Jedro

Tudi če tožnica ni prejela pisnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, je bila vezana na 15-dnevni rok iz 80. člena ZTPDR za predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu. Ker ni uveljavljala varstva pravic pri delodajalcu oz. je varstvo uveljavljala po preteku 15-dnevnega roka, ne more uveljavljati sodnega varstva, kljub molku organa tožene stranke na prepozno zahtevo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in tožba zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev prenehanja delovnega razmerja tožeči stranki z dne 28.9.1995 in ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo 28.9.1995 in jo je tožena stranka dolžna prijaviti v delovno razmerje za čas od 29.9.1995 do 31.1.1996 in ji za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, skupaj s plačo. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sodba tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti oz., da so razlogi o odločilnih dejstvih nepopolni in da obstaja nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin in zapisniki. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je tožeča stranka izvedela za prenehanje delovnega razmerja dne 27.9.1995. Samo dejstvo, da je tožena stranka tožeči dejala, da ji po 27.9.1995 ni več treba hoditi na delo, ker ji je delovno razmerje prenehalo, še ne pomeni, da je bila tožeča stranka seznanjena s tem, da nima več delovnega razmerja pri toženi stranki, prav tako pa odjava iz zavarovanja ne pomeni seznanitve s prenehanjem delovnega razmerja. Tožeča stranka bi morala namreč dobiti vročeno odločbo o prenehanju delovnega razmerja, kajti le na ta način bi ji lahko delovno razmerje prenehalo. Meni, da je zahtevo za varstvo pravic vložila pravočasno iz razloga, ker ni imela odločbe s pravnim poukom. Tožena stranka tudi ni uspela dokazati, kdaj je tožeči starnki vročila delovno knjižico in na kakšen način. V posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem opozarja na protispisnost vlog tožeče stranke, saj v pritožbi zanika tisto, kar je sama napisala v tožbi. Meni, da je sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno odločilo. Pritožba je utemeljena v obsegu, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutno bistvene kršitve pravil postopka in pravilno uporabo materialnega prava kot mu to nalaga določba 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa ni pravilno uporabilo določb materialnega prava in v posledici tega napačno zahtevek tožnice zavrnilo, namesto da bi tožbo zavrglo zaradi neizpolnjevanja pogojev za vložitev tožbe. Pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. tč. 1. odst. 339. člena ZPP, vendar te svoje pritožbene navedbe ne utemeljuje. Ob preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče te kršitve ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo, ker je zamudila rok za vložitev zahteve za varstvo pravic pri delodajalcu, kot je določen v 80. členu Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). S takim dokaznim zaključkom se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj so pritožbena navajanja, da sodišče ni pravilno ugotovilo, kdaj je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in kdaj je bila s tem dejstvom seznanjena, neutemeljena. Tožnica je že v tožbi navajala, da je dne 29.9.1995, ko je prišla na delo, bila seznanjena, da ji je delovno razmerje zaključeno in da je odjavljena iz zavarovanja. Navajala je, da ji je delodajalka zalučala delovno knjižico, ki pa je ni hotela prevzeti. Prav tako je v tožbi navedla, da ji je tožena stranka nato poslala delovno knjižico po pošti v času bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica nahajala v bolniškem staležu od 29.9.1995 do 11.10.1995. Od zaključka bolniškega staleža je tudi štelo 15-dnevni rok, za vložitev zahteve za varstvo pravic po 80. členu ZTPDR. Ta rok je iztekel 26.10.1995, tožnica pa je vložila zahtevo za varstvo pravic pri delodajalcu 3.11.1995, kar je prepozno. Zmotne so pritožbene navedbe tožnice, da ni bila vezana na 15-dnevni rok iz 80. člena ZTPDR iz razloga, ker ni prejela pisnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja s pravnim poukom. V konkretnem primeru namreč tožnica sploh ni prejela sklepa, temveč je šlo za položaj, ko bi tožnica morala uveljavljati varstvo zaradi kršitev pravic iz delovnega razmerja, za kar je ravno tako predpisan 15-dnevni rok, kot za ugovore zoper sklepe delodajalca. Tožnica pa je bila s kršitvijo svojih pravic, kot je sama navedla v tožbi, seznanjena že 29.9.1995. Zaradi navedenih kršitev se je zglasila tudi pri inšpektorju za delo dne 2.10.1995. Torej se je zavedala, da so njene pravice iz delovnega razmerja kršene, vendar ni ustrezno ukrepala. Ker je tožnica že zahtevo za varstvo pravic pri toženi stranki vložila po poteku 15-dnevnega roka, molk organa tožene stranke na prepozno zahtevo, tožnici ni mogel odpreti sodne poti za dovoljenost tožbe, ki je bila vložena na sodišče 25.1.1996. Sodišče pa je napačno razsodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, zaradi prepozno vložene zahteve za varstvo pravic, namesto da bi tožbo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke, določene v 2. odst. 83. člena ZTPDR zavrglo, kot mu to nalaga določba 1. odst. 274. člena ZPP. Zaradi napačne uporabe materialnega prava (2. odst. 83. člena ZTPDR) je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo, kot mu to nalaga določba 2. odst. 354. člena ZPP. Izrek o pritožbenih stroških postopka je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.