Jedro

Temeljna procesna predpostavka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je, da je kazenski postopek zoper obtoženca pravnomočno končan.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega M.C. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je M.C. s sodbo z dne 16.9.2002 pod točko A/I spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po tretjem odstavku 250. člena v zvezi z drugim odstavkom 3. člena KZ, pod točko A/II/1 in 2 in A/III pa nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje je obtožencu po tretjem odstavku 250. člena KZ določilo kazen enega leta zapora, za drugo po drugem odstavku 217. člena eno leto in deset mesecev zapora ter mu nato po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dveh let zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovani N.d.d. in S.d.d. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena KZ je obtožencu odvzelo 138.000 SIT, kolikor znaša protipravno pridobljena premoženjska korist s kaznivim dejanjem pod točko A/I. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter stroškov in nagrade zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti.

Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano odločbo deloma ugodilo pritožbi obtoženčevega zagovornika ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi in kazenski sankciji glede dejanj opisanih pod točkama A/II/1 in 2 in A/III izreka sodbe ter v odločbah o enotni kazni, premoženjskopravnih zahtevkih in stroških kazenskega postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem pa je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih ter nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbi, kolikor zadevata odločitev glede kaznivega dejanja pod točko A/I (prvostopenjske sodbe), je obtoženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve sedmega odstavka 364. člena ZKP, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi v izpodbijanem delu spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podredno pa, da ju v tem obsegu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da ta ni dovoljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrže. Obtoženi M.C. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, iz taksativno naštetih razlogov vložiti zahteva za varstvo zakonitosti.

Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi zagovornika obtoženega M.C. in sodbo prvostopenjskega sodišča v odločbi o krivdi in kazenski sankciji glede dejanj opisanih pod točkama A/II (1 in 2) in A/III izreka, v odločbah o enotni kazni, premoženjskopravnih zahtevkih in stroških kazenskega postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. O kaznivem dejanju glede katerega je bila sodba razveljavljena sodišče še ni odločilo, zato kazenski postopek zoper obtoženca ni pravnomočno končan. Temeljna procesna predpostavka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva tako ni izkazana, zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.