Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnici dosodilo odškodnino v znesku 1,206.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo, ker ji ni bila prisojena celotna zahtevana odškodnina. Gre za razliko v znesku 750.000,00 SIT, glede katere predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da bo njeni pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje ugodeno, dosojena pa ji bo celotna zahtevana odškodnina.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V postopku na nižjih stopnjah naj bi ne bilo v celoti ocenjeno izvedensko mnenje dr. M. K. z dne 13.6.1998 tako glede prestanih bolečin in nevšečnosti kot tudi glede strahu in duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Spregledano je bilo, da je tožnica mlado dekle, da je administratorka in da dela 8 ur na dan sede in v prisiljeni drži. Tudi v privatnem življenju in gospodinjstvu se ji pojavljajo težave. Opustiti je morala športno jahanje, bistveno manj pa se ukvarja tudi s kolesarjenjem. Pri odmeri odškodnine bi bilo treba upoštevati tudi čas, ki je pretekel od nastanka škode do odmere odškodnine. Nato revizija navaja nekaj primerov iz sodne prakse, ki naj bi dokazovali, da je ob podobnih poškodbah in podobnem obsegu škode bila dosojena nekaterim oškodovancem višja odškodnina kot tožnici.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev, ki jih sprejema izpodbijana sodba, sledi, da je tožnica utrpela zvin vratne hrbtenice z nategom v mehkih tkivih. Hude telesne bolečine je prestajala en dan, nato še dva dni občasne hude, ki so jim sledile zmerne in lahke bolečine v pojemajočem trimesečnem obdobju. Že ta opis (sledi iz izvedenskega mnenja, na katerega se revizija posebej sklicuje) kljub ugotovljenemu daljšemu bolniškemu staležu, nošenju ovratnice in ambulantni fizikalni terapiji tožničino škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem uvršča med lažje škode, ki ob primerljivih podobnih primerih sodne prakse ne omogoča zviševanja odškodnine preko dosojenih 610.000,00 SIT.

Sodišči nižjih stopenj sta telesnim bolečinam, ki tožnici ostajajo ob obremenitvah in jo delno omejujejo v vsakdanjih aktivnostih, pri razmejitvi odškodnine med odškodninskima postavkama telesnih bolečin ter duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti dalo posebno težo pri odmeri odškodnine iz prve odškodninske postavke. Tak pristop je pri upoštevanju duševnih bolečin, ki jih tožnica prestaja zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, glede obsega tega zmanjšanja, zahteval upoštevanje izvedenskega mnenja, da je gibljivost tožničine vratne hrbtenice ostala neokrnjena. To pa uvršča tudi to obliko škode med lažje škode z ustrezno odškodnino v odmerjenem znesku 470.000,00 SIT. Tožnica ob neokrnjeni gibljivosti vratne hrbtenice zmore vse aktivnosti; pojavljajoče bolečine jo pri tem le omejujejo. Ob dejstvu, da gre za prepletajoči se obliki škod, je omejevanje pri telesnih aktivnostih s posledičnimi duševnimi bolečinami vrednoteno v zadostni meri (posebej ob seštevanju obeh odškodninskih postavk). Končno pa tudi dosojene odškodnine za strah v znesku 120.000,00 SIT ni mogoče zviševati. Strah ob dogodku je bil hipen, vendar se tožnica ni mogla zbati za življenje. Strah za izid zdravljenja pa se je ob ugotovljeni diagnozi umiril. Revizija z obširno navedbo posameznih primerov sodne prakse skuša dokazovati, da je v obravnavanemu podobnih primerih bila dosojena višja odškodnina. Izpodbijana sodba pa se je do enakega pritožbenega očitka že pravilno opredelila z ugotovitvijo, da posredovani "pravnomočno rešeni primeri niso neposredno primerljivi, ker se oškodovanec od oškodovanca razlikuje ne samo glede starosti, vrste življenjskih aktivnosti itd., ampak tudi po intenzivnosti duševnih bolečin in sicer tudi pri enakih telesnih poškodbah". Primerljivost je sicer kriterij za določanje odškodnine, da ne bi pri približno enakih škodnih posledicah prihajalo do občutno različnih odškodninskih zneskov. Pravna podlaga za določanje višine odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je v določbi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. To pravno izhodišče pa že samo po sebi ne dopušča računskega (tarifnega) obravnavanja; preprečuje pa, da bi škode približno enakega obsega bile znatno drugače obravnavane. Obseg nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica, je majhen; kriterij primerljivosti pa zato ne omogoča zviševanja odškodnine. Le podrejeno naj bo navedeno, da so revizijsko zaradi primerjave navedeni primeri tudi po obsegu škode različni od obravnavanega.

Materialno pravo je v izpodbijani sodbi torej pravilno uporabljeno. Ker revizijsko sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).