Jedro

Ob starosti 55 let je mogoče pridobiti pravico do invalidske pokojnine le v primeru, če je ugotovljena II. kategorija invalidnosti s tem, da zavarovanec ni več zmožen za druga dela s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let. V tem primeru gre za poklicno invalidnost (II. kategorija invalidnosti), ki pa pri tožniku ni bila ugotovljena. Pri tožniku gre za III. kategorijo invalidnosti, kar pomeni, da tožnik kljub temu, da je star 61 let, kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 18. 2. 2014 in št. ... z dne 29. 10. 2013 ter da se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da je sodišču predložil nove izvide, ki pa v postopku niso bili upoštevani. Sodišče govori o potrebni starosti 55 let, sam pa ima že 61 let starosti. Že 13. 2. 2013 mu je bila priznana III. kategorija invalidnosti, vendar od tega nima ničesar. Na Hrvaškem je delal okrog 11 let, v Srbiji 1 leto, v Makedoniji 11 let in 2 meseca ter v Sloveniji 5 let in 2 meseca. Skupaj tako pokojninska doba znaša okrog 29 let. Meni, da tudi v Republiki Sloveniji izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku(1) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 2. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 10. 2013. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 13. 2. 2003 in še nadalje zaradi posledic bolezni in da nima pravice do invalidske pokojnine.

6. V zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) v 41. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi: - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let, - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča v sporni zadevi niso izpolnjeni pogoji po prej citirani določbi za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno razčistilo dejansko stanje. S pridobitvijo izvedenskega mnenja specialistke medicine dela, prometa in športa je razčistilo, kako tožnikove zdravstvene težave vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Pri tožniku gre za več zdravstvenih težav, ki jih ugotavljata tako obe invalidski komisiji kot tudi sodna izvedenka. Še posebej so izpostavljene kronične ponavljajoče bolečine v vratu z občasnimi vrtoglavicami in bolečine v križu, nadalje je podana začetna zmerna polinevropatija nog in pa psihične težave, ulkus dvanajstnika in pa bronhialna astma. Tožnik je po poklicu kovinostrugar. Iz prepričljivega mnenja sodne izvedenke izhaja, da je tožnikova delazmožnost za njegov poklic zmanjšana za manj kot 50 %, kar pomeni, da so pri delu potrebne določene omejitve, ni pa prišlo niti do poklicne invalidnosti (II. kategorija invalidnosti) oziroma še manj do izgube delazmožnosti (I. kategorija). Sodna izvedenka se je opredelila do bistvenih izvidov in prepričljivo obrazložila mnenje glede tožnikove delazmožnosti. Pritožbeno sodišče tako nima nobenega razloga za dvom v pravilnost in strokovnost tako podanega izvedenskega mnenja, ki ga je tudi sodišče prve stopnje upoštevalo pri svoji odločitvi. Nenazadnje tožnik dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje niti ne izpodbija.

9. Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče upoštevati tudi novejšo medicinsko dokumentacijo, pa mu je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je za odločitev v sporni zadevi odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, torej do 18. 2. 2014. Morebitno kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem povezana medicinska dokumentacija je lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki. Iz dopisa, ki se nahaja v dokumentaciji sodnega spisa izhaja, da je tožena stranka 15. 6. 2016 tudi že prejela nov zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ki ga je tožnik pri hrvaškem nosilcu zavarovanja vložil 13. 2. 2015. 10. Glede pritožbenih navedb, da je sedaj star že 61 let, kar pomeni, da presega 55 let starosti, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ob starosti 55 let mogoče pridobiti pravico do invalidske pokojnine le v primeru, če je ugotovljena II. kategorija invalidnosti s tem, da zavarovanec ni več zmožen za druga dela s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let. V tem primeru gre za poklicno invalidnost (II. kategorija invalidnosti), ki pa pri tožniku ni bila ugotovljena. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da gre pri tožniku za III. kategorijo invalidnosti, kar pomeni, da tožnik kljub temu, da je, kot to sam navaja že star 61 let, kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Kljub dopolnitvi določene pokojninske dobe v Republiki Sloveniji, bo tako lahko tožnik pridobil pravico do invalidske pokojnine šele v primeru, ko bodo zato izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Ker vsaka država pri priznavanju pravic iz invalidskega zavarovanja uporablja svoje predpise, mora pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine izpolniti po določbah ZPIZ-2, na pa po določbah tuje zakonodaje.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(2) ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.