Jedro

Zahtevek za povrnitev vlaganj v postopku denacionalizacije ne pomeni predhodnega vprašanja, zaradi katerega je treba postopek prekiniti, ampak je to samostojen zahtevek, o katerem pa lahko organ odloči s posebno, delno odločbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (2. točko izreka sodbe in sklepa) je upravno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbama obeh tožečih strank in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka je ob reševanju pritožbe I.K. in o pritožbi J.K. odpravila delno odločbo Upravne enote L., Izpostava C. z dne 27.12.1999 ter zadevo vrnilo v dopolnitev postopka in ponovno odločanje prvostopnemu organu. Z navedeno prvostopno delno odločbo je bila v korist pokojne upravičenke A.Č., pokojnega upravičenca I.Č. in upravičenke A.F.K., poročene P., vzpostavljena lastninska pravica v obliki skupne lastnine na poslovnih prostorih v kleti in pritličju objekta D.t., L., parc. št. 3227 vl. št. 3 k.o. A. v izmeri 264 m2, ki jih na podlagi najemne pogodbe, sklenjene z Občino L.C. z dne 6.3.1985 zaseda I.K. Tožena stranka je prvostopno odločbo odpravila. Ugotovila je, da je najemnik poslovnega prostora pri Okrožnem sodišču v Ljubljani 18.2.2000 vložil tožbo zaradi ugotovitve solastninske pravice na nepremičnini zaradi njegovih investicijskih vložkov v podržavljeni poslovni prostor, ki ga zaseda na podlagi najemne pogodbe, sklenjene dne 6.3.1985. Ker se torej pred sodiščem splošne pristojnosti odloča o lastninskem vprašanju, je treba po mnenju tožene stranke denacionalizacijski postopek prekiniti do pravnomočne odločbe sodišča v navedenem lastninskem sporu. Tožena stranka je zato naročila prvostopnemu organu, da prekine postopek do pravnomočne odločitve v prej navedenem sporu.

Zoper navedeno odločbo tožene stranke sta bili vloženi dve tožbi. Eno je vložila J.K. kot vlagateljica zahtevka za denacionalizacijo po pokojnem upravičencu I.Č., drugo pa A.P. kot upravičenka.

Sodišče prve stopnje je obravnavani zadevi združilo v en postopek in odločanje in nato obema tožbama ugodilo ter odločbo tožene stranke odpravilo. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka ravnala napak, ko je izpodbijano delno odločbo prvostopnega organa odpravila in mu naložila, da denacionalizacijski postopek prekine do pravnomočne odločitve o ugotovitvi solastninskega deleža na obravnavani nepremičnini, ki jo je stranka z interesom sprožila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Tožena stranka namreč opravlja presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe prve stopnje glede na pravno in dejansko stanje zadeve, ki je bilo ugotovljeno oziroma je obstojalo v času odločanja prvostopnega organa, nova dejstva in novi dokazi, ki v času odločanja prvostopnega organa še sploh niso obstojali, ne morejo biti podlaga za odločanje drugostopnega organa. Na podlagi dejstev, ki so nastali po izdaji prvostopne odločbe in po preteku pritožbenega roka, ni mogoče s pritožbo izpodbijati izdane odločbe (232. člen ZUP/86). V obravnavanem primeru gre za vračanje premoženja po ZDen. O vračilu obravnavanih prostorov v pritličju in kleti (pizzerija in gostilna) objekta D.t. je prvostopni organ odločil z delno odločbo z dne 27.12.1999, ki je bila po podatkih upravnih spisov pravnim zastopnikom stranke z interesom vročena 31.12.1999, pritožbeni rok se je torej iztekel v ponedeljek 17.1.2000. Stranka z interesom je zoper to odločbo priporočeno po pošti dne 13.1.2000 vložila pritožbo, šele z vlogo, ki jo je prvostopni organ prejel dne 21.2.2000, pa je zahtevala prekinitev postopka zaradi vložitve tožbe na ugotovitev solastninskega deleža na obravnavanem objektu, vloženim na Okrožnem sodišču v Ljubljani dne 18.2.2000. Na podlagi te tožbe naj bi bilo odločeno o obstoju solastninske pravice K. na obravnavanem objektu, kar naj bi bilo predhodno vprašanje za odločitev glede vračanja spornih prostorov v denacionalizacijskem postopku, ki pa ga po podatkih v upravnih spisih K. v denacionalizacijskem postopku, v katerem je sodeloval kot stranka, ni uveljavljal. Gre torej za novo dejstvo, ki je glede na datum vložitve tožbe nastalo en mesec po izteku pritožbenega roka zoper prvostopno delno odločbo, zato tožena stranka nanj ne bi smela opreti svoje odločitve. S tem ko je odločitev o pritožbi oprla na navedeno pritožbeno novoto, je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka in je sodišče tožbama ugodilo ter izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo.

V pritožbi, ki jo vlaga stranka z interesom in v kateri uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, navaja, da je že v svoji vlogi z dne 23.11.1998 (naslovljeni kot "prijava udeležbe najemnika I.K. v denacionalizacijskem postopku, predložitev pooblastila v spis in pripravljalna vloga najemnika") pod točko 2 vloge izrecno navedla, da zaradi bistveno povečane vrednosti objekta vrnitev poslovnih prostorov v naravi denacionalizacijskim upravičencem ni mogoča. Stranski intervenient je v svoji vlogi z dne 6.5.1999 (naslovljeni kot pripombe na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju) izrecno uveljavljal svojo solastninsko pravico na spornih poslovnih prostorih in nato celo izrecno zahteval rešitev predhodnega vprašanja - vprašanja solastništva spornih poslovnih prostorov. Očitno je, da je v denacionalizacijskem postopku več kot jasno zatrjeval obstoj svoje solastninske pravice na spornih poslovnih prostorih. Zato navedbe o solastninski pravici na spornih poslovnih prostorih in njegova zahteva po prekinitvi postopka do odločitve o predhodnem vprašanju v pritožbi zoper delno odločbo z dne 27.12.1999 nikakor ne morejo predstavljati pritožbene novote. Odločba tožene stranke je glede na navedeno v celoti pravilna in zakonita ter jo je potrebno obdržati v veljavi. Zakon o denacionalizaciji v 3. odstavku 16. člena določa, da premoženja v postopku denacionalizacije ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. V kolikor je v denacionalizacijskem postopku sporno, ali obstaja na določenem podržavljenem premoženju, ki je predmet vračanja, lastninska pravica fizičnih oseb, to sporno dejstvo predstavlja predhodno vprašanje v tekočem denacionalizacijskem postopku. Od rešitve tega vprašanja je namreč odvisna rešitev v stvari sami. Ker prvostopni upravni organ tega predhodnega vprašanja ni sam obravnaval niti ni prekinil postopka do odločitve pristojnega organa o njem, je zmotno uporabil 144. člen ZUP/86, s tem je zagrešil bistveno kršitev določb postopka, posledično pa zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Stranski intervenient poudarja, da iz obrazložitve odločbe tožene stranke izhaja, da je tožena stranka odločbo prvostopnega upravnega organa odpravila izključno iz razloga, ker le-ta neupravičeno ni odločal o predhodnem vprašanju - vprašanju solastništva in ne iz razloga, ker je stranski intervenient vložil tožbo na ugotovitev solastninske pravice. Slednje dejstvo je drugostopni upravni organ upošteval le v tej smeri, da je prvostopnemu upravnemu organu naložil prekinitev postopka do odločitve pristojnega sodišča o tem. Takšno navodilo drugostopnega upravnega organa je povsem pravilno, glede na ravnanja prvostopnega upravnega organa, ko o predhodnem vprašanju ni odločal, zaradi česar je bil stranski intervenient zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi prisiljen sam sprožiti ustrezen sodni postopek, brez napotitvenega sklepa upravnega organa. Ker prvostopno sodišče vsega navedenega ni upoštevalo, je zmotno presodilo listine, ki se nahajajo v upravnem spisu prve in druge stopnje. Posledično je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj ni ugotovilo, da je tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe pravilno uporabila določbo 144. člena ZUP/86 in je torej z odpravo odločbe tožene stranke samo kršilo citirano določbo 144. člena ZUP/86, gre torej za pritožbeni razlog iz 1. točke 1. odstavka 72. člena ZUS v povezavi s 3. točko 1. odstavka 60. člena ZUS. Predlaga, da se pritožbi v celoti ugodi, izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbi tožečih strank v celoti zavrneta in potrdi odločba tožene stranke oziroma podredno, da se pritožbi stranskega intervenienta ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. V odgovoru na pritožbo tožeči stranki menita, da nova dejstva in dokazi (tožba na ugotovitev solastninske pravice) v času odločanja še niso obstajali, zaradi česar skladno z določbo 232. člena ZUP/86 tudi ne morejo biti podlaga za odločanje drugostopnega organa. Ker je bila tožba na ugotovitev solastninske pravice vložena po izteku pritožbenega roka zoper prvostopno odločbo, predstavlja le-ta novo dejstvo, ki ga drugostopni organ pri svojem odločanju o pritožbi nikakor ne bi smel obravnavati. Predlagata, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločbo tožene stranke odpravilo po uradni dolžnosti zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka, ker je tožena stranka odpravila odločbo prve stopnje zaradi dejstva (vložitve tožbe zaradi ugotovitve solastninskega deleža na nepremičnini 18.2.2000), kar pa je novota, saj je to dejstvo nastalo en mesec po izteku pritožbenega roka in tožena stranka nanj ne bi smela opreti svoje odločitve. Navedena ugotovitev je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in v skladu z določbo 232. člena ZUP/86. Po 2. odstavku 232. člena ZUP/86 pritožnik v pritožbi lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi morajo obstajati že v času odločanja na prvi stopnji, le da niso bili navajani in predloženi, zaradi česar mora pritožnik navesti zakaj jih ni navedel. V tem primeru pa zatrjevano dejstvo - tožba, vložena na sodišče splošne pristojnosti, ni obstajalo v času odločanja organa prve stopnje, saj je bila tožba vložena šele 18.2.2000 in celo po izteku pritožbenega roka zoper prvostopno delno odločbo. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka na to novo dejstvo ne bi smela opreti svoje odločitve.

Pritožbeni ugovori na odločitev ne morejo vplivati, ker niso v neposredni povezavi z ugotovljeno novoto (vloženo tožbo). Pritožnica se sklicuje na vloge, s katerimi je v denacionalizacijskem postopku uveljavljala svoja vlaganja v nepremičnino, ki naj bi se vrnila prejšnjemu lastniku. Po 25. členu ZDen ima upravičenec pravico izbire glede oblike vrnitve nepremičnine, katere vrednost se je zaradi novih investicij povečala, in ne najemnik. V primeru nesporazuma glede odškodnine lahko upravičenec zahteva, da se mu nepremičnina vrne še pred ugotovitvijo višine povečane vrednosti (6. odstavek 25. člena ZDen). V tem primeru, ko so upravičenke zahtevale, da se jim premoženje vrne, je organ prve stopnje v obrazložitvi svoje odločbe navedel, da bo o uveljavljanih vlaganjih najemnika odločal naknadno, s posebno odločbo. Zahtevek, s katerim se v postopku denacionalizacije uveljavljajo vlaganja, ne pomeni predhodnega vprašanja, zaradi katerega je treba postopek prekiniti, ampak je to samostojen zahtevek, o katerem pa lahko organ odloči s posebno, delno odločbo. Zato tožena stranka ni imela podlage, da je organu prve stopnje naložila prekinitev postopka.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo.