Jedro

Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP, ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS. To načelo se nanaša tudi na dokazni postopek, stranka ima namreč pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Tej pravici na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede, pri čemer ta obveznost sicer ni absolutna. Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni naravi sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokazov za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno; sodišče namreč ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da je že prepričano o nasprotnem. Razlogi za zavrnitev predlaganih dokazov zato niso utemeljeni.

Z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga je sodišče prve stopnje tožniku kršilo pravico do sodelovanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: - da se odpravi sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije opr. št. ... z dne 27. 10. 2010. - da se odpravi sklep MOP Inšpektorata RS za okolje in prostor, opr. št. ... z dne 17. 8. 2010. - da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja za delovno mesto Vodja območne enote - gradbeni inšpektor - svetnik, ki bi mu šle, če ga tožena stranka ne bi premestila na drugo delovno mesto, ter da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 1. 2010 obračunati razlike med pripadajočimi plačami za delovno mesto vodja Območne enote - gradbeni inšpektor - svetnik, in dejansko prejetimi bruto plačami in dodatki, od posameznih mesečnih zneskov razlik poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plače in dodatkov, ter mu za isto obdobje izplačati pripadajoče neto razlike plač in dodatkov za vsak mesec, v 15 dneh od prejema te sodbe, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila, vse pod izvršbo (I. točka izreka).

Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti 417,50 EUR stroškov postopka, po izteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi predlagane dokaze, ki jih ni izvedlo, kot nepotrebne zavrnilo z navedbo, da je imelo v izvedenih dokazih dovolj podlage za odločitev. ZPP izrecno v drugem odstavku 287. člena določa, da se nad predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Ne samo, da sodišče ni navedlo, katerih dokazov ni izvedlo, tudi ni navedlo, zakaj jih je zavrnilo. Gre za prazno vsebinsko navedbo. Sodišče se ni opredelilo do številnih listinskih dokazov in zaslišanja prič A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., posledično pa je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Po 3. točki prvega odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih se zaradi delovnih potreb javni uslužbenec res lahko premesti na prosto uradniško mesto oziroma strokovno - tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Vendar pa mora ta ocena temeljiti na resnih in utemeljenih razlogih, na podlagi predhodno opravljenih poizvedb o delu delavca, ki se ga namerava premestiti, in na raziskavi, da bo s tako premestitvijo res zagotovljeno učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Ocena predstojnika ne sme biti subjektivna, ne sme iti za zlorabo instituta premestitve z namenom šikaniranja in degradiranja delavca ter z namenom „znebiti“ se delavcev, ki predstojniku niso po volji. Sodišče navaja, da za odločitev v sporu ni pomembno, da je bila tožniku poskušana vročitev aneksa v lokalu 28. 7. 2010. Neprimernost take vročitve je za predmetni spor še kako pomembna ob trditveni podlagi tožnika, da razlog za njegovo premestitev ni bil v zagotovitvi učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, temveč v šikaniranju in degradiranju tožnika. Sodišče se do navedenega sploh ni opredelilo, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče navede, da neopredelitev kraja opravljanja dela v sklepu z dne 17. 8. 2010 ne predstavlja kršitve, ki bi imela za posledico nezakonitost sklepa. Sodišče je napačno uporabilo drugi odstavek 150. člena ZJU, saj neopredelitev kraja opravljanja dela v sklepu definitivno pomeni kršitev, ki ima za posledico nezakonitost sklepa, zaradi navedenega pa bi bilo potrebno sklep razveljaviti. Predstojnik bi moral navesti, na kakšen način bo s premestitvijo zagotovil učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa in navesti razloge, ki so ga prevedli do ocene. Pristranskost sodišča se kaže v navedbah, da je v tovrstnih sporih „ključna izpoved predstojnika“, izpoved predstojnika je dejansko le eden od dokazov, ne pa ključni in edini relevantni dokaz. Izpovedba predstojnika ne more nadomestiti pomanjkljive obrazložitve v samem sklepu o premestitvi. Sodišče bi moralo odločati na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega uspeha postopka (8. člen ZPP). Zaradi tega, ker sodišče ni uporabilo 8. člena ZPP, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka relativne narave po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je neuporaba tega člena vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožnik je s predlaganimi zaslišanji prič želel dokazati, da razlog premestitve ni obstajal in da se je s prihodom predstojnice začelo manipulirati z delavci ter jih šikanirati in premeščati brez objektivnega razloga, zgolj zato, ker predstojnici niso bili po volji. Sodišče je tožniku vzelo možnost enakopravnega obravnavanja pred sodiščem, saj ni izvedlo dokazov, nato pa se je enostransko oprlo zgolj na dokaze tožene stranke. S tem mu je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ostale premestitve so namreč relevantne za ta primer, ker dokazujejo, da je predstojnica po svojem prihodu poskrbela za številne kadrovske rošade, ki pa nimajo razlogov v zakonsko dopustnih temeljih, pač pa v osebnih referencah predstojnice. Sodišče se sploh ni opredelilo do izjave F.F., ki jo je v dokaz svojemu uspešnemu in strokovnemu delu kot vodja OE G. vložil v spis tožnik. To je ključni dokaz, ki bi ga sodišče za pravilno in zakonito sodbo ter v duhu enakosti pred zakonom in nepristranskosti nedvomno moralo obravnavati. Ker ga ni in sodba o tem tako sploh ne vsebuje razlogov, je tako pomanjkljiva, da se ne more preizkusiti, in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Neverjetno je namreč, da bi bila predstojnica F.F. od leta 2006, ko je tožnik nastopil funkcijo vodje, do leta 2009, ko se je upokojila, zadovoljna z delom tožnika in ga ocenila kot strokovnega, zavzetega, doslednega in učinkovitega, pri čemer je ugotovila celo, da je OE G. postala ena najboljših v državi, samo leto kasneje pa naj bi druga predstojnica za taistega delavca z istimi delovnimi rezultati ugotovila, da ni učinkovita enota, ki jo je vodil. Učinkovitost OE G. se tudi po premestitvi tožnika ni spremenila (izboljšala). Sodišče določenih dokazov ni izvedlo, zlasti ni izvedlo zaslišanja prič A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., pač pa je v obrazložitev povzelo večinoma samo izpovedbo predstojnice H.H. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navedbe tožnika ne izkazujejo kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče ni ukvarjalo s šikaniranjem, temveč s premestitvijo. Razlogi za premestitev so obstajali. Predstojnik oziroma tožena stranka mora glede na sodno prakso dokazati razloge za takšno oceno v samem sodnem postopku, pri čemer nikjer ne izhaja dolžnost dokazovanja predhodno opravljenih poizvedb, raziskav, itd.., kot to zatrjuje tožnik. Glede zatrjevanja kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožena stranka ocenjuje, da je bila tožniku dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Potrebno je pritrditi trditvam pritožnika, da je delo v OE deloma različno od ostalih OE, kajti v OE G. traja gradbena sezona skozi vse leto, v OE G. se veliko gradi. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to utemeljeno navaja pritožba, saj se sodišče do izjave F.F. z dne 6. 11. 2010, ki jo je v dokaz svojemu uspešnemu in strokovnemu delu kot vodja OE vložil tožnik, sploh ni opredelilo. Pritožbeno sodišče ob navedenem tudi ugotavlja, da je sodišče sicer navedlo, da je navedeni dokaz izvedlo, pri tem pa v ničemer ni zavzelo svojega stališča do navedene izjave, ki sicer govori o oceni dela tožnika do dne 2. 6. 2009, ki ga je podala F.F., do dne upokojitve glavna inšpektorica Republike Slovenije za okolje in prostor in tožnikova nadrejena (priloga A7). Sodišče tudi opisno navede, da je izvedlo ostale listinske dokaze predložene s strani tožnika, pri čemer se ne opredeli do odgovora načelnika Upravne enote ... C.C. (list. št. A20). To pa sta bistvena listinska dokaza, ki ju je mogoče šteti v korist tožnika. Tako sodba v tem delu ne vsebuje razlogov in je tako pomanjkljiva, da se ne more preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to utemeljeno navaja pritožba.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je utemeljena pritožbena navedba tožnika, da se sodišče ni zaslišalo predlaganih prič tožnika in sicer prič A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E., posledično navedenemu pa je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo in s tem kršilo določila 355. člena ZPP.

Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP, ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS. To načelo se nanaša tudi na dokazni postopek, stranka ima namreč pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Tej pravici na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede, pri čemer ta obveznost sicer ni absolutna. Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni naravi sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokaze za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno; sodišče namreč ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da je že prepričano o nasprotnem. Razlogi za zavrnitev predlaganih dokazov zato niso utemeljeni. Z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga je sodišče prve stopnje tožniku kršilo pravico do sodelovanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 167/2010. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče upoštevati tako načelo kontradiktornosti kot načelo enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS in izvesti predlagane dokaze ter odločitev obrazložiti upoštevaje pri tem izvedene dokaze obeh strank.

Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.