Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS U/1/46/15-15 z dne 25. 4. 2018, v zvezi s katero je Ustavno sodišče vrednost spornega predmeta po prvem odstavku 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 določilo na največ 500.000 EUR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožničin ugovor zoper plačilni nalog z dne 4. 3. 2020 kot neutemeljenega zavrnilo.

2. Tožnica v pritožbi navaja, da je sklep napačen ter da je taksa napačno odmerjena. Vložila je ugovor zoper plačilni nalog, ker ta ni upošteval pravilnega zneska in načela uspeha. Taksa je previsoko odmerjena, ker je sodišče izhajalo iz previsoke vrednosti spora. Tožnica je vložila tožbo za plačilo v višini 149.028,11 EUR s pripadki, nato je zahtevek glede na mnenje sodnega cenilca in razširitev vtoževanega obdobja zvišala na znesek 346.233,60 EUR, kar pa sklep ne upošteva pravilno, zato predlaga, da pritožbeno sodišče takso ustrezno zniža. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz podatkov spisa izhaja, kar je izrecno povzeto v sodbi sodišča prve stopnje (list. št. 645), da je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 22. 4. 2015, prejeto na sodišče 23. 4. 2015 (list. št. 188 do 191) modificirala tožbeni zahtevek tako, da ga zvišala na 692.476,20 EUR. Toženka je spremembi nasprotovala (list. št. 198), a jo je sodišče prve stopnje na naroku 19. 6. 2015 (list. št. 204) dopustilo. Sodišče prve stopnje je s sodbo pravilno odločalo o tožničinem zahtevku v višini 692.467,20 EUR. Da je takšna vrednost spornega predmeta, je navedlo tudi na prvi strani sodbe, tožnici priznalo 86.558,40 EUR z zamudnimi obrestmi, v preostanku pa njen zahtevek zavrnilo. V pritožbi zoper sodbo (list. št. 677) je tožnica navedla, da sodbo izpodbija v zavrnilnem delu, iz pritožbenih navedb pa ni razvidno, da bi kakorkoli izpodbijala vrednost spornega predmeta. Pritožbena navedba, da je tožnica tožbo spremenila tako, da je zahtevek iz 149.028,11 EUR zvišala na 346.233,60 EUR sicer drži, a je naknadno tožbo ponovno spremenila z zvišanjem zahtevka, iz podatkov spisa pa ne izhaja, da bi tožbo v tem delu umaknila (umik je bi dan za nedenarni del zahtevka - sklep sodišča prve stopnje, list. št. 240, in sklep pritožbenega sodišča, list. št. 310). Tožnica je tudi v nadaljevanju postopka v svojih vlogah vrednost spora opredelila na 692.476,20 EUR (list. št. 269).

5. Čeprav so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje upoštevalo previsoko vrednost spora, neutemeljene, tožnica pa konkretnega izračuna takse ni izpodbijala, je pritožbeno sodišče preverilo pravilno uporabo materialnega prava (Zakon o sodnih taksah - ZST-1). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U/1/46/15-15 z dne 25. 4. 2018, v zvezi s katero je Ustavno sodišče vrednost spornega predmeta po prvem odstavku 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 določilo na največ 500.000 EUR. Odločbe Ustavnega sodišča se uporabljajo od naslednjega dne od objave, navedena odločba je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 35/18 25. 5. 2018 in se uporablja od 26. 5. 2018, torej tudi za ta konkretni primer. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica izpodbija zavrnilni del, ki znaša 605.908,80 EUR. Ta znesek je bil osnova za določitev sodne takse. Ker izpodbijani del presega 500.000 EUR, je pravilno uporabilo vrednost spornega predmeta 500.000 EUR in pravilno izračunalo, da taksa znaša 2.175 EUR, ob pritožbenem količniku 3 pa 6.525 EUR. Takšna je tudi sodna praksa.2 Sodišču prve stopnje pri izračunu sodne takse ni očitati nobene napake ali pomote, zato je z izpodbijanim sklepom tožničin ugovor zoper plačilni nalog utemeljeno zavrnilo.

6. Ob povedanem je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo.

1 VSL sklep I Cpg 205/2019, sklep I Cpg 194/2019, sklep I Cpg 81/2019 in VSRS sklep III Ips 5/2020.