Jedro

Dejansko stanje glede poskusov vračanja po letu 2002 je bilo nepopolno ugotovljeno, ker niso dovolj razjasnjene okoliščine v zvezi s tožničinimi poskusi vračanja po letu 2002.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-5460/2013-25 z dne 2. 2. 2015 odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku zavrnil prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Nadalje prvostopenjski organ navaja, kaj je povedala tožnica, ko je bila zaslišana na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Banja Luki. Prvostopenjski organ nadalje ugotavlja, da je imela tožnica na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na naslovu A. Ljubljana. Tožnica je bila na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike SFRJ. Skladno s prvim odstavkom 1. člena ZUSDDD bi morala za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje izpolniti še pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. S tem v zvezi prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnica Slovenijo zapustila leta 1997, ker je skupaj z možem ostala brez službe in nista mogla vzdrževati družine s tremi otroki ter je zato morala oditi nazaj v Bosno. Vzrok za zapustitev Republike Slovenije je bil v tem, da sta z možem zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva izgubila službo. Ker je bil torej razlog, zaradi katerega se je izselila leta 1997 iz Republike Slovenije ta, da sta oba z možem ostala brez službe kot posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je zapustitev Republike Slovenije povezana z enim od razlogov, ki so navedeni v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, torej gre za upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije in je zato izpolnjen pogoj tožničinega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v obdobju od leta 1997 do leta 2002. Nadalje prvostopenjski organ navaja, da sta bili v postopku zaslišani tudi dve priči ter povzema, kaj sta povedali na zaslišanju. Prvostopenjski organ nadalje navaja, da bi bil pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen, če bi ravnanja tožnice kazala na to, da se je v času odsotnosti v obdobju nadaljnjih petih let, to je od leta 2002 do leta 2007 poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Na podlagi njene izjave, življenjepisa, pritožbe z dne 3. 5. 2014 ter zaslišanja dveh prič prvostopenjski organ ugotavlja, da se ni poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Navedeno je bilo ugotovljeno na podlagi njene izjave, iz katere je razvidno, da se ni poskušala vrniti. Na vprašanje, ali se je v obdobju od leta 2002 do leta 2007 poskušala vrniti v Slovenijo, je odgovorila, da se je s svojo družino pogovarjala o možnosti vrnitve. Iz uradnih evidenc ni razvidno, da bi v navedenem obdobju bila podana kakšna vloga za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje ali vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Torej v navedenem obdobju ni ravnala aktivno, ampak je bila v iskanju rešitve za vrnitev v Republiko Slovenijo pasivna. Na podlagi njene izjave je mogoče zaključiti, da so jo na Bosno in Hercegovino vezale močnejše vezi. Ugotovljeno je bilo, da je od zapustitve Republike Slovenije središče njenih življenjskih interesov v Bosni in Hercegovini. Ker v postopku ni izkazala poskusa vrnitve v Republiko Slovenijo v obdobju nadaljnjih petih let od zapustitve Republike Slovenije po obdobju upravičene odsotnosti v obdobju prvih petih let, tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje.

2. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožnica v tožbi navaja, da je na svojem zaslišanju povedala, da se v Slovenijo ni mogla vrniti zato, ker ni imela dovolj sredstev in je bila vrnitev predraga. V postopku za pridobitev vizuma na Veleposlaništvu RS v Sarajevu so namreč v tistem obdobju zahtevali gotovinski polog v višini 500,00 EUR, česar tožnica ni zmogla. To je navedla tudi v svoji izjavi z dne 4. 9. 2013. Poleg tega je tožnica v svojem življenjepisu povedala, da se je v Slovenijo večkrat poskušala vrniti, a je bila zavrnjena na meji. Enake navedbe je ponovila tudi v svoji pisni izjavi z dne 1. 4. 2014, ko je pojasnila, da se je v Republiko Slovenijo poskušala vrniti v letih 2004 kot tudi 2005, a ni uspela, ker ni imela vstopne vize. Nadalje je tudi priča B.B. izpovedala, da se je tožnica večkrat poskušala vrniti, priča B.B. pa je bil celo njen garant, a z vrnitvijo ni uspela. Prvostopenjski organ ni niti ugotavljal zatrjevanih tožničinih poskusov vrnitve v Republiko Slovenijo v letih 2003 in 2004, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Poleg tega je tožnica predlagala zaslišanje svojega moža C.C., ki bi potrdil njene navedbe in ponovno tudi zaslišanje priče B.B., ki bi podrobneje pojasnil dejstva o poskusih vrnitve. Teh dokazov prvostopenjski organ ni izvedel. Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl le na enega izmed vrste dokazov v upravnem spisu in še tega je ocenil napačno. Do ostalih dokazov se ni opredelil. Poleg tega tožnica tudi izraža nestrinjanje s tem, da je potrebno dokazati poskus vrnitve v drugi petletki. Nedopustno je razlikovati med tistimi izbrisanimi osebami, ki so se poskusile vrniti v prvi petletki, in tistimi, ki so to storili v drugi. Poskuse vrnitve tudi ni mogoče omejiti na predložitev dokazil o pridobivanju vizumov in poskusu vstopa in podobno. Četudi bi sprejeli razlago, da je potrebno poskus vrnitve dokazovati zgolj v drugi petletki, pa so na Veleposlaništvu RS v Sarajevu gotovo vedeli, da želi tožnica urediti svoj status v Republiki Sloveniji. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni in prošnji tožnice za izdajo stalnega prebivališča ugodi, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in vrne zadevo v nov postopek, v vsakem primeru pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ in je imela 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporno pa je, ali je od dne 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela. S tem v zvezi pa sodišče nadalje ugotavlja, da je bilo tudi nesporno ugotovljeno, da je pri tožnici podan razlog upravičene odsotnosti za prvo petletno obdobje od leta 1997 do leta 2002, saj je podan eden izmed razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD in sicer ta, da je tožnica zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tako ostane sporno vprašanje, ali se pri tožnici lahko šteje, da je izpolnjen pogoj dejanskega življenja v nadaljnjem petletnem obdobju, to je po letu 2002. Skladno z četrtim odstavkom 1.č člena se šteje, da je razlog upravičene odsotnosti v drugem petletnem obdobju podan, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Prvostopenjski organ je glede tega izhajal zlasti iz izjav, ki jih je dala tožnica na zaslišanju na Veleposlaništvu RS v Banja Luki. Vendar pa ima tožnica prav, ko v tožbi zatrjuje, da je zaslišanje stranke le eden izmed dokazov. Ne gre namreč spregledati, da je v upravnem spisu poleg zapisnika o zaslišanju tudi življenjepis tožnice, ki je datiran pred zapisnikom o zaslišanju in kjer je izrecno z njene strani zapisano, da se je večkrat skušala vrniti nazaj, a so jo na meji zavrnili in ni mogla priti. Tudi v njeni lastni izjavi, ki se nahaja v upravnem spisu in je datirana z dne 4. 9. 2013 je tožnica izjavila, da se je po nekaj letih po zapustitvi Republike Slovenije hotela vrniti nazaj in da je večkrat poskušala na ambasadi dobiti vizo, a je niso dali. Tožnica bi morala biti na zaslišanju soočena s tema dvema izjavama in bi bilo potrebno na zaslišanju bolj podrobno ugotoviti, kdaj se je poskušala vrniti oziroma urejati zadeve na slovenskem veleposlaništvu. Pri tem pa je treba poudariti, da je relevantno predvsem obdobje od leta 2002 dalje, saj za prejšnje petletno obdobje niti ni sporno, da tožnica pogoj upravičene odsotnosti izpolnjuje. Nadalje je potrebno upoštevati tudi to, da je priča B.B. na zaslišanju na vprašanje, kdo bi lahko bile priče tega postopka, povedal, da C.C., tožničin mož. Poleg tega se v spisu nahaja še ena izjava tožnice, podana že po njenem zaslišanju (prvostopenjski organ jo je prejel 1. 4. 2014), kjer je navedeno, da tožnica izjavlja, da je poskušala med letoma 2004 in 2005 priti v Slovenijo, da bi živela skupaj s svojim možem, ki je zaposlen v Sloveniji in ni mogla vstopiti, ker ni imela vstopne vize, vendar pa je to poskušala storiti, vse z namenom, da bi lahko živela skupaj z možem. V tej izjavi je tudi zapisano, da če potrebuje organ kakšno pojasnila, naj jo o tem obvesti kot tudi njenega tedanjega zastopnika v tem procesu, to je C.C. Kljub tej izjavi tožnica ni bila še enkrat zaslišana, da bi pojasnila svoje trditve o poskusih vračanja v letih 2004 in 2005. Poleg tega je tožnica v pritožbi zoper prvotno odločbo, ki je bila kasneje odpravljena, predlagala, naj se zasliši tudi njenega moža C.C., vendar ga prvostopenjski organ v ponovljenem postopku ni zaslišal, čeprav sta njegovo zaslišanje predlagala tako tožnica (v navedeni pritožbi) kot tudi že prej navedena priča. Iz vseh navedenih razlogov je po mnenju sodišča dejansko stanje glede poskusov vračanja po letu 2002 bilo nepopolno ugotovljeno, ker niso dovolj razjasnjene okoliščine v zvezi s tožničinimi poskusi vračanja po letu 2002. 8. Prvostopenjski organ bo moral v ponovljenem postopku s ponovnim zaslišanjem tožnice ter z zaslišanjem C.C., po potrebi pa tudi z zaslišanjem drugih prič ugotoviti, kaj je tožnica storila v smislu poskusov vračanja po letu 2002, še zlasti v povezavi z njenimi pisnimi izjavami, da se je poskušala vrniti.

9. Sodišče je iz zgoraj navedenega razloga na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) prvostopenjsko odločbo odpravilo, ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se do ostalih navedb tožeče stranke ni opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožnica s predlogom z zaslišanjem prič, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

10. K točki II izreka:

11. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopal odvetnik, je skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do pavšalnega zneska povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v takem primeru določa, da se priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Ta znesek se poveča za 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR, ker je tožnico zastopal odvetnik, ki je zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek pa je dolžna plačati tožena stranka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude navedenega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni od prejema sodbe do plačila.