Jedro

Tožečo stranko so med vojno poslale na delo nemške oblasti k raznim družinam v Avstriji. Zato je ni mogoče uvrstiti med delovno deportiranko, saj ni bila poslana na delo Pflichtjahr zaradi razlogov po 1. odstavku 2. člena in 3. členu ZZVN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 256/2000-7 z dne 12.6.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 24.8.2000. S to odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku na podlagi 101. in 102. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVI) odpravila odločbo Upravne enote C. z dne 31.3.1999 (pravilno: z dne 4.5.2000, ker je tožena stranka odločbo z dne 31.3.1999 odpravila že s svojo odločbo dne 10.2.2000 in upravno zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek in novo odločanje). Z odločbo z dne 4.5.2000 je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke za obdobje prisilnega dela od 4.9.1942 do 5.5.1943. Tožena stranka je še odločila, da se zavrne tožničin zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na določbe 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, s spremembami in dopolnitvami v nadaljnjem besedilu ZZVN). Skupine žrtev razlikuje glede na nasilno dejanje oziroma prisilni ukrep, kateremu je bila žrtev izpostavljena. Navedeni zakon opredeljuje v 1. odstavku 2. člena kot delovnega deportiranca osebo, ki so jo okupacijske sile zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslale na prisilno delo. Po presoji sodišča prve stopnje pa v skupino delovnih deportirancev ni mogoče uvrstiti oseb, ki so bile določene za enoletno obvezno delo. Splošno znano dejstvo je namreč, da so nemške oblasti zaradi potreb po delovni sili iz ekonomskih razlogov, v skladu s takratno politično in ekonomsko ureditvijo uključevale ženske mlajše od 25 let, ki še niso bile zaposlene, so se pa želele zaposliti na določenih delovnih mestih iz okupiranega območja, v takoimenovani Pflichtjahr, ki je predstavljal služenje v gospodinjstvu pri veččlanskih družinah. Glede na to, da v obravnavanem primeru za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke ni bil izpolnjen zakonsko določeni pogoj, to je prisilno delo iz političnih, nacionalinih, rasnih in verskih razlogov, ampak so takšno obvezno delo pogojevali ekonomski razlogi, tožeči stranki zahtevanega statusa tudi po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče priznati.

Tožnica v pritožbi meni, da je bila v vojni izpostavljena prisili okupatorja, ki jo je zaradi političnih in nacionalnih razlogov poslal na prisilno delo, in sicer proti njeni volji in brez zaslužka. Zato meni, da je bila njena tožba upravičena in utemeljena. V pritožbi pa obširno ponavlja tožbene navedbe o družinah v A., pri katerih je delala in o obiskovanju gospodinjske šole v C. Prosi za ugodno rešitev pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji po določbi 1. odstavka 2. člena ZZVN, da bi se tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja, delovne deportiranke. Iz upravnih spisov je razvidno, kar med strankama niti ni sporno, da je bila tožnica napotena na obvezno enoletno delo k raznim družinam v A. Nemške oblasti so namreč uvedle obvezno enoletno neplačano delo za vsa dekleta do 25. let, ki so bila nezaposlena oziroma so končala šolanje. Šlo je za služenje v gospodinjstvu pri veččlanskih družinah in je to delo imelo vse značilnosti zaposlitve.

Kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, je po določbi 1. odstavka 2. člena ZZVN, ob izpolnjenih pogojih iz 1. in 3. člena ZZVN, žrtev vojnega nasilja - delovna deportiranka oseba, ki je bila v vojni izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja tako, da je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslana na prisilno delo. V obravnavanem primeru pa, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnica ni dokazala navedenih pogojev. Tožnico so poslale, kot je bilo navedeno, na delo nemške oblasti. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da med delovne deportiranke ni mogoče uvrstiti osebe, ki so jih na delo, čeprav obvezno, poslale nemške oblasti in da te osebe niso bile poslane na delo (Pflichtjahr) zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, kar je pogoj za pridobitev statusa in pravic žrtve vojnega nasilja.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.