Jedro

Pri ugotavljanju, ali je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama mogoče, je treba upoštevati, da je tožnik v službenem času (kot policist) pod vplivom alkohola povzročil prometno nesrečo (ter da se je v uniformi skrajno nedostojno in žaljivo vedel do občanov na javnem mestu), čeprav bi se kot policist še posebej moral zavedati, da je vožnja pod vplivom alkohola nevarna in ogrožajoča za preostale udeležence v prometu. Upoštevaje pri tem še, da je ena temeljnih nalog policije ravno preprečevanje in odkrivanje prometnih prekrškov, je ravnanje tožnika za toženo stranko nesprejemljivo in bi narekovalo odločitev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in polni delovni čas za delovno mesto policista – vodnika službenega psa pri toženi stranki ter tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 25. 9. 2008 do izdaje predmetne sodbe izplačati bruto plačo v višini 1.499,66 EUR, od navedenega zneska odmeriti davke in prispevke ter plačati neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 897,00 EUR, v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava, podrejeno pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da ugotovi obstoj prenehanja delovnega razmerja med tožečo in toženo stranko z dnem izreka prvostopne sodne odločbe in odloči o stroških prvega in drugega postopka, oziroma podrejeno, napadeno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v celoti, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka. Tožena stranka meni, da je odločitev sodišča prve stopnje navkljub popolno ugotovljenemu dejanskemu stanju zmotna, saj je zmotno zaključilo, da je reintegracijski zahtevek tožeče stranke utemeljen oziroma, da je predlog tožene stranke po sodni ugotovitvi prenehanje delovnega razmerja neutemeljen. Po presoji tožene stranke so razlogi sodbe tudi nepopolni, sodni izrek pa je tudi nerazumljiv. Predlagani dokazi so bili izvedeni pravilno in popolno, zaključki, napravljeni na osnovi izvedenih dokazov, pa so po presoji tožene stranke zmotni, razlogi pa so delno pomanjkljivi, ponekod do take mere nelogični, da utegnejo pomeniti pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je na prvem mestu (vendar ne kot primarni razlog), izpostavila medijsko osvetljenost spornega primera, torej nepravilnega, nezakonitega in široko javno odmevnega ravnanja pooblaščene uradne osebe v službenem času in na javnem kraju, kar pa ni bil edini razlog. Sodišče v razlogovanju svoje sodbe zgolj povzema predložene dokaze tožene stranke, dokaznega sklepa oziroma pravilno dokazne ocene v zvezi s tem pa ne poda. V razlogih sodbe zapiše, da ni dvoma, da so o dogodkih poročali mediji, vendar je sodišče upoštevalo listinske dokaze (dopisa D.R. in M.P. z dne 22. 7. 2009), iz katerih je izhajalo, da je tožeča stranka svoje delo opravljala vestno in zgledno. Gre seveda za izjavo policistov, ki se na sporni dogodek sploh ne nanaša, saj se je sporni dogodek pripetil dne 30. 8. 2009, zgoraj navedena dogodka pa se nanašata na historični dogodek dne 21. 7. 2009. Ovadba zoper tožečo stranko je bila zavržena zaradi umika predloga za pregon ter zaradi tega, ker ne obstaja utemeljen sum, da je tožeča stranka storila dejanje na škodo D., saj je posnetek pogovora (klica) oškodovanca D. na policijsko postajo izkazal samo, da je oškodovanec na policijsko postajo prijavil, da mu je tožeča stranka „rekla, da ne sme govoriti in da bo streljal“. Vse seveda v službenem času in z orožjem za pasom in že sam sklep o zavrženju ovadbe kaže na to, da je tožeča stranka grozila (z orožjem) najmanj trem osebam. Sodišču tudi ni ušla izpoved priče A.H., katerega del o normalnem obnašanju tožeče stranke na kraju dogodka je bil povzet, nič o tem pa, da so policisti tožeči stranki odredili opravljanje alkotesta, ki je bil pozitiven. Dokazna ocena sodišča prve stopnje bi morala vsebovati tudi podatek o 0,81 mg alkohola pri tožeči stranki v času dogodka, kot je bilo nesporno ugotovljeno z zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti in da je takšen, torej vinjen, oborožen, na opravljanje službene dolžnosti razporejen policist, pripadnik uniformiranih enot državnega organa Republike Slovenije, po zakonu zadolženega (med drugim) za varovanje javnega reda in miru, preprečevanje kaznivih dejanj... na javnem kraju, pod vplivom alkohola, s službenim vozilom zadel drugo vozilo, last fizične osebe. To je vse razvidno iz listinskih prilog (dokazil), katere je v spis priložila tožena stranka, pa v razlogih sodbe sploh niso omenjeni. Tožena stranka je vse kršitve predpisanih dolžnih ravnanj že opisala in pravno opredelila, zato v pritožbi pravnih kvalifikacij posameznih kršitev ne ponavlja. Sprašuje se, kakšno avtoriteto bi tožeča stranka lahko uživala, če bi bila „v primeru reintegracije“ ponovno napotena v naselje V. na zavarovanje (enake) javne prireditve. Kako bodo na to reagirali oškodovanci, njihovi bližnji in znanci, javnost z eno besedo. Glede na našteto je očitno, da je sodišče na podlagi sicer popolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja ali obstajajo razlogi za uporabo 118. člena ZDR oziroma glede na citirano odsotnost o odločilnih razlogov celo zagrešilo kršitev po 14. točki 339. člena ZPP, saj ob tako obsežnem pomanjkanju odločilnih dejstev ni mogoče govoriti o možnosti preizkusa sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstaja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje že odločalo s sodbo opr. št. Pd 668/2010 z dne 23. 3. 2010 in pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 765/2010 z dne 11. 11. 2010 v 1. in 2. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, v 3., 4. in 5. točki izreka pa razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z napotilom, da mora v ponovljenem postopku zavzeti stališče do navedb tožene stranke glede nesprejemljivega ravnanja tožeče stranke kot policista, upoštevaje pri tem tudi stopnjo zaupanja, ki se pri toženi stranki zahteva, ter v tej luči presoditi ravnanje tožeče stranke ob spornem dogodku dne 30. 8. 2009 (2. odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so o dogodku, ki je bil povod za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, sicer poročali mediji, vendar je sodišče upoštevalo listinske dokaze in sicer dopis D.R. z dne 22. 7. 2009 in M.P. z dne 22. 7. 2009 (A9 in A10), iz katerih izhaja, da je tožeča stranka kot policist svoje delo opravljala vestno in zgledno. Z vpogledom v sodbi Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. Pr 959/2009 z dne 4. 9. 2009 ter opr. št. Zsv 499/2009 z dne 12. 10. 2009 je ugotovilo, da je bil postopek o prekršku, ki je bil uveden proti tožeči stranki, ustavljen, medtem ko je kazenska ovadba s sklepom Vrhovnega državnega tožilstva zavržena. Upoštevalo je izpovedbo priče A.H., ki je prepričljivo in verodostojno izpovedal, da je bil v času obravnavanega dogodka komandir Policijske postaje P. in je bil na dan prireditve v V. po telefonu obveščen, da je imela tožeča stranka s službenim vozilom prometno nesrečo na kraju prireditev. Po izpovedbi priče, se je tožeča stranka na kraju dogodka obnašala normalno in ni bilo nobenih posebnosti. Po prepričanju sodišča prve stopnje je bistveno, da je priča A.H. pojasnila, da je bilo na kraju dogodka zbranih več ljudi, ki so bili zelo glasni, med njimi je bilo kar nekaj vinjenih in so dajali opazke, vendar ne o tožeči stranki kot konkretnem policistu, temveč o Policiji kot taki, oziroma skupini policistov, ki so bili na kraju nesreče. Zaključilo je, da kljub medijskemu poročanju odnos med strankama konkretnega delovnega razmerja ni v celoti skrhan, oziroma porušen do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče, zato po oceni sodišča prve stopnje tožena stranka tožeči stranki kot policistu lahko še zaupa in je utemeljen reintegracijski zahtevek tožeče stranke.

Utemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi postopka, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka utemeljeno opozarja na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, ki je pokazal, da je imel tožnik v službenem času 0,81 mg alkohola in v vinjenem stanju s službenim avtomobilom povzročil prometno nesrečo. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom je tožeča stranka podpisala in se z njim strinjala. Iz spisovnih podatkov ni razbrati, da bi tožeča stranka prerekala obstoj tega dejstva. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno ni opredelilo do navedb tožene stranke v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi kakor tudi tekom dokaznega postopka, ko je zatrjevala, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožečo stranko ni mogoče, saj je tožeča stranka v službenem času pod vplivom alkohola povzročila prometno nesrečo, se v uniformi skrajno nedostojno in žaljivo vedla do občanov na javnem kraju, pri čemer bi se tožeča stranka kot policist še posebej morala zavezati, še toliko bolj kot ostali udeleženci v prometu, da je vožnja pod vplivom alkohola ne samo kazniva, ampak predvsem izredno nevarna in ogrožajoča za ostale udeležence v prometu. Pritožba neutemeljeno opozarja, da je ena temeljnih nalog policije na področju zagotavljanja varnosti cestnega prometa ravno preprečevanje in odkrivanje prometnih prekrškov ter odkrivanje in sankcioniranje njihovih povzročiteljev, zato je ravnanje tožeče stranke utemeljeno za toženo stranko popolnoma nesprejemljivo, saj so policisti tisti, ki morajo varovati življenje, osebno varnost in premoženje ljudi, preprečevati, odkrivati in preiskovati kazniva dejanja in prekrške, odkrivati in prejemati storilca kaznivih dejanj in prekrškov, nadzirati in urejati promet na javnih cestah ipd.. Policisti torej morajo vedno ravnati tako, da ohranjajo in krepijo zaupanje javnosti v poštenost, nepristranskosti in učinkovitost opravljanja javnih nalog, tožeča stranka pa je ravnala v nasprotju s tem. Zakon o policiji (ZPol – Ur. l. 66/2009) v 85. a členu določa, da se delavcu prepreči nastop dela ali prepove opravljanje dela, če pod vplivom alkohola, narkotičnih sredstev ali v takšnem psihičnem stanju, da neposredno ogroža svojo varnost in varnost drugih. Pravice in obveznosti policista so določene tudi v 1. odstavku 192. člena Pravil policije, ki določa, da mora biti policist v odnosih do strank vljudni, njihovi ukrepi in postopki pa morajo biti zakoniti in strokovni, pri tem pa morajo tudi spoštovati in varovati človekovo dostojanstvo, pravice in svoboščine, zagotovljene z Ustavo, zakoni in drugimi predpisi. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je za delo policista bistveno, ali mu tožena stranka še lahko zaupa, upoštevaje siceršnja policijska pooblastila in specifičnost dela policista.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v okviru presoje okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank v zvezi z ugotovitvijo možnosti nadaljevanja delovnega razmerja (2. odstavek 118. člena ZDR) upoštevati tudi dejstvo, da je tožeča stranka 30. 8. 2009 v službenem času v vinjenem stanju in s službenim vozilom povzročila prometno nesrečo in se v uniformi kot policist nedostojno in žaljivo vedla do občanov. V primeru odločitve po 2. odstavku 118. člena ZDR mora upoštevati načela odprtega sojenja in načela materialnega procesnega vodstva, po katerem bo poskrbelo, da bo tožeča stranka navedla ustrezna dejstva in predlagala dokaze o škodi in njeni višini zaradi odmere odškodnine, ki sploh lahko pride v poštev. Sodišče tako mora v primeru odločitve po 2. odstavku 118. člena ZDR delavca opozoriti na to, da bo pogodbo o zaposlitvi s sodbo razvezalo in mu naložiti, naj oblikuje zahtevek glede višine odškodnine (vsaj podredno). Če delavec tega ne stori, mu sodišče odškodnine sploh ne more prisoditi.

Pritožba utemeljeno opozarja tudi na nerazumljiv izrek sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugodilo zahtevku tožeče stranke po reintegraciji in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in polni delni čas policista ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, med tem ko je v 2. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 25. 9. 2008 do izdaje sodbe (3. 3. 2011) izplačati bruto plačo v višini 1.499,66 EUR, torej za celotno prisojeno obdobje le eno plačo, med tem ko iz obrazložitve sodbe izhaja, da je zahtevek po plačilu plač za obdobje od 25. 9. 2008 do 3. 3. 2011 utemeljen in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati mesečne bruto plače v višini 1.499,66 EUR, odmeriti davke in prispevke in nato neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu do plačila nakazati na transakcijski račun pooblaščenca tožeče stranke. Tako je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe.

Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, od katerih je odvisno, ali pride res v poštev vrnitev tožeče stranke na delo, ali pa bi moralo sodišče odločiti na podlagi 118. člena ZDR o razvezi pogodbe o zaposlitvi in ker je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlati pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvi, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Ker je sodišče zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je moralo pritožbeno sodišče sodbo razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.