Jedro

Če je delavcu redno odpovedana pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas, iz poslovnega razloga, mu delodajalec ni dolžan ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto, ki bi bilo sicer ustrezno glede ostalih pogojev za zasedbo v primerjavi z odpovedano pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki I/1 izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 8. 2009. V točki I/2 izreka je zavrnilo njen tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ji pogodba o zaposlitvi z dne 22. 1. 2009 ni prenehala z dnem 2. 9. 2009, temveč ji je delovno razmerje trajalo do 27. 4. 2010, zaradi česar naj bi ji bila dolžna tožena stranka za dobo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji izplačati plačo, kot bi jo prejemala, če bi delala, zmanjšano za višino denarnega nadomestila za brezposelnost, ki ga je prejemala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila ter od plač obračunati in plačati pristojnim organom vse zakonsko določene prispevke in davke, Zavodu RS za zaposlovanje pa povrniti vsa izplačana denarna nadomestila za čas brezposelnosti, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. V točki I/3 izreka je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji je dolžna tožena stranka zaradi nezakonite odpovedi plačati ustrezno denarno odškodnino v višini 2.320,00 EUR, v roku 8 dni po izdaji prvostopenjske sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje pravdne stroške, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v obravnavanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) in odloči, da je tožbeni zahtevek utemeljen, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V pritožbi navaja, da vztraja pri tem, da je tožena stranka kršila tretji odstavek 88. člena ZDR, ko ni poskrbela za to, da bi tožnico ob ukinitvi njenega delovnega mesta prezaposlila na mnoga druga prosta delovna mesta, kot je bilo npr. tudi prosto delovno mesto produktnega vodja v sektorju .... Tožena stranka je tekom tega pravdnega postopka zavajala sodišče in očitno kršila tudi 102. člen ZDR. Tožnica prilaga pritožbi Katalog izobraževalnih gradiv za predšolsko vzgojo 2011, ki ga je šele sedaj našla na spletu. V.P., ki je bila zaposlena na prostem delovnem mestu produktnega vodje v sektorju ..., je še vedno zaposlena pri toženi stranki. Dokaza, ki ga je tožnica priložila pritožbi, brez svoje krivde ni mogla predložiti prej, saj zanj ni vedela. Sama je namreč po zaslišanju verjela pričam, da je bila pogodba (z V.P.) sklenjena samo za določen čas. Tožnica predlaga pritožbenemu sodišču, da v primeru, če ji predloženi dokaz ne zadostuje za ugotovitev, da je V.P. očitno še vedno zaposlena pri toženi stranki, kljub temu, da je ta trdila, da je šlo le za zaposlitev za določen čas, opravi poizvedbe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o tem, kateri delodajalec plačuje prispevke za V.P.. Tožena stranka je šele sredi postopka začela zatrjevati, da tožnici ni bila zavezana ponuditi prostega delovnega mesta produktnega vodje v sektorju ..., saj naj bi bilo omenjeno delovno mesto zgolj delovno mesto za določen čas. Tožnica je ugovarjala prekluzijo v zvezi s temi navedbami, vendar pa sodišče prve stopnje njenega ugovora ni upoštevalo in se o očitku prekluzije ni izjasnilo, kar predstavlja eno izmed kršitev postopka. Sodišče prve stopnje ugovoru prekluzije tožnice, ki ga je podala na naroku 26. 1. 2008, ni ugodilo. Iz interne objave prostega delovnega mesta, na katerega se je tožnica prijavila, ni razvidno, da naj bi bilo to delovno mesto razpisano za določen čas. Tožena stranka se je tožnice očitno želela znebiti, da bi na prosto delovno mesto zaposlila V.P., hčerko vodje pravne službe in zastopnice tožene stranke. Izpovedi prič, zaposlenih pri toženi stranki, nikakor niso skladne, iz njih pa izhaja prav zgoraj zatrjevano dejstvo. Prosto delovno mesto je bilo razpisano točno za določeno osebo, V.P., zato ne držijo navedbe, da naj bi bila V.P. najboljša za to delovno mesto. Ne držijo niti trditve, da naj bi tožena stranka tožnico vabila na razgovor po telefonu, vendar naj je ne bi dobili. V primeru neodgovorjenega klica je tožnica vedno poklicala nazaj. Po stališču tožnice je potrebno člen 88/3 ZDR interpretirati tako, da je dolžan delodajalec, ki delavcu poda odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za nedoločen čas, ponuditi tudi pogodbo o zaposlitvi za določen čas, te ponudbe pa delavec ni dolžan sprejeti. Takšen je bil tudi namen sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, saj to s svojo sodbo gotovo ni želelo povzročiti interpretacije, da se delodajalec lahko znebi delavca, kljub temu, da bi bil le-ta pripravljen pri njemu delati tudi za določen čas za bistveno manjšo plačo, če takšno prosto delovno mesto obstaja. Iz internega razpisa ne izhaja, da bi bilo prosto delovno mesto produktnega vodje razpisano za določen čas, niti iz dejstva, da je V.P. očitno še zaposlena na tem delovnem mestu. Pri svoji odločitvi, da tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi delovnega mesta produktnega vodje, se je sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo le na objavo prostega delovnega mesta pri ZRSZZ in ni upoštevalo, da je za to delovno mesto že obstajal prvotni razpis. To delovno mesto bi morala tožena stranka ponuditi tožnici. Tožnica meni tudi, da obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR velja tudi za hčerinsko družbo. Glede na to bi morala tožena stranka tožnici ponuditi tudi prosto delovno mesto vodje poslovne enote..., čeprav je to prosto delovno mesto razpisala druga pravna oseba, ki je bila sicer hčerinska družba tožene stranke. Izpovedbe zaslišanih prič so neskladne, sodišče dokazne ocene teh izpovedb ni sprejelo, zgolj pavšalna navedba, da so priče izpovedovale skladno in prepričljivo, pa ni dovolj obrazložen razlog, da se izpodbijana sodba sploh lahko preizkusi. S tem je sodišče kršilo 14. in 15. točko 339. člena ZPP.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice o bistvenih kršitvah določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bili v tem, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedb zaslišanih prič oziroma da izpodbijana sodba ni dovolj obrazložena, da bi se jo lahko preizkusilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti niso nejasni, niti med seboj v nasprotju. Prav tako je sodišče prve stopnje izpovedbe zaslišanih prič dokazno ocenilo in na podlagi teh izpovedb ter preostalih izvedenih dokazov utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice. Izpovedbe prič glede odločilnih dejstev niso neskladne, morebitna manjša odstopanja v njihovih izpovedbah v zvezi z dejstvi, ki niso odločilna za rešitev tega individualnega delovnega spora, pa tudi po zaključku pritožbenega sodišča niso razlog za to, da tem izpovedbam prič ne bi bilo mogoče verjeti. Ob upoštevanju navedenega tudi ni podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ji jo je 3. 8. 2009 podala tožena stranka. Posledično je vtoževala ugotovitev trajanja delovnega razmerja do 27. 4. 2010 in za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 27. 4. 2010 tudi vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in izplačilom pripadajoče plače. Poleg tega je zahtevala tudi odškodnino na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v višini 2.320,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je po podrobno izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je zaslišalo tožnico, priče M.P., B.K., M.T. in I.Š.D. ter vpogledalo določene listinske dokaze (kar vse izhaja iz dokaznega sklepa, sprejetega na naroku dne 29. 8. 2011 in iz obrazložitve izpodbijane sodbe) in po sprejemu dokazne ocene izvedenih dokazov, tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo kot neutemeljen. Ugotovilo je, s temi ugotovitvami pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je tožena stranka tožnici podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno z določbami ZDR. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila pravočasna, tožnici je bilo predhodno vročeno obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, obstajal pa je tudi utemeljen razlog za to odpoved. Tem ugotovitvam sicer tožnica v pritožbi niti ne oporeka, zato je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa po členu 350/2 ZPP. Ugotovilo je, da v zvezi s tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobeno od bistvenih kršitev določb postopka, naštetih v členu 350/2 ZPP, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje pa se je v dokaznem postopku ukvarjalo tudi z ugotavljanjem dejstev, če je tožena stranka pri podaji izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala določbo člena 88/3 ZDR. Na podlagi te določbe je bila dolžna tožena stranka preveriti, če bi bilo možno tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali bi jo bilo mogoče dokvalificirati za delo, ki ga je opravljala, oziroma prekvalificirati za drugo delo. V zvezi s tem je tožena stranka navajala (in predložila tudi določene dokaze), da prostega delovnega mesta, ustreznega za tožnico, v spornem obdobju ni imela na razpolago. V zvezi s presojo utemeljenosti zatrjevanj tožnice, da so pri toženi stranki obstajale možnosti za njeno prezaposlitev (za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka v času podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela prostih delovnih mest, ki bi jih morala (v skladu z določbami ZDR) ponuditi tožnici. V zvezi z ugotavljanjem obveznosti tožene stranke po členu 88/3 ZDR je posebej presojalo ustreznost prostih delovnih mest, ki jih tožnica izpostavlja tudi v pritožbi in sicer glede delovnega mesta produktni vodja v sektorju … (produktni vodja) in glede delovnega mesta vodja poslovne enote ... (vodja poslovne enote).

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka v času podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga imela prosto delovno mesto produktni vodja. V zvezi z zasedbo tega delovnega mesta je objavila interni razpis (A5, B19), prosto delovno mesto pa je objavila tudi na Zavodu RS za zaposlovanje (B20). Kljub ugotovitvi, da je tožnica za zasedbo tega delovnega mesta izpolnjevala pogoje, je zaključilo, da ji tožena stranka tega delovnega mesta ni bila dolžna ponuditi. To delovno mesto je bilo namreč razpisano za določen čas 12 mesecev (B20). To izhaja tudi iz izpovedbe priče I.Š.D., ki je pojasnila, da je bilo prosto delovno mesto produktni vodja razpisano za določen čas zaradi nadomeščanja delavka na porodniškem dopustu, tožnica pa je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (A1).

Na podlagi člena 90/3 ZDR v zvezi s členom 88/3 ZDR se šteje kot ustrezna zaposlitev (razen ostalih pogojev, navedenih v členu 90/3 ZDR) le zaposlitev, ki je po trajanju enaka (ali eventualno ugodnejša) od zaposlitve, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi, ki je bila odpovedana (tako tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 69/2006 z dne 25. 4. 2006, VIII Ips 483/2006 z dne 27. 9. 2007, VIII Ips 368/2008 z dne 6. 9. 2010, …). To pomeni, da v primeru, če je delavcu odpovedana pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas, mu delodajalec ni dolžan ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto, ki bi bilo sicer ustrezno glede ostalih pogojev za zasedbo v primerjavi z odpovedano pogodbo o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka potrebovala delavca na delovnem mestu produktni vodja le za čas 12 mesecev, tožena stranka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnici tega delovnega mesta ni bila dolžna ponuditi v okviru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je imela tožena stranka v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi razpisano prosto delovno mesto produktni vodja le za določen čas. Navedena ugotovitev ima namreč podlago v izvedenih dokazih. Dejstvo, da je tožena stranka najprej objavila interni razpis za zasedbo tega delovnega mesta, v katerem ni bilo navedeno, za kakšno obdobje se bo sklenila pogodba o zaposlitvi za to delovno mesto, še ne pomeni, da je s tem internim razpisom nameravala na tem delovnem mestu zaposliti delavca za nedoločen čas. Po drugi strani pa iz priloge B20 (ki jo je tožena stranka vložila v spis na podlagi zahteve sodišča prve stopnje) in iz izpovedb prič M.P. in I.Š.D. izhaja, da je bilo razpisano prosto delovno mesto produktni vodja za določen čas.

V zvezi s kopijo Kataloga izobraževalnih gradiv za predšolsko vzgojo (A13), ki jo je tožnica vložila v spis skupaj s pritožbo, je potrebno ugotoviti, da na podlagi te listine ni mogoče zaključiti, da bi bilo delovno mesto produktni vodja v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi razpisano za nedoločen čas. V tem katalogu delovno mesto produktni vodja sploh ni omenjeno, V.P., na katero se sklicuje tožnica v pritožbi, pa je v tej listini opredeljena kot urednica. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožnici, V.P. skupaj s tožnico kandidirala za delovno mesto produktni vodja (in ne za delovno mesto urednik, kot je to zabeleženo v kopiji kataloga – A13). Na to delovno mesto pa je bila navedena delavka tudi izbrana (za dobo enega leta zaradi nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu), kar izhaja sicer tudi iz priloge B27, ki jo je tožena stranka vložila v spis (skupaj z odgovorom na pritožbo). Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenemu predlogu tožnice za opravo poizvedb na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o tem, kateri delodajalec plačuje prispevke za V.P..

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi delovnega mesta vodja poslovne enote. To prosto delovno mesto je bilo namreč sistemizirano pri drugi pravni osebi in ne pri toženi stranki. Delodajalec je dolžan delavcu ponuditi ustrezno prosto delovno mesto le, če z njim razpolaga on, ne pa če gre za prosto mesto pri drugem delodajalcu. Dejstvo, da sta bili tožena stranka in drugi delodajalec povezani družbi (mati, hči), ne predstavlja razloga, za katerega bi morala tožena stranka tožnici ponuditi to delovno mesto v okviru instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove.

Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na določbo 102. člena ZDR, ki opredeljuje prednostno pravico do zaposlitve, saj se to določilo nanaša le na primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev. V konkretnem primeru pa ni bilo ugotovljeno, da je bila tožnici podana izpodbijana redna odpoved po postopku odpovedi večjemu številu delavcev, niti da bi bili za takšno odpoved izpolnjeni zakonski pogoji (člen 96 ZDR).

Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njenemu ugovoru prekluzije, podanemu na naroku za glavno obravnavo dne 26. 1. 2008 (pravilno 26. 1. 2011). Ta ugovor prekluzije je tožnica podala v zvezi z zadnjo pripravljalno vlogo tožene stranke (torej v zvezi s pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 26. 10. 2010). Glede na to, da je bila ta vloga vročena tožnici 3. 11. 2010, ugovor prekluzije pa je podala šele na naroku dne 26. 1. 2011 (čeprav je bil po vročitvi te pripravljalne vloge tožnici izveden tudi narok za glavno obravnavo dne 17. 11. 2010), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bil ugovor prekluzije (kot ugovor bistvene kršitve določb postopka – 286.b člen ZPP) podan prepozno. Ta ugovor pa je tudi vsebinsko neutemeljen, saj je tožena stranka s svojo pripravljalno vlogo z dne 26. 10. 2010 le odgovarjala na navedbe tožnice iz njene pripravljalne vloge z dne 6. 7. 2010 (tožena stranka jo je prejela 7. 7. 2010), ki jo je tožnica vložila v spis pred poravnalnim narokom in prvim narokom za glavno obravnavo (ki je bil izveden 14. 7. 2010).

Pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožnice, ki se nanašajo na izigravanje tožnice s strani tožene stranke, na nekorektnost postopkov tožene stranke do tožnice v primerih prijave tožnice na druga (neustrezna) delovna mesta, kot tudi na preostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker te niso odločilne za rešitev tega individualnega delovnega spora (člen 360/1 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.