Jedro

Le izrecno navedena prepoved odmere davka na promet nepremičnin v izvršljivi odločbi, s katero je urbanistični inšpektor izrekel ukrep po 73. ali 75. členu ZUN, je lahko pravna podlaga za zavrnitev odmere davka pri kupoprodajni pogodbi, katere predmet je objekt, zoper katerega je tak ukrep izrečen, ali zemljišče, na katerem tak objekt stoji.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 9.11.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Republiške uprave za javne prihodke z dne 6.9.1993, s katerim je ta odločila, da se ne uvede postopek za odmero davka na promet nepremičnin, zaradi odplačnega prenosa lastninske pravice po kupoprodajni pogodbi z dne 31.8.1993, sklenjeni med prodajalko in kupcem, ker po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo navedenega postopka. V obrazložitvi navaja, da zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor v 6. in 8. alinei 76. c člena določa, da so v zvezi z objektom, delom objekta ali drugim posegom v prostor, ki se gradi ali izvaja na način iz 73. in 75. člena tega zakona, prepovedana vsa glede zakonitih posegov sicer dovoljena ali predpisana dejanja, zlasti pa promet z njim ali zemljiščem, na katerem je, ter odmera davčnih in drugih dajatev. Kot je razvidno iz podatkov v spisu je bila prvostopnemu organu dne 1.9.1993 predložena v odmerni postopek kupoprodajna pogodba z dne 31.8.1993, s katero je tožeča stranka kot prodajalka prodala M.Z. kot kupcu solastni delež osmih dvanajstin nepremičnine, vpisane pod vložno številko 283, parcelo št. 130 - hiša z gospodarskim poslopjem, 129/1 - sadovnjak, 129/2 - vrt, 127 - travnik in 128/1 - njiva. Prvostopni organ je na podlagi navedb in dokazil občinske urbanistične dokumentacije ugotovil, da se na zemljišču parcelna številka 127, ki je med drugim predmet kupoprodajne pogodbe, izvaja gradnja brez lokacijskega dovoljenja oziroma na način iz 73. člena navedenega zakona. Ker je z določbo 76. c člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor prepovedana odmera davkov ob prijavi odplačnih ali neodplačnih prenosov gradenj izvršenih brez lokacijskega dovoljenja, je prvostopni organ s spodbijanim sklepom določil, da se ne uvede postopek za odmero davka na promet nepremičnin. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ s tem, da ni uvedel postopka za odmero davka na promet nepremičnin, ravnal v skladu z navedenim 76. c členom zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki prepoveduje odmero davščin in drugih dajatev, ki se nanašajo na objekt zgrajen brez lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o priglasitvi del. Pri tem tožena stranka v zvezi s pritožbenimi razlogi pripominja, da se prepoved ne nanaša le na odmero davkov pri odplačnem ali neodplačnem prenosu samega objekta zgrajenega brez ustreznega dovoljenja, ampak tudi na zemljišče, na katerem objekt stoji. Prepoved glede na 6. alineo prvega odstavka 76. c člena zajema tako promet z objektom, kot tudi promet z zemljiščem, na katerem objekt stoji, ne glede na to, da je objekt na predmetnem zemljišču gradil kupec že pred nakupom nepremičnine. Prvostopni organ je v danem primeru ravnal v skladu z določilom 7. člena zakona o davku na promet nepremičnin.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da sprememba zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor onemogoča normalen promet z nepremičninami. Tožeča stranka je v tem primeru lastnica zemljišča, na katerem gradi druga oseba, Z.M., ki ni imel namena graditi brez dovoljenja, vendar tega ni mogel pridobiti, ker ni lastnik zemljišča, lastnica, tožeča stranka, pa mu zemljišča ni hotela prodati. Za to se je šele kasneje odločila. Kupec je obrtnik in je bil primoran začeti graditi, ker bo sicer s svojo gospodarsko dejavnostjo prišel v težave. Glede na sedanje stanje pa praktično ne bo mogel nikoli priti do dovoljenja za gradnjo. Sprememba navedenega zakona posega na področje lastništva in na področje davkov. Tak ukrep predstavlja tudi kršitev človekovih pravic. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na razlogih, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Tožba je utemeljena.

Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe je sodišče na podlagi podatkov zbranih v spisih in v skladu z določbo 1. odstavka 40.člena zakona o upravnih sporih presodilo, da so bila v postopku kršena pravila postopka in napačno uporabljen materialni predpis. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi zavzela stališče, da je prvostopni organ s tem, da ni uvedel postopka za odmero davka na promet nepremičnin, ravnal v skladu s 76. c členom zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in RS št. 26/90, 18/93 in 71/93), ki tako odmero davka prepoveduje. Sodišče pripominja, da določba 76. c člena navedenega zakona sama po sebi take odmere ne prepoveduje. Odmero davka, kot prepoved, ki je v tej zakonski določbi le primeroma našteta, lahko izreče le urbanistični inšpektor z odločbo, s katero odredi investitorju ukrep po 73. oziroma 75. členu navedenega zakona. Prepovedi iz 76. c člena zakona mora urbanistični inšpektor v odločbi konkretizirati glede na konkretno ugotovljeno dejansko stanje. Iz izpodbijane odločbe, pa tudi sicer iz podatkov spisa ni razvidno, da bi na dan nastale davčne obveznosti, torej 31.8.1993, ko je bila sklenjena kupoprodajna pogodba (7. člen zakona o davku na promet nepremičnin - Uradni list RS 47/90) urbanistični inšpektor že izrekel navedeni ukrep (prepoved odmere davčnih dajatev), oziroma da je bila odločba urbanističnega inšpektorja, s katero je ta tak ukrep izrekel, že izvršljiva. Upravni organ bo moral v ponovnem postopku ugotoviti ali je na dan nastanka davčne obveznosti že obstajala izvršljiva odločba urbanističnega inšpektorja, s katero je ta investitorju naložil odstranitev nedovoljenega posega v prostor in istočasno izrekel tudi prepoved odmere davčnih dajatev. Šele na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja bo lahko upravni organ o stvari odločil. Ker je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče ne more rešiti spora, zato je odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).