Jedro

Če je podano pravno nasledstvo med vsemi pravnimi osebami, pri katerih je bila zaposlena tožnica, je tožnica upravičena do odpravnine za celotno delovno dobo pri toženi stranki in prejšnjih delodajalcih, pri čemer način prehoda v delovno razmerje k toženi stranki za določitev višine odpravnine ni pomemben.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki 908.351,00 SIT razlike v odpravnini, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.7.1995 dalje do plačila. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 195.787,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Materialnopravno napačno je stališče, da so delodajalci, pri katerih je bila tožnica zaposlena pred sklenitvijo delovnega razmerja pri toženki, pravni predniki tožene stranke. Ustanovitev pravne osebe ni opredeljena kot statusna sprememba oz. statusno preoblikovanje pravnega subjekta niti po določbah Zakona o podjetjih (13., 14. člen), ki je veljal v letu 1991 ob ustanovitvi toženke, niti po določbah ZGD (9. poglavje). Zgolj priznavanje pravic iz delovnega razmerja v večjem obsegu, kot je minimalno določen z zakonskimi predpisi s področja delovnih razmerij ali kolektivno pogodbo ni pravna podlaga za ugotovitev sodišča, da je T. K. v vlogi ustanoviteljice in družbenice v pravnoorganizacijski obliki toženke (d.o.o.) pravna prednica "statusno preoblikovane toženke". Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 36.f člena ZDR in naložilo toženi stranki plačilo odpravnine za delovno dobo, ki jo je tožnica dosegla pri drugih delodajalcih. Odločitev sodišča je tudi v nasprotju z veljavno sodno prakso v zvezi s 36.f členom ZDR glede obveznosti plačila odpravnine delavcu - trajnemu presežku, ki mu je bila v postopku razreševanja trajnih presežkov ponujena ustrezna zaposlitev pri drugem delodajalcu, pri katerem je ponovno postal trajni presežek (sklep VS RS opr. št. VIII Ips 36/97 z dne 28.10.1997 ter VIII Ips 189/99). Tožnica se je pri toženki dne 1.12.1991 zaposlila po tem, ko je bila pri prejšnjem delodajalcu T. K. uvrščena med trajno presežne delavce in ji je v tem postopku bila ponujena zaposlitev pri toženki. Zahtevek je neutemeljen glede na veljavno stališče sodne prakse, da je odpravnina trajno presežnemu delavcu za delo pri prejšnjem delodajalcu konzumirana z zagotovitvijo ustrezne zaposlitve. Tožena stranka predlaga razveljavitev (pravilno spremembo) izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002).

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sprejeta odločitev pravilna, ker temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni pravni presoji.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vprašanjem kontinuitete delovnega razmerja oz. zaposlitve tožnice pri toženih strankah. Res je sicer, da je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo, da je med vsemi prejšnjimi delodajalci in toženo stranko podano pravno nasledstvo, vendar navedeno na pravilnost sprejete odločitve ne vpliva. Pritožba utemeljeno opozarja, da T. "B. K." p.o., K. v vlogi ustanoviteljice in družbenice v pravnoorganizacijski obliki tožene stranke, družbe z omejeno odgovornostjo, ki je bila ustanovljena 27.5.1991, ni pravna prednica tožene stranke, ampak njena ustanoviteljica. Podano pa je pravno nasledstvo med vsemi pravnimi osebami, pri katerih je bila zaposlena tožnica, ter T. "B. K." p.o. K., kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče iz podatkov o vpisih v sodni register in iz podatkov iz tožničine delovne knjižice.

Tožnica je bila najprej zaposlena v podjetju E., Trbovlje (3.1.1963 do 31.12.1969), ki se je pripojilo k I. biroju Trbovlje, pri katerem je bila tožnica zaposlena od 1.1.1970 do 31.12.1977. Iz podjetja I. Trbovlje se je izločila TOZD L. Trbovlje in se konstituirala kot TOZD L. Trbovlje, Tončke Čeč, št. 45, v sestavi DO UNIAL, Kidričevo (tožnica ima v delovni knjižici vpisano obdobje zaposlitve v tej TOZD v sestavi T. B. K. Kidričevo, od 1.1.1978 do 30.11.1991, čeprav je po uveljavitvi Zakona o podjetjih očitno prišlo do preoblikovanja navedene delovne organizacije s temeljnimi organizacijami v T. B. K. p.o., kar pa iz vpisov v delovni knjižici ni razvidno). S 1.12.1991 je v delovni knjižici tožnice vpisana zaposlitev pri toženi stranki, L. d.o.o. Trbovlje, katere ustanoviteljica je T. B. K. p.o., Kidričevo.

Čeprav tožena stranka ni pravni naslednik podjetja T. B. K. p.o., je iz navedenega prikaza statusnih sprememb očitno, da je tožena stranka kot d.o.o. ustanovljena kot "naslednica" organizacijske enote s sedežem v Trbovljah oz. iz bivše TOZD L. Trbovlje (v sestavi T. "B. K."), ki je svojo dejavnost opravljala celo na istem naslovu kot tožena stranka. Zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča vsekakor podana kontinuiteta delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in drugih delodajalcih, pri katerih je bila zaposlena. Res je sicer, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri T. B. K. p.o. Kidričevo kot trajno presežni delavki in da je iz tega razloga prešla na delo k toženi stranki. Ob dejstvu, da je tožena stranka sama priznala tožnici kot čas zaposlitve pri toženi stranki obdobje od 1.1.1978 do 10.7.1995, to je čas zaposlitve pri T. K., TOZD L. Trbovlje (oz. T. "B. K." p.o.) ter pri toženi stranki, način prehoda v delovno razmerje k toženi stranki ni pomemben. Nedvomno pa ni nobene pravne podlage za to, da tožena stranka tožnici ne prizna kontinuitete zaposlitve pri pravnih prednikih T. Kidričevo p.o., če ji priznava kontinuiteto zaposlitve od leta 1978 dalje. Zato v obravnavanem primeru tudi sklicevanje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki se nanaša na primere, ko se trajno presežnim delavcem zagotavlja zaposlitev pri drugih delodajalcih, ne pa pri delodajalcih, ki so statusno povezani, ni utemeljeno.

Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno presodilo, da je tožnica upravičena do odpravnine za celotno delovno dobo od 3.1.1963 do 10.7.1995, to je za 32 let dela pri toženi stranki in prejšnjih delodajalcih in ne le za 17 let, kolikor ji je priznala tožena stranka. Zato je v skladu s 36.f členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 73/93) utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v odpravnini.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).