Jedro

Podlago vtoževani terjatvi predstavlja določba prvega odstavka 86. člena ZZVZZ, na podlagi katere ima Zavod za zdravstveno zavarovanje RS pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Ta je v skladu z določbo 91. člena ZZVZZ enaka plačanim stroškom zdravljenja neposrednega oškodovanca zaradi okvare zdravja, do katere je prišlo namenoma ali iz malomarnosti povzročitelja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo 1.043,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka mu je naložilo povračilo 146 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki v pravočasni pritožbi opozarja na kršitve 22. člena Ustave RS. Graja odločitev sodišča, ki ni povzelo njegovih navedb in se do njih ni opredelilo, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Izpostavlja, da je policija podala kazensko ovadbo zoper neznano osebo. Sodišče tudi ne pojasni, na podlagi katerih dejstev naj bi bil sklenjen sporazum med oškodovancem in pritožnikom. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno/nepravilno ugotovljeno. Kazenska ovadba je bila torej podana zoper neznano osebo, ne pa zoper njega. Tožnik tudi ni aktivno legitimiran zahtevati povrnitev škode, saj za to ni podlage. Ni podana vzročna zveza, niti toženčevo protipravno ravnanje.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem ter zaključkom prvega sodišča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus v sporu majhne vrednosti. Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Podlago vtoževani terjatvi predstavlja določba prvega odstavka 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), na podlagi katere ima Zavod za zdravstveno zavarovanje RS pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Ta je v skladu z določbo 91. člena ZZVZZ enaka plačanim stroškom zdravljenja neposrednega oškodovanca zaradi okvare zdravja, do katere je prišlo namenoma ali iz malomarnosti povzročitelja.

7. Pritožnik opozarja na zmotno/nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v predmetni zadevi, pri tem pa prezre, da ta pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti – kot je bilo že zgoraj izpostavljeno – ni dopusten. Zato se pritožbeno sodišče do tovrstnih pritožbenih navedb niti ne bo opredeljevalo.

8. Zmotno je pritožbeno stališče toženca, da se prvo sodišče do njegovih navedb ni opredelilo in da je s tem kršilo njegovo pravico do izjave. Sodišče prve stopnje se je v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ukvarjalo z vprašanjem zavrženja kazenske ovadbe, na katero je v pripravljalni vlogi z dne 14. 11. 2018 opozoril toženec. Sodišče prve stopnje je podalo jasen odgovor, da zavrženje kazenske ovadbe še ne pomeni, da toženec opisanega dejanja ni storil ter da nima elementov protipravnosti. Opredelilo se je tudi do škode in vzročne zveze, ki ju v prej izpostavljeni pripravljalni vlogi omenja pritožnik, zato so pritožbena izvajanja o kršitvi pravice do izjave neutemeljena. Podlago za uveljavljanje vtoževane terjatve pa daje tožniku – kot je bilo že prej poudarjeno – določba prvega odstavka 86. člena ZZVZZ in 91. člena istega zakona, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da za njeno uveljavljanje tožnik nima podlage.

9. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).