Jedro

Starši imajo dolžnost preživljati otroke na način, da za pridobitev preživninskih sredstev storijo vse, kar je v njihovi moči. To načelo pride v poštev toliko bolj, če gre za preživljanje mladoletnega otroka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se glede toženčeve dolžnosti plačila do pravnomočnosti sodbe dospelih obrokov mesečne preživnine v višini 15.000,00 SIT s pripadki razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V preostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da mora za mladoletno tožnico, hči Ž., plačevati po 15.000,00 SIT preživnine mesečno, in sicer do pravnomočnosti sodbe dospele obroke v petnajstih dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, od valorizacije preživnine dalje po vsakokratnih obvestilih Centra za socialno delo, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka do plačila. Z navedeno odločitvijo sodišča prve stopnje se toženec ne strinja. V pravočasni pritožbi zoper sodbo pritožbenih razlogov, tako kot so opredeljeni v 1. do 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP), izrecno ne navaja, poudarja pa, da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni upoštevalo vseh njegovih argumentov. Med drugim navaja, da do sedaj v petnajstih letih ločenega življenja od hčerke ni bilo nobenih težav glede njegovega sodelovanja pri vzgoji in izobraževanju otroka in prav tako ne glede njegovega nakazovanja preživnine. V času prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti je dne 17.01.2000 nakazal znesek 13.000,00 SIT in dne 03.03.2000 znesek 10.000,00 SIT. Potem ko denarnega nadomestila ni več prejemal, sta s ženo dne 17.03. ter 19.04.2000 nakazala po 5.000,00 SIT, dne 16.05.2000 po prejemu ženinega regresa 40.000,00 SIT ter nadalje 27.06. ter 18.07.2000 po 5.000,00 SIT preživnine. V letu 2000 je torej skupno nakazana preživnina znašala 83.000,00 SIT. V obrazložitvi sodbe, navaja pritožnik, je natančno obrazložena finančna konstrukcija prihodkov in odhodkov obeh gospodinjstev. Iz njih je razvidno, da je osebni dohodek življenjskega partnerja tožničine matere visok med 130.000,00 SIT do 150.000,00 SIT in potrditvah tožničine mame ne zadostuje za preživljanje štiričlanske družine, njegova žena pa že od marca 2000 preživlja tričlansko družino z mesečno plačo v višini 110.000,00 SIT. Pritožnik oporeka obrazložitvi izpodbijane sodbe, da ni dokazov, da se preživnina trenutno plačuje iz vira dohodka njegove žene. Moti ga, da sodišče upošteva ustno mnenje tožnice, da lahko on brez škode za lastno preživetje iz njihovega družinskega proračuna prispeva mesečno preživnino za hčerko 15.000,00 SIT mesečno, ne upošteva pa njegovega priloženega dokaznega gradiva. Je oče treh šoloobveznih otrok ter ima svoje pravice in dolžnosti, ki jih izpolnjuje po svojih najboljših močeh. Opozarja, da nikjer v sodbi ni naveden trud tožničine matere za pridobitev zaposlitve, čeprav je s strani medijev seznanjen, da medicinskih sester celo primanjkuje in je tudi ona v najbolj produktivnem življenjskem obdobju oziroma relativno mlada (36 let), zanj pa sodišče zahteva dokaze o iskanju zaposlitve oziroma celo ocenjuje, da za pridobitev zaposlitve ni uporabil vseh svojih moči. Sodišče prosi, da upošteva njegovo trenutno nezaposlenost in nezmožnost plačevanja preživnine, ki bi jo pričel plačevati ob sklenitvi delovnega razmerja. Na koncu še poudarja, da ima od meseca julija 2000 prepoved komuniciranja z otrokom, zato naj sodišče v končni sodbi določi tudi način njegovega komuniciranja z otrokom. V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena nasprotni stranki - tožnici, ki odgovora na pritožbo ni podala. Pritožba je delno utemeljena. Ena najpomembnejših sestavin obveznosti staršev skrbeti za življenje otrok (določba prvega odstavka 103. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Ur.l. SRS, št. 14/89; v nadaljevanju ZZZDR) je obveznost njihovega preživljanja. Osnovni predpis za določanje preživnine s sodno odločbo je 129. člen ZZZDR, ki določa, da se preživnina določi po potrebi upravičenca in možnostih zavezanca. Isto temeljno načelo vsebuje tudi 79. člen ZZZDR, ki sicer ureja določanje preživnine za otroke ob razvezi zakonske zveze. Odločilna dejstva, ki jih mora sodišče pri določitvi preživnine ugotoviti, so torej potrebe otroka in finančno premoženjske zmožnosti obeh roditeljev. Potrebe otroka so tisti denarni znesek, ki omogoča zadovoljevanje otrokovih potreb po hrani, obleki, obutvi, šolanju - v smislu vseh oblik izobraževanja, po zabavi in rekreaciji in drugi izdatki, ki so zvezani z normalno vzgojo in preživljanjem otroka. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje s pomočjo zaslišanja roditelja, pri katerem otrok živi (otrokove mame), ugotovilo, da mesečni stroški za mladoletno Ž. znašajo realno v zadnjem letu 38.600,00 SIT, ob upoštevanju otroškega dodatka pa 30.600,00 SIT, pri čemer toženec navedenim stroškom ne oporeka. Toženec tudi ne oporeka nekaterim ugotovitvam sodišča prve stopnje glede zmožnosti obeh staršev za plačevanje preživnine. Toženec vidi težavo predvsem v tem, da je sodišče prve stopnje na podlagi dejanskih ugotovitev glede premoženjskega stanja obeh staršev, napravilo napačne zaključke o tem, kolikšen del potreb otroka naj bi kril vsak od njiju oziroma on sam kot zavezanec za plačilo preživnine. Moti ga, da je sodišče prve stopnje zanj zahtevalo dokaze o iskanju zaposlitve in v izpodbijani sodbi celo ocenilo, da za pridobitev zaposlitve ni uporabil vseh svojih moči, medtem ko je ugotavljanje enakovrstnega truda tožničine matere, ki je prav tako brezposelna, izostalo. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da imajo starši dolžnost preživljati otroke na ta način, da za pridobitev preživninskih sredstev storijo vse, kar je v njihovi moči. To načelo pride v poštev toliko bolj, če gre, kot v konkretnem primeru, za preživljanje mladoletnega otroka. Sodišče prve stopnje je toženčeve možnosti za pridobitev dela, s katerim bi ustvaril vsaj minimalni dohodek in tako prispeval k dostojnemu in primernemu preživljanju mladoletne hčerke, ocenjevalo prevsem zato, ker se je toženec (v odgovoru na tožbo) plačevanju preživnine do pridobitve zaposlitve upiral. Toženec tudi v pritožbi sodišču predlaga, da upošteva njegovo trenutno brezposelnost in nezmožnost plačevanja preživnine, ki bi jo po svojih navedbah začel plačevati šele ob sklenitvi delovnega razmerja. To pa glede na že navedeno širše sprejeto načelo nujno potrebnega truda staršev za pridobitev sredstev za preživljanje otroka ne more biti sprejemljivo. Ugotovljene dokaj sorazmerne premoženjske razmere obeh roditeljev so sodišče prve stopnje vodile k pravilni končni odločitvi, da sta oba starša zmožna približno enako prispevati k preživljanju otroka ter da je potrebno tožbenemu zahtevku zoper toženca na plačilo preživnine v višini 15.000,00 SIT ugoditi v celoti. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa sodišče prve stopnje pri odločanju o končni obveznosti toženca do tožnice vendarle ni upoštevalo, da je toženec do vložitve tožbe v predmetnem sporu tožnici že nakazal nekaj zneskov preživnine. Zaradi potrebnega vštetja teh zneskov in tudi ker iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, od kdaj naprej je toženec dolžan plačati do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke preživnine, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v obsegu, kot izhaja iz izreka sklepa, na podlagi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP razveljaviti, sodišče prve stopnje pa bo moralo v okviru razveljavljenega dela o preživninski obveznosti toženca presojati ponovno. V preostalem je pritožbeno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu izpodbijano sodbo potrdilo. Pritožbeno sodišče na koncu zgolj še poudarja, da drži, da je po določbi drugega odstavka 106. člena ZZZDR tisti od staršev, pri katerem otrok živi, drugemu od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, dolžan omogočiti stike z njim, vendar je toženec v tem smislu zahtevek zaradi neurejenih stikov postavil prepozno. Sodišče je namreč dolžno vzeti v obravnavo zahtevke, vse dokler o zadevi ne odloči, kasneje pa ne več. Toženčeva navedba, da mu tožničina mati od meseca julija lanskega leta ne omogoča več stike z otrokom, pa tudi sicer v ničemer ne vpliva na njegovo obveznost plačevanja in višino preživnine.