Jedro

Katastrska meja se ugotavlja z izvedencem geodetske stroke, zato so priče absolutno neprimeren dokaz za dokazovanje poteka meje. Ob ugotovitvi, da tožnik ni lastnik dela zemljišča, v zvezi s katerim uveljavlja varstvo svoje lastninske pravice, dejstva o samem posegu za presojo stvarnopravnega zahtevka niso odločilna.

Sklep o ureditvi meje je konstitutivne narave le, če se meja uredi po zadnji mirni posesti ali po pravični oceni. Če se uredi po močnejši pravici, je sklep deklaratorne narave.

Upoštevaje deklaratornost sklepa o ureditvi meje pa je sodišče v pravdi, kjer je potek meje predhodno vprašanje (kot v tej zadevi), na pravnomočno urejeno sodno mejo vezano, saj bi ponovno ugotavljanje iste meje v pravdnem postopku, pa čeprav le kot predhodno vprašanje, pomenilo ponovno odločanje o isti stvari oziroma ponovno odločanje o že pravnomočno rešenem predhodnem vprašanju.

Javno dobro je stvar, ki ni v pravnem prometu, zato na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice na noben način, niti s priposestvovanjem. Priposestvovanje javnega dobrega izrecno izključuje prvi odstavek 44. člena SPZ, enako je določal prej veljavni 29. člen ZTLR (javno dobro je bilo izenačeno z družbeno lastnino). Prepoved priposestvovanja javnega dobrega je bila vedno absolutna in o tem je bila in je še vedno sodna praksa ustaljena in enotna. Zaradi navedenega tudi meje zasebnega zemljišča z javnim dobrim ni mogoče urejati po kriteriju zadnje mirne posesti, temveč samo po kriteriju močnejše pravice, to je po stanju v katastru.

Opravljene meritve in točke so vrisane v kataster na podlagi upravnih odločb, zato je treba morebitne napake katastrskih podatkov sanirati v ustreznem upravnem postopku, saj civilno sodišče ne more ne v pravdnem ne v nepravdnem postopku spreminjati katastrskih podatkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba in sklep potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

_Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:_

1. Spor izvira iz leta 1993, ko je pravna prednica toženke izvajala rekonstrukcijo lokalne ceste. Tožnik zatrjuje, da je pri tem posegla v njegovo zemljišče, in sicer (sedaj) parcele št. 2895/2, 2889/1 in 2889/2, vse k. o. X.1 Pri teh delih naj bi toženka poškodovala tudi tožnikovo garažo in škarpo. Toženka ugovarja, da cesta poteka po parceli, ki je javno dobro in ne sega v tožnikovo zemljišče. 2. Zadeva je bila dolga leta prekinjena zaradi reševanja predhodnega vprašanja (ureditve meje) v nepravdnem postopku (zadeva Okrajnega sodišča v Ljubljani N 208/2012). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zaradi delnega umika tožbe deloma ustavilo postopek (I. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano); zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev posega v lastninsko pravico (II. točka izreka) in zavrnilo zahtevke za vzpostavitev prejšnjega stanja na zgoraj omenjenih parcelah (I./1. do I./3. točka izreka na tretji strani sodne odločbe) ter za popravilo razpok na garaži in škarpi (I./4. točka izreka na tretji strani sodne odločbe). Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da toženka z deli ni posegla v tožnikova zemljišča, zahtevek za povrnitev škode (z restitucijo oziroma popravilom razpok na garaži in škarpi), pa je zastaran.

_Pritožbeni postopek:_

3. Zoper zavrženje dela tožbe in zoper zavrnitev tožbenega zahtevka se pritožuje tožnik in med drugim navaja, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker je zavrnilo tožnikove dokazne predloge za zaslišanje prič A. A. in B. B. ter za izvedenca gradbene stroke v zvezi z zatrjevano povzročitvijo škode na garaži in škarpi, pa tudi »glede ostalega.« Priče niso bile predlagane zgolj v zvezi z navedbami o povzročitvi škode, temveč tudi glede posegov v lastninsko pravico. Napačna je tudi zavrnitev dokaznega predloga tožnika, da se prebere »vse listine, vse dokazne predloge in vse navedbe,« podane v nepravdni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani N 208/2012. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačne predpostavke, da je za mejo med nepremičninami v zasebni lasti in nepremičnino, ki je javno dobro, meja lahko določena le s katastrsko mejo. Mogoče je tudi priposestvovanje javnega dobrega. 77. člen Stvarnopravnega zakonika2 kot primarni kriterij določa mejo na podlagi močnejše pravice. Samo domneva se močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Tožnik je opozarjal na nepravilnost katastrskih podatkov in na nasprotje med izvedenskima mnenjema izvedenca C. C. Tožnik ni soglašal z uporabo izvedenskega mnenja izvedenca D. D.v tem postopku, zato sodišče na to mnenje ne bi smelo opreti svoje odločitve. Izvedenec D. D. je določil najverjetnejši potek meje med točkami B3, T1, T2 in T3 in pri tem določil natančnost +/– 2 m, kar pomeni, da lahko meja poteka tudi 2 m višje od najverjetnejšega poteka meje. Meja med parcelama 4007/13 in 2889/2 še ni sodno urejena in o tem še teče postopek N 208/2012. Napačno je stališče, da ker je nepremičnina 4007/13 javno dobro, je odločilno le, kje poteka katastrska meja. Sporni del zemljišča v naravi pred posegom nikoli ni bil del javne poti, zato je ob pravilni uporabi materialnega prava odločilna posest, s čimer pa se prvostopno sodišče ni ukvarjalo. Izvedenec D. D. ni dajal videza nepristranskosti, temveč je bil naklonjen toženki, zato tožnik »noče in ne more soglašati« z uporabo njegovega mnenja v tem postopku. Sodišče pavšalno zavrne pripombe tožnika na napake v geodetskih evidencah, pri čemer je napake tožnik pojasnjeval na desetih straneh, sodišče pa jih ne omeni niti toliko, da bi povedalo, katero napako je sploh obravnavalo in zakaj se je postavilo na takšno stališče. Zahtevka za popravilo razpok na garaži in škarpi je sodišče napačno obravnavalo zgolj na na odškodninski, ne pa tudi na stvarnopravni podlagi. Zastaranje je bilo pretrgano že z vložitvijo nepopolne tožbe.

4. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

_Uvodno in glede procesnih kršitev:_

6. Pritožba je pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje. Če naj bo uspešna, se mora pritožnik v njej vsebinsko soočiti z razlogi izpodbijane sodbe, ne pa zgolj ponavljati trditev, ki jih je podal že v postopku na prvi stopnji (ali celo v kakšnih drugih postopkih), brez vsebinskega kritičnega dialoga s konkretnimi razlogi, ki so prvostopenjsko sodišče vodili k izpodbijani odločitvi.

7. Navedeno pritožbeno sodišče pojasnjuje zato, ker obravnavana pritožba temu kriteriju v precejšnji meri ne zadosti. Druga stran pritožbe je le ponavljanje tožnikovih trditev. Določene pritožbene navedbe (npr. 7. in 9. stran pritožbe) so prav očitno povzete ali prepisane iz tožnikovih vlog v nepravdnem postopku, saj tožnik sebe večkrat imenuje »predlagatelj« (kar je oznaka stranke v nepravdnem postopku). Takšno recikliranje navedb iz drugih postopkov ne more biti pritožbeno uspešno. Pritožba se na številnih mestih sklicuje na določena dejstva, ki naj bi bila zanesljivo dokazana in nedvomna (npr. o poteku meje in/ali ceste, o napakah v katastru …), čeprav je sodišče prve stopnje dejansko in/ali pravno stanje v zvezi s temi okoliščinami ugotovilo drugače in svoje ugotovitve tudi ustrezno obrazložilo.

8. Niso utemeljene pritožbene navedbe o domnevni kršitvi pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku3), ker sodišče ni izvedlo določenih predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič A. A. in B. B. ter za izvedenca gradbene stroke. Pritožbeno sodišče tem razlogom, ki so prvostopenjsko sodišče vodili k zavrnitvi nerelevantnih, nepotrebnih in nesubstanciranih dokaznih predlogov, pritrjuje kot pravilnim, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še pojasnjuje naslednje.

9. Glede prič tožnik v pritožbi zatrjuje, da nista bili predlagani le v zvezi z zatrjevano povzročitvijo škode na škarpi in garaži, temveč tudi glede posegov v lastninsko pravico in glede poteka meje. Kot je pravilno pojasnilo prvostopno sodišče, je meja med nepremičnino v zasebni lasti in nepremičnino, ki je javno dobro, določena s katastrsko mejo (več o tem pravnem vprašanju v nadaljevanju). Katastrska meja se ugotavlja z izvedencem geodetske stroke, zato so priče absolutno neprimeren dokaz za dokazovanje poteka meje. Ob ugotovitvi, da tožnik ni lastnik dela zemljišča, v zvezi s katerim uveljavlja varstvo svoje lastninske pravice, dejstva o samem posegu za presojo stvarnopravnega zahtevka niso odločilna. Zato je prvostopenjsko sodišče dokazni predlog z zaslišanjem prič utemeljeno zavrnilo.

10. Izvedenec gradbene stroke je bil predlagan zaradi dokazovanja dejstev v zvezi z odškodninskim zahtevkom; ker je prvostopenjsko sodišče ta del zahtevka zavrnilo zaradi zastaranja, je utemeljeno zavrnilo vse v zvezi s tem zahtevkom predlagane dokaze. Za ugotavljanje bistvenega spornega dejstva – poteka meje – je izvedenec gradbene stroke popolnoma neprimeren, saj ne gre za strokovno vprašanje s področja gradbene, temveč geodetske (zemljemerske) stroke.

11. Načeloma drži, da bi moralo sodišče prve stopnje ob dvomu v mnenje izvedenca C. C. v postopek pritegniti tretjega4 izvedenca, vendar sodišče prve stopnje v mnenje izvedenca C. C. ni podvomilo, svoje razloge za tovrsten zaključek pa je tudi ustrezno obrazložilo.

12. Pravilna je tudi zavrnitev dokaznega predloga tožnika, da se prebere »vse listine, vse dokazne predloge in vse navedbe,« podane v nepravdni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani N 208/2012. Prvostopenjsko sodišče je nazadnje na naroku dne 18. 5. 2022 tožnika pozvalo, da navede posamezne listine nepravdnega spisa, ki naj se vpogledajo, a je tožnik, ki ima v postopku kvalificirano pravno pomoč, vztrajal pri pavšalnem in nesubstanciranem predlogu (ki ga ponavlja tudi v pritožbenem postopku) za vpogled »vseh listin, dokaznih predlogov in vseh navedb v nepravdnem postopku.« Pritožbene navedbe, da »sklicevanje na vse listine« pomeni »nedvomno specifikacijo,« so neutemeljene5 in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.6 Pritožbeno naziranje o vpogledu »vseh« listin je tudi v nasprotju s procesnim pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu (7., 212. in 226. člen ZPP), po katerem je prvenstveno dolžnost stranke, da navaja dejstva, predlaga dokaze in priskrbi listine. Predloge strank, da pravdno sodišče pribavi in vpogleda listinske dokaze ali celoten spis druge zadeve, je treba obravnavati restriktivno in jih dopuščati le, če je stranka ob vsej dolžni skrbnosti izčrpala vse možnosti, saj sama pridobi procesno gradivo (primerjaj tretji odstavek 226. člena ZPP).7 Tožnik je bil stranka postopka N 208/2012, torej ima kopije listin spisa, morebiti manjkajoče pa si lahko kadarkoli priskrbi (150. člen ZPP), zato ni opravičljivega razloga, da jih ne bi mogel predložiti v tej pravdni zadevi. Naposled pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti pritožba določno ne pojasni, katere listine iz nepravdnega postopka bi sodišče moralo vpogledati in katera relevantna dejstva bi tako ugotovilo, pa jih ni.

13. Neutemeljen je tudi očitek procesne kršitve, ker naj bi sodišče prve stopnje brez soglasja tožnika uporabilo izvedensko mnenje izvedenca D. D. iz nepravdnega postopka N 208/2012. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe (primerjaj 21. točko obrazložitve, se prvostopenjsko sodišče ni oprlo na izvedensko mnenje izvedenca D. D., pač pa na pravnomočen delni sklep N 208/2012, katerega sestavni del je njegovo izvedensko poročilo in skice terenske meritve. Oprlo se je torej na pravnomočno sodno odločbo o predhodnem vprašanju in na ugotovitve nepravdnega sodišča, ki sodijo v okvir objektivnih meja pravnomočnosti.

_Glede materialnega prava:_

14. Neutemeljene in pravno zmotne so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje zaradi konstitutivne narave sklepa o ureditvi meje v nepravdnem postopku ne bi smelo opreti na delni sklep N 208/2012 z dne 5. 7. 2018 in da je z njim sodno urejena meja za izid tega pravdnega postopka irelevantna. Že v sklepu II P 959/1993 z dne 20. 6. 2016, s katerim je zavrnilo predlog toženke za nadaljevanje prekinjenega postopka (prekinjenega zaradi nepravdnega postopka ureditve meje N 208/2012), je prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da je sklep o ureditvi meje konstitutivne narave le, če se meja uredi po zadnji mirni posesti ali po pravični oceni. Če se uredi po močnejši pravici, je sklep deklaratorne narave. Kot izhaja iz pravnomočnega delnega sklepa N 208/2012 z dne 5. 7. 2018, je bila meja med parcelama 4007/13 (javno dobro) in 2895/2 ter parcelo 4007/13 in zahodnim delom parcele 2889 (sedaj 2889/1) urejena po katastrski meji, upoštevaje 44. člen SPZ in dejstvo, da gre za mejo z javnim dobrim. Takšna ureditev meje je skladna z enotnim stališčem sodne prakse, da je mogoče mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster.8 Sodišče prve stopnje (katastrske) meje ni določilo, temveč jo je ugotavljalo, zato je v takem primeru sklep evidentno deklaratorne in ne konstitutivne narave.

15. Upoštevaje deklaratornost sklepa o ureditvi meje pa je sodišče v pravdi, kjer je potek meje predhodno vprašanje (kot v tej zadevi), na pravnomočno urejeno sodno mejo vezano, saj bi ponovno ugotavljanje iste meje v pravdnem postopku, pa čeprav le kot predhodno vprašanje, pomenilo ponovno odločanje o isti stvari oziroma ponovno odločanje o že pravnomočno rešenem predhodnem vprašanju.9

16. Javno dobro je stvar, ki ni v pravnem prometu, zato na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice na noben način, niti s priposestvovanjem. Priposestvovanje javnega dobrega izrecno izključuje prvi odstavek 44. člena SPZ, enako je določal prej veljavni 29. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih10 (javno dobro je bilo izenačeno z družbeno lastnino). Prepoved priposestvovanja javnega dobrega je bila vedno absolutna in o tem je bila in je še vedno sodna praksa ustaljena in enotna.11 Zaradi navedenega tudi meje zasebnega zemljišča z javnim dobrim ni mogoče urejati po kriteriju zadnje mirne posesti, temveč samo po kriteriju močnejše pravice, to je po stanju v katastru.12 Pritožnikovo sklicevanje na sodbo VSRS II Ips 417/93 z dne 23. 6. 1994 je zavajajoče,13 saj iz navedene odločbe ne izhaja, da bi šlo za javno dobro. Predmet obravnavanja je bila javna pot, ki pa ima lahko različne pravne statuse, saj ni nujno, da vsaka javna pot poteka po javnem dobrem. Kakšen je bil pravni status v tem primeru obravnavane parcele iz samega judikata ni razvidno (odločba niti enkrat ne uporabi besedne zveze »javno dobro«); v evidenčnem stavku je tudi zapisano, da »sporni del zemljišča po ugotovitvah izpodbijanih sodb v naravi nikoli ni bil del javne poti«. Citirani judikat torej ne potrjuje tožnikove teze, pritožbene navedbe, da določba 44. člena SPZ »ni absolutna,« pa so pravno zmotne.

_Glede dokazne ocene in zaključkov sodišča prve stopnje:_

17. Pritožba na več mestih izpodbija ugotovitve izvedenskega mnenja C. C. in izvedenskega mnenja D. D. , ki ga je slednji podal v nepravdnem postopku. Te obširne pritožbene navedbe je mogoče strniti v dva sklopa. Del pritožbene graje izvedencev je tožnikovo izražanje nestrinjanja in sklicevanje na prej izražena nestrinjanja; pavšalno zatrjevanje, da meja poteka drugje; retorična vprašanja, kje da stoji neka več 100 let stara hiša, itd. V zvezi s temi navedbami (ki konkretizirano ne izpodbijajo razlogov prvostopenjskega sodišča in torej ne ustrezajo standardu obrazložene pritožbe) se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne zaključke sodišča prve stopnje, da sta tako izvedenec C. C., ki je bil postavljen v tem pravdnem postopku, kot tudi izvedenec C. C. v nepravdnem postopku, ugotovila, da sporna cesta nikjer ni posegla v tožnikove nepremičnine.

18. Pritožba obsežno in večkrat navaja, da iz mnenja izvedenca C. C. iz leta 1994 izhaja, da je prišlo do posega v njegovo zemljišče, vendar pri tem spregleda, da je isti izvedenec v dopolnitvi mnenja iz leta 2011 ugotovil nasprotno. Pri tem se pritožba vsebinsko ne sooči z razlogi sodišča prve stopnje, ki se je v 20. točki obrazložitve opredelilo tudi do razlik med izvedenskima mnenjema C. C. iz leta 1994 in 2011. Ko se primerja osnovno mnenje iz leta 1994 in dopolnitev iz leta 2011, je že na prvi pogled vidno, da je mnenje iz leta 1994 (list. št. 14-15) napisano na eni strani (vsebinske ugotovitve obsegajo le nekaj vrstic), opremljeno je z majhno analogno izrisano skico. Po drugi strani iz dopolnitve iz leta 2011 (list. št. 276-279) izhaja, da je izvedenec uporabil sodobno tehnologijo (med drugim sistem GPS), da je opravil obsežno izmero na terenu, v načrt vključil tudi potek ceste (česar v prvem mnenju ni bilo), in analiziral podatke iz geodetskih evidenc (pridobil je vse predhodne izmere pri Geodetski pisarni Ljubljana ter opravil navezavo točk novega in starega stanja). Zato je povsem sprejemljivo stališče prvostopenjskega sodišča, da je izvedensko mnenje iz leta 2011 bolj podrobno, bolj natančno in izdelano s pomočjo sodobnejše tehnologije, posledično pa tudi bolj zanesljivo. Tudi skice, ki so priloga mnenju iz leta 2011, so izrisane računalniško, mnogo bolj natančno, v večjem merilu in z več opredeljenimi točkami kot v prvotnem mnenju iz leta 1994. 19. Ugotovitve izvedenca C. C. je prvostopenjsko sodišče primerjalo tudi z ugotovitvami izvedenca D. D., katerega izvedensko poročilo s skico je sestavni del pravnomočnega sklepa N 208/2012 z dne 5. 7. 2018 (21. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Okoliščina, da enaka ugotovitev (da sporna cesta ne posega v tožnikove nepremičnine) izhaja tudi iz izvedenskega mnenja D. D., ki je bilo v nepravdnem postopku izdelano leta 2017 (prav tako po sodobnih standardih in s sodobno tehnologijo), zgolj dodatno potrjuje pravilnost stališča sodišča prve stopnje.

20. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe (ki so po vsebini tako graja ugotovljenega dejanskega stanja kot očitek procesne kršitve), da tožnik v predmetni pravdi ni soglašal z uporabo izvedenskega mnenja iz nepravdnega postopka N 208/2012, da je bil izvedenec D. D. tam angažiran za druge potrebe, in da se sodišče v tej pravdi na mnenje izvedenca D. D. ne bi smelo opreti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (17. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), da se ni oprlo na izvedensko mnenje izvedenca D. D., pač pa na pravnomočno sodno odločbo – delni sklep o ureditvi meje v zadevi N 208/2012, katerega sestavni del je D. D. izvedensko poročilo in skica terenske meritve. Izvedenca D. D. in C. C.sta bila v različnih postopkih angažirana za popolnoma enake potrebe – da s svojim strokovnim znanjem ugotovita katastrsko mejo med istimi nepremičninami. Kakšne druge potrebe in namene angažiranja izvedenca D. D. ima pritožnik v mislih, ni jasno in tudi pritožba tega ne pojasni.

21. Drugi sklop pritožbene graje izvedenskih mnenj je mogoče strniti v navedbo, da mnenji nista pravilni, ker naj bi bile v katastrskih oziroma geodetskih evidencah nekakšne napake. Ta del pritožbenih navedb je že na logični in sistematični ravni nekonsistenten: če naj bi bile v katastrih take napake, da se (noben) izvedenec ne bi mogel ali smel zanesti na kataster, se tudi tožnik ne more uspešno sklicevati na mnenje izvedenca D. D. iz leta 1994, saj se je izvedenec tudi pri izdelavi tega mnenja oprl na mapne kopije.

22. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitki o nekakšnih katastrskih napakah pravilno pojasnilo (primerjaj 22. točko obrazložitve izpodbijane odločbe), da so bile opravljene meritve in točke vrisane v kataster na podlagi upravnih odločb, da je treba morebitne napake katastrskih podatkov sanirati v ustreznem upravnem postopku in da civilno sodišče ne more ne v pravdnem ne v nepravdnem postopku spreminjati katastrskih podatkov.14 S temi razlogi se pritožba argumentirano ne sooči, temveč le vsebinsko prazno (četudi obširno) ponavlja svoje trditve o domnevnih napakah v katastru.

23. Niso resnične pritožbene navedbe, da se sodišče do tožnikovih navedb o (domnevnih) katastrskih napakah ni opredelilo. Opredelilo se je že s tem, ko je pojasnilo (glej zgoraj), da katastrskih napak oziroma podatkov v sodnem postopku ni mogoče spreminjati, kar pomeni, da v pravdnem (ali nepravdnem) postopku ni mogoče spreminjati ali popravljati nobenih napak katastra. Zato je vseeno, ali je tožnik napake pojasnjeval na desetih straneh ali na eni strani. Sodišče prve stopnje posameznih zatrjevanih napak katastra ni bilo dolžno (niti upravičeno) »obravnavati« (v smislu: da bi spreminjalo katastrske podatke), zato tudi ni bilo potrebe, da bi tozadevne trditve tožnika posebej naštevalo. Za povrh pa se je sodišče prve stopnje do zatrjevanih napak v katastru tudi dodatno opredelilo; med drugim je ugotovilo (20. in 25. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), da je izvedenec C. C. upošteval tudi podatke iz mapnih kopij, na pravilnost katerih se sklicuje tožnik, iz njegovega mnenja pa ne izhaja, da bi ugotovil napake v geodetskih evidencah ali nezanesljivost podatkov, ki iz njih izhajajo in so odločilni za ugotavljanje poteka katastrske meje.

Glede na vse navedeno so nepomembne in neupoštevne obširne (večstranske) pritožbene navedbe tožnika, s katerimi polemizira z izvedenskim mnenjem izvedenca D. D. v postopku N 208/2012, ugotovitvami in zaključki nepravdnega sodišča v pravnomočnem delnem sklepu N 208/2012, očita pravdnemu sodišču neopredeljevanje do njegovih pripomb in stališč iz nepravdnega postopka, in navaja, kaj vse je »predlagatelj« zahteval od izvedenca D. D., kaj vse je pripominjal zoper njegovo mnenje, da sodišče v nepravdnem postopku izvedencu ni naložilo dopolnitve mnenja itd. Evidentno gre za prepis celih pasusov pritožbe tožnika zoper delni sklep N 208/2012 (na kar kaže tudi uporaba izraza »predlagatelj«), o katerih pa je že bilo pravnomočno odločeno s sklepom II Cp 2213/2018 z dne 5. 6. 2019, s katerim je bila pritožba tožnika kot neutemeljena zavrnjena, vključno z vsemi očitki in razlogi, ki jih ponavlja v pritožbi v tem pravdnem postopku glede napak katastra, dejstva, da naj bi bile mapne kopije pomaknjene za 9 m navzdol, itd. 24. Nerazumljive so pritožbene navedbe, da je nepravilen zaključek, da »predlagatelj v upravnem postopku ni sprožil/dokazal zatrjevane zmote. Predlagatelj je na to v upravnem postopku opozoril, vendar ni bilo storjenega ničesar.« Prvič, zmota je napaka volje, ki je ni mogoče »sprožiti«, jo je pa mogoče dokazati. Drugič, ni jasno, kaj naj bi procesno pomenilo, da je »predlagatelj« v upravnem postopku na nekaj »opozoril.« Tretjič, pritožnik ne pojasni (in še manj dokaže), kako naj bi v upravnem postopku dokazal zmoto in kaj je iz tega sledilo. Če štejemo, da navedba »ni bilo storjenega ničesar« pomeni, da pritožnik v upravnem postopku s svojimi navedbami o (domnevnih) napakah katastra ni bil uspešen, mu ta okoliščina seveda ne more biti v korist niti v pravdi.

25. Pritožba se večkrat sklicuje, da naj bi geodet C. C. na naroku 16. 3. 2012 rekel, da so geodeti leta 1982 naredili »nekakšno napako« in da so »nove meje napačne.« Četudi je izvedenec na naroku to res izjavil (glej zapisnik na list. št. 347), pa ta izjava, iztrgana iz konteksta, še ne dokazuje, da je do napak res prišlo in da je odločitev sodišča v izpodbijani sodbi napačna. Prvič (kot že večkrat poudarjeno), v pravdnem (ali nepravdnem) postopku ni mogoče popravljati napak, storjenih v upravnih (geodetskih) postopkih. In drugič (kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v 22. točki obrazložitve izpodbijane odločbe), v nepravdnem postopku je bilo ugotovljeno, da napake katastra niso izkazane.

26. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da je izvedenec D. D. v nepravdnem postopku potek meje določil z natančnostjo +/– 2 metra in da to pomeni, da bi lahko bila meja tudi 2 metra nižje. Taka (ne)natančnost hkrati pomeni, da bi lahko bila meja tudi 2 metra višje. V primeru, ko meje ni mogoče ugotoviti s popolno natančnostjo, temveč s toleranco metra ali dveh, se kot najverjetnejši potek meje, ki je tudi edini pravno relevanten, vzame srednjo vrednost, kar je storilo sodišče tudi v tem (in nepravdnem) postopku.

27. Pritožbene navedbe, da se prvostopenjsko sodišče ne bi smelo opreti na mejo, urejeno z delnim sklepom N 208/2012 z dne 5. 7. 2018, so v celoti neutemeljene, enako kot (pavšalna) trditev, da naj bi bila sodno urejena meja za to pravdo irelevantna. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je odločitev sprejelo in obrazložilo ločeno glede dela meje, ki je že sodno urejena (in kjer je upoštevalo že pravnomočno ugotovljeno katastrsko mejo), in tistega dela meje, ki še ni sodno urejena (in kjer je ugotavljalo katastrsko mejo). Pravilno je ugotovilo, da v delu, kjer se parcela 4007/13 razdeli v dva kraka, meja med njo in vzhodnim delom parcele 2889/1 še ni sodno urejena, da pa cesta v tem delu ne poteka ob meji s parcelo 2889/1. Svoje ugotovitve je oprlo na izvedensko mnenje, v katerega glede na zgoraj povedano tudi pritožbeno sodišče ne dvomi. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v delu sodno že urejene meje med parcelama 2889/2 in 4007/13 asfaltirana cesta poteka 5 m nad stavbo in 4 m od severne stene stavbe, vendar pa stavba delno stoji na parceli 4007/13 (ki je javno dobro) in delno na parceli 2869/1 (ki ni last tožnika, temveč E. E.), torej tožnik v bistvu zatrjuje poseg na zemljišču (med stavbo in cest0), ki ni njegova last. 28. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik z razdelitvijo prvotne parcele 2889 (na parceli 2889/1 in 2889/2) ni soglašal. Ta sprememba (razdelitev) je posledica vzdrževanja katastra, v okviru katerega se v skladu z zahtevami zakonodaje numerirajo deli parcel, ki med seboj nimajo fizičnega stika, kar je prav primer tožnikove prejšnje parcele 2889 oziroma sedanjih parcel 2889/1 in 2889/2. Zato soglasje tožnika niti ni bilo potrebno, njegovo nasprotovanje taki katastrski operaciji pa je neupoštevno, pri čemer pritožba niti ne pojasni, kako naj bi bilo to vprašanje (ali enotna parcela ali dve) sploh vplivalo na odločitev sodišča v tej zadevi.

29. Neutemeljene so tudi navedbe, da je protispisen zaključek sodišča, da naj bi iz zakoličbenega načrta (list. št. 278), ki je sestavni del dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca C. C., bilo razvidno, da cesta poteka po drugem kraku parcele 4007/13 in v tem delu ne poteka ob meji s parcelo 2889/1, in da se je sodišče prve stopnje napačno naslonilo na ugotovitev C. C., da naj bi stavba stala na delu parcele 2869/1, katere lastnik je E. E., in na delu parcele 4007/1 (sedaj 4007/13), ter da cesta tudi v tem delu poteka po parcelah 2889/1 (njenem vzhodnem delu) ter 2889/2. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo (24. in 25. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), da ker je parcela 4007/13 javno dobro, je odločilna katastrska meja, glede na to in ugotovitve izvedenca pa cesta ne poteka po tožnikovih parcelah. Da na javnem dobrem ni možno priposestvovanje, je bilo že pojasnjeno, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče (pravdno in nepravdno) ni ukvarjalo z vprašanjem možnosti priposestvovanja javnega dobrega.

_Glede odškodninskega zahtevka:_

30. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je njegov zahtevek za restitucijo škode (popravilo razpok na garaži in škarpi ter sanacijo dela škarpe s porušenjem in novo postavitvijo) napačno obravnavalo zgolj na odškodninski, ne pa tudi na stvarnopravni podlagi. Tudi v tem delu pritožba ne vzpostavi vsebinske polemike z razlogi sodišča prve stopnje (26. in 27. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), ki so pravilni in jim sodišče druge stopnje nima kaj dodati. Zakaj bi bilo treba odškodninski (restitucijski) zahtevek obravnavati na (kateri?) »stvarnopravni podlagi,« pritožba ne pojasni.

31. Tožba, vložena v letu 1993, ni vsebovala nikakršnih dejanskih navedb o škodi niti zahtevka za njeno povrnitev, zato so pravno zgrešene vse navedbe in sklicevanje na sodno prakso in teorijo v zvezi s pretrganjem zastaranja in nepopolno tožbo. V konkretnem primeru tožnik ni uveljavljal nobenega zahtevka v zvezi s škodo vse do leta 2009. Glede na navedeno je povsem nepomembno, ali je zastaralni rok 3 leta ali 5 let in ali je šlo za neposlovno ali za poslovno odškodninsko odgovornost (slednjo tožnik v pritožbi prvič omenja, torej gre tudi za nedovoljene pritožbene novote), saj je od zatrjevanega nastanka škode (1993) do prvega uveljavljanja le-te v sodnem postopku minilo vsaj 15 let. Prav tako je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da izpoved tožnika na naroku ni navajanje dejstev v smislu 7. in 212. člena ZPP (pri čemer bi odškodninski zahtevek od leta 1993 do zaslišanja tožnika leta 2002 tudi že zastaral).

_Glede ugotovitvenega zahtevka:_

32. Tožnik v pritožbi tudi navaja, da se ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišče o nedopustnosti tožbe v ugotovitvenem delu in da sodna praksa pri negatorni tožbi »že ves čas dopušča« ugotovitveni del zahtevka. Te sodne prakse pritožnik ne citira, zato so navedbe pavšalne in neupoštevne. Očitno tožnik meša negatorno tožbo in tožbo zaradi motenja posesti, pri kateri sodna praksa res – četudi brez kakršnega koli pravno utemeljenega vzroka – večkrat dopušča tudi ugotovitveni del zahtevka. Sicer pa je pri stvarnopravnih zahtevkih stališče sodne prakse jasno in enotno: če ima stranka na voljo dajatveni zahtevek, nima pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek. Slednjega nima tudi v primeru, ko z ugotovitvenim zahtevkom ni uspela (kot v tej zadevi), saj v tem primeru tožnik zgolj od ugotovitve posega v lastninsko pravico nima nobene pravne koristi. Zavrženje ugotovitvenega dela tožbe je pravilno.

_Sklepno in stroški:_

33. Glede na vse povedano je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, pritožba pa ni utemeljena. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo niti izrecno uveljavljanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je na podlagi 353. člena in druge točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodno odločbo.

34. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, toženka pa je na pritožbo obširno, sistematično in tehtno odgovorila, ji je tožnik na podlagi 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora (625 točk ali 375 EUR, 2 % materialnih stroškov ali 7,5 EUR in 22 % DDV na odvetniške storitve ali 84,15 EUR). Stroške mora povrniti v roku petnajstih dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje (378. člen OZ).

1 Zaradi poenostavitve bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju izpustilo navedbo katastrske občine. 2 Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ. 3 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 4 V tem pravdnem postopku je bil postavljen zgolj en izvedenec in ne dva. 5 Že po naravi stvari mora biti vsakomur, ki pozna strukturo sodnega spisa, jasno, da »vse« listine v sodnem spisu nikakor ne morejo biti relevantne za dokazovanje v tej ali katerikoli pravdi (npr. vabila, odredbe sodišča, listine v zvezi s taksami, izvedeninami in še marsikaj drugega). 6 Sodba VSRS II Ips 770/2008 z dne 17. 5. 2012 med drugim pojasni: »Kadar gre za dokazni predlog z vpogledom v drug spis, mora stranka v prvi vrsti opredeliti listine, ki naj se jih vpogleda in določno navesti tudi, kaj se s tem dokazuje in kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Z drugimi besedami, navesti mora t. i. dokazni stavek. Če dokazni predlog (ali njegova dopolnitev) glede slednjega ni ustrezno substanciran, strankine aktivnosti ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo pravdnega postopka.« Iz te sentence je jasno razvidno, kaj vse je manjkalo tožnikovemu dokaznemu predlogu, da bi ga sodišče prve stopnje moglo (in smelo) upoštevati. 7 Tako sklep VSL II Cp 2288/2019 z dne 7. 4. 2020 in številne druge odločbe. 8 Npr. sklep VSRS II Ips 278/2013 z dne 25. 9. 2014 in številne druge odločbe. 9 Tako tudi npr. sklep VSRS II Dor 387/2013 z dne 6. 2. 2014, sodba VSL II Cp 761/2016 z dne 13. 6. 2016 in druge odločbe. 10 Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nadaljnji, v nadaljevanju ZTLR. 11 Npr. odločbe VSRS II Ips 278/2013 z dne 25. 9. 2014, II Ips 603/2000 z dne 25. 10. 2001, II DoR 262/2010 z dne 9. 9. 2010 in številne druge. 12 Glej npr. sklep VSL II Cp 2213/2018. 13 Ni odveč pripomniti, da je te razloge, skoraj dobesedno enake, pritožnik neuspešno uveljavljal že v pritožbi zoper delni sklep v nepravdnem postopku ureditve meje (primerjaj sklep VSL II Cp 2213/2018). 14 Tudi v sodni praksi je utrjeno stališče, da odpravljanje domnevnih geodetskih napak ni v sodni pristojnosti; glej npr. sodbo VSL III Cp 2893/2010 z dne 6. 10. 2020.