da A. A. tedaj v stanovanju ni več živela, saj se je že po razvezi v začetku junija 2014 preselila k tožniku, v stanovanje pa se ni več vrnila, kar je potrdila sama in tudi tožnik. Toženec je iz stanovanja odšel le zato, ker je spoštoval odločitev sodišča za čas trajanja ukrepa prepovedi vstopa v stanovanje. Ni pa zato prenehal izvrševati posest na stanovanju, kot to zmotno navaja sodišče. Ko ni bilo več ovire, se je toženec želel vrniti v stanovanje, pričakal pa ga je šok, ko je ugotovil, da je bil izigran in da sta v stanovanju naseljena najemnika. V sodni praksi je zavzeto jasno stališče, da ne gre za opustitev posesti v primeru, ko posameznik zaradi določenih ovir stanovanja ne more uporabljati. Toženec je šel v hotel dne 5.9.2014 začasno zaradi odločitve sodišča, pri čemer je v stanovanju pustil vse svoje stvari, razen nekaterih najosnovnejših osebnih stvari. Če so se nekatere stvari nahajale na hodniku pred stanovanjem, jih tja zagotovo ni postavil toženec. Sodišče se v tej zvezi sklicuje na to, kar naj bi B. B. izpovedala v drugem postopku N 59/2014, kar predstavlja kršitev načela neposrednosti in pravice toženca do izjave. Sodišče bi jo moralo zaslišati, sploh ker je obrazložitev oprlo na njene izjave. V zvezi s tem, kdo je bil posestnik in lastnik stanovanja ter v zvezi z drugimi relevantnimi okoliščinami, je bilo predlagano tudi zaslišanje C. C. ml., ki je bil kot sosed toženca seznanjen s celotno situacijo. Sodišče bi ga moralo zaslišati. Zgolj na podlagi tega, da naj bi imel tožnik v času oddaje stanovanja v najem ključe stanovanja, pa še nikakor ni mogoče zaključiti, da je bil posestnik stanovanja, kot to nesprejemljivo zaključi sodišče. Sicer pa je ključe dejansko imela A. A., kar je izpovedala sama. Med A. A. in tožencem, ki sta pred tem živela skupaj v stanovanju, teče pravda zaradi ugotovitve skupnega premoženja, predmet te pravde pa je tudi predmetno stanovanje. Tudi iz izpovedbe najemnikov izhaja, da je stanovanje dejansko oddajala A. A., tožnik je kot formalni lastnik zgolj sklenil najemno pogodbo. A. A. je izpovedala tudi, da sama v času, ko se je stanovanje oddajalo, sploh še ni vedela, ali bo lahko odplačala neke dolgove in ali bo stanovanje njeno ali od tožnika, do česar se sodišče ne opredeli. Na drugem mestu je A. A. navajala, da naj bi tožnik stanovanje kupil leta 2013, kar vse kaže, da sta izpovedbi tožnika in A. A. neverodostojni. Tudi če je tožnik sam najemnikoma izročil ključe stanovanja, to ne pomeni ničesar, sploh pa ne tega, da je bil sam kakršenkoli posestnik predmetnega stanovanja. Tudi sicer je bil toženec, ko se je v stanovanje dne 6.12.2014 vrnil, tja povabljen, kot to ugotavlja tudi sodišče samo. Nihče mu tudi ni rekel, naj stanovanje zapusti. Najemnika sta po tem, ko jima je bila predstavljena situacija, pokazala namero, da se iz stanovanja izselita, sodišče pa se do tega ni opredelilo. V kolikor bi sodišče vpogledalo v druge spise in prebralo posamezne izjave, kot predlagano, bi lahko dobilo še dodatno sliko o tem, kaj dejansko je v ozadju tega spora. A. A. je tožencu že mnogo pred začetkom tega spora zagrozila, naj se iz stanovanja umakne in kakšnih ukrepov se bo sicer poslužila, glede česar je toženec predlagal vpogled v spis razveznega postopka IV P 41/2014 Okrožnega sodišča v Krškem, do česar se sodišče ni opredelilo.

3. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (glej 7. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da se je moral toženec na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Krškem N 59/2014 z dne 5.8.2014 iz predmetnega stanovanja izseliti in ga prepustiti v izključno rabo svoji bivši ženi oziroma priči A. A. Ugotovilo je tudi, da je bil omenjeni sklep potrjen s strani Višjega sodišča v Ljubljani, pri čemer je bila tožencu podaljšana doba približevanja priči A. A. 6. Upoštevaje omenjene ugotovitve gre pritrditi zaključku sodišča prve stopnje (glej 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je toženec, ko se je (po prej omenjenem sklepu Okrožnega sodišča v Krškem) iz stanovanja izselil,(1) posest (na stanovanju) izgubil. V trenutku izselitve je namreč izgubil neposredno dejansko oblast nad stvarjo/stanovanjem (30. člen v zvezi s prvim odstavkom 24. člena SPZ(2)). Da jo je izgubil, pa izkazuje tudi okoliščina, da sta neposredno dejansko oblast nad stanovanjem (v času toženčevega motilnega ravnanja) izvrševala (na podlagi najemne pogodbe s tožnikom) najemnika.(3)

7. Toženec v pritožbi poudarja, da ne gre za opustitev posesti v primeru, ko posameznik zaradi določenih ovir stanovanja ne more uporabljati in da po končanju ukrepa ni bilo več nobene ovire, da se v stanovanje, v katerem je bival, ne bi mogel vrniti.

8. V zvezi s tem gre najprej izpostaviti, da toženec s svojo izpovedbo pritožbenih navedb, da je, ko se je nameraval dne 6.12.2014 v stanovanje vrniti, ugotovil, da je bil izigran in da sta v stanovanju naseljena najemnika, ni potrdil. Ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 7.4.2016 (glej list. št. 92) je namreč jasno izpovedal, da je vedel, da so v stanovanju M. Na njegovo vedenje, da dejansko oblast nad stanovanjem izvaja nekdo drug, pa nenazadnje kaže tudi potek samega motilnega ravnanja oziroma okoliščina, da je s seboj prinesel novo ključavnico. O tem, da ni vedel za spremembo posestnega stanja,(4) torej ni moč govoriti. Poleg tega je bil sklep Okrožnega sodišča v Krškem N 59/2014 z dne 5.8.2014, na podlagi (oziroma zaradi) katerega se je toženec izselil iz stanovanja in tako izgubil posest, izdan v posledici njegovega (lastnega) neustreznega postopanja. Gre torej za okoliščino (oviro), ki izhaja iz njegove sfere. Zato pritožbeno navajanje, da kadar oseba zaradi določenih ovir stvari ne more uporabljati o opustitvi posesti ni moč govoriti, za konkretni primer ni utemeljeno.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje (glej 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je toženec z izselitvijo iz stanovanja, ne glede na dejstvo, da je nekaj njegovih osebnih stvari bilo shranjenih v kleti, posest stanovanja izgubil. Pritožnik poudarja, da iz stanovanja nikoli ni odnesel svojih stvari in da zato njegove vrnitve vanj ni moč šteti za motenje posesti, s čimer pa se ni moč strinjati. Kot je bilo poudarjeno v 6. in 8. točki obrazložitve predmetnega sklepa, sta neposredno posest na stanovanju (v katerega sta se vselila in v njem živela) pridobila najemnika, za katera (in s tem tudi za spremembo posestnega stanja) je vedel tudi toženec. Morebitno(5) nahajanje njegovih stvari v stanovanju v tem oziru zato ni odločilno (ključno).

10. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z okoliščino, kje naj bi se nahajale toženčeve stvari, sklicevalo tudi na izpovedbo (priče) B. B. podano v postopku N 59/2014 Okrožnega sodišča v Krškem,(6) pri čemer je nepotrebnost njenega zaslišanja v tem postopku argumentiralo s sklicevanjem na njeno neodzivnost in na njeno zaslišanje v nepravdni zadevi N 59/2014. 11. Drži sicer, da načelo ustnosti in neposrednosti narekuje neposredno soočenje sodnika s pričo.(7) Vendar pa je v tem oziru bolj pomembno to, da okoliščina, v zvezi s katero se na izpoved priče B. B., podano v postopku N 59/2014, sklicuje sodišče prve stopnje (pritožba pa ji oporeka), in sicer, kje naj bi se nahajale toženčeve stvari, za odločitev v konkretnem primeru (oziroma za presojo vprašanja toženčeve izgube posesti na stanovanju) ni bistvena. Med strankama je bilo namreč nesporno, da se je toženec iz stanovanja izselil na podlagi sklepa sodišča z dne 5.8.2014, kar je za zaključek o izgubi njegove posesti(8) edino pomembno. Zaslišanje priče B. B. pritožnik omenja še v zvezi z lastništvom stanovanja, ki pa je za motenjski spor (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) prav tako nerelevantna okoliščina. Iz omenjenih razlogov zaslišanje omenjene priče (kar povsem enako velja glede zaslišanja priče C. C. ml.(9)) sploh ni bilo potrebno.

12. Toženec ne more uspeti niti z navedbami, da je bilo stanovanje v njegovi dejanski lasti. Prvi odstavek 33. člena SPZ namreč jasno določa, da sodišče daje varstvo (posesti) glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje ter da se pri tem pravica do posesti(10) in dobrovernost posestnika ne upoštevata. To v procesnem oziru izhaja tudi iz prvega odstavka 426. člena ZPP.(11) Ker torej za posestno pravdo pravica do posesti sploh ni relevantna,(12) je pritožnikovo pojasnjevanje, kaj naj bi bilo z lastninsko pravico na stanovanju, brezpredmetno, to sodišče pa se (iz istega razloga) ni opredeljevalo do pritožbenega sklicevanja na izpovedbi tožnika in A. A. glede plačila za stanovanje (in s strani pritožbe zatrjevanih nasprotij, ki naj bi med njima obstajale), oziroma do izpovedbe A. A. glede okoliščine, čigavo bo stanovanje.

13. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožnik v času motenja posesti stanovanja ni imel v posesti (češ da v stanovanju ni živel in vanj ni prihajal) ter da zato do posestnega varstva ni upravičen. Že sodišče prve stopnje je, sklicujoč se na drugi odstavek 24. člena SPZ, pravilno pojasnilo (glej 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je bil slednji zaradi oddaje stanovanja v najem(13) (torej kot najemodajalec) do posestnega varstva upravičen kot posredni posestnik. Ker je tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje razpolagal (tudi) s ključi stanovanja,(14) o njegovi posesti na stanovanju ni dvoma. Tožnik je ključe (kot v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotavlja sodišča prve stopnje) na podlagi najemne pogodbe z dne 7.11.2014 izročil najemniku (priči) Č. Č., s čimer je sam na stanovanju pridobil posredno posest. Takšna posest se namreč (praviloma) pridobi, ko neposredni posestnik (kot se je to zgodilo v konkretnem primeru) izroči stvar neki drugi osebi v neposredno posest, npr. na podlagi najema.(15) Da bi v tem oziru, kot to očita pritožba, obstajala nasprotja v razlogih sodišča prve stopnje, ne drži. 14. Ker je do obravnavanega dogodka prišlo po tistem, ko je (spričo izselitve) posest na stanovanju že izgubil, je pritožnikovo navajanje, da tožnik s stanovanjem ni imel ničesar, ker od njega nikoli v preteklosti, ko je v stanovanju še živel, ni zahteval, da se izseli, za presojo obstoja tožnikove posesti in toženčevega motenja le-te dne 6.12.2014, nebistveno.(16) V pravdi zaradi motenja posesti je nerelevantna tudi okoliščina, koliko stroškov naj bi tožnik za stanovanje plačeval. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (glej 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), so za odločitev v tej posestni pravdi ostale nerešene zadeve med bivšima zakoncema, to je med tožencem in pričo A. A., nebistvene.(17) Posledično se sodišču prve stopnje do teh vprašanj (oziroma ustreznih toženčevih navedb) vsebinsko ni bilo potrebno opredeljevati.

15. Kot je to v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil toženec po tem, ko se je s policijske postaje vrnil na kraj motenja, s strani najemnika povabljen v stanovanje,(18) a so morali, ker je čez nekaj časa ponovno odklonil zapustiti stanovanje, policisti ponovno posredovati. Da se s toženčevo prisotnostjo v stanovanju takrat nista strinjala (je nista sprejemala), sta oba najemnika na naroku dne 7.4.2016 jasno izpovedala. Prav tako v tem postopku noben od njiju ni izpovedal, da naj bi sama pokazala namero, da stanovanje zapustita. Na drugi strani je pritožbeno sklicevanje na (domnevno drugačne) izpovedbe najemnikov v drugih postopkih presplošno in že zato neupoštevno.(19) Enako velja tudi za pritožbeni očitek, češ da bi moralo sodišče prve stopnje vpogledati tudi v druge spise in prebrati posamezne izjave, da bi lahko dobilo še dodatno sliko o tem, kaj naj bi bilo dejansko v ozadju tega spora, kot tudi upoštevati izjave tožnika in A. A., ki sta jih podajala v različnih postopkih (predvsem v razveznem postopku) in jih prilagajala.(20)

16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).

17. Toženec s pritožbo ni uspel, zaradi česar sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik sam nosi stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Samo dejstvo njegove izselitve iz predmetnega stanovanja med pravdnima strankama ni bilo sporno.

Op. št. (2): Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Po ugotovitvah sodišča prve stopnje (glej 7. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa) je priča A. A. v stanovanju živela do novembra 2014, nakar sta se vanj vselila najemnika Č. Č. in D. D. Op. št. (4): Oziroma za obstoj novih neposrednih posestnikov (to je izvajalcev neposredne dejanske oblasti na stanovanju).

Op. št. (5): Ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 7.4.2016 je namreč toženec izpovedal, da je vprašal najemnika, kje so njegove stvari, pa naj bi ta rekel, da sta A. A. in tožnik vse znosila v klet (glej list. št. 92). Takšna izpovedba pa je v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem, da so se njegove stvari nahajale v stanovanju.

Op. št. (6): In sicer naj bi slednja (kot to v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotavlja sodišče prve stopnje) povedala, da je šla s tožencem po tem, ko je dobil prepoved približevanja priči A. A., do stanovanja, ter da so bile na hodniku pred stanovanjem vse toženčeve osebne stvari spakirane.

Op. št. (7): Glej VSRS sklep II Ips 11/2013 z dne 22.1.2015. Op. št. (8): In sicer v povezavi z njegovo izpovedbo, češ da je vedel, da sta se nato v stanovanje vselila najemnika.

Op. št. (9): Tudi glede omenjene priče pritožba omenja, da bi jo bilo potrebno zaslišati v zvezi z okoliščino, kdo je bil dejansko posestnik stanovanja in dejanski lastnik, med tem ko „vseh drugih relevantnih okoliščin“ (v zvezi s katerimi naj bi bilo potrebno po mnenju pritožbe pričo prav tako zaslišati) ne konkretizira.

Op. št. (10): V ta okvir pa seveda sodi tudi lastninska pravica.

Op. št. (11): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (12): Glej R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (redaktorji Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur), GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 195. Op. št. (13): Glej R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (redaktorji Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur), GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 149. Op. št. (14): Pritožnik navaja, da je imela ključe dejansko A. A., o čemer naj bi izpovedala sama, kar pa ne drži. Slednja je namreč izpovedala (glej list. št. 88), da je imel ključ od stanovanja tožnik (samo na začetku naj bi imela ključe ona), kot tudi, da je najemniku ključe izročil tožnik. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da iz izpovedbe najemnikov izhaja, da je stanovanje dejansko oddajala A. A. (tožnik pa naj bi le kot formalni lastnik sklenil najemno pogodbo) in da je D. D. tožnika prvič videla 6.12.2014. Najemnik Č. Č. je namreč (ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 7.4.2016) izpovedal, da mu je pri vselitvi ključe stanovanja dal tožnik (glej list. št. 87). To pa potrjuje izpovedbo tožnika, da je dal prav on Č. Č. stanovanje v najem (oba sta tudi podpisnika najemne pogodbe). Kar se tiče priče D. D. pa ni moč spregledati, da je po njenih besedah vse v zvezi z najemno pogodbo urejal njen mož in da glede izročitve ključev stanovanja ni izpovedala ničesar. Njena nadaljnja izpoved, podana ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 7.4.2016 (glej list. št. 94), ki jo izpostavlja pritožnik, in sicer da je tožnika prvič videla, ko je prišlo do obravnavanega dogodka, zato ni bistvena.

Op. št. (15): Glej Renato Vrenčur, Stvarno pravo (avtorji Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur), GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 104. Op. št. (16): Kako točno naj bi tožnik (glede na izpovedbo, ki naj bi jo podal na naroku 1.9.2014 v postopku N 59/2014 Okrožnega sodišča v Krškem), kot to očita pritožbam, svoje navedbe spremenil in jih prilagodil potrebam tega postopka, ter kako naj bi ta okoliščina vplivala na presojo vprašanja obstoja njegove posesti (kot pravno-relevantnega dejstva) in njenega motenja (s strani toženca), pritožba ne uspe konkretno (ustrezno) pojasniti.

Op. št. (17): Kar enako velja tudi za zatrjevano zlorabo pravic/institutov tožnika in A. A. v drugih postopkih (konkretno v N 59/2014 Okrožnega sodišča v Krškem).

Op. št. (18): In sicer zgolj na razgovor.

Op. št. (19): Ker pritožba teh postopkov točno (zgolj navajanje, da naj bi šlo za postopek o prekršku in kazenski postopek, ne zadošča) ne opredeli, posledično ni moč niti preizkusiti, ali so bili v tem oziru v predmetnem postopku predlagani oziroma so se kakšni dokazi izvajali (npr. z vpogledom v zapisnike o zaslišanjih).

Op. št. (20): Stranka je namreč dolžna pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj se s tem dokazuje ter kako naj bi izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka (glej VSRS sodba II Ips 196/2008 z dne 1.10.2009).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia