Jedro

Pedagoški delavec, ki je naziv mentor že pridobil po pravilniku iz 1992. leta, lahko pri naslednjem napredovanju po prehodni določbi 20. člena pravilnika iz leta 1994 uveljavlja vsa strokovna dela, tudi tista, ki jih pri prvem napredovanju ni uveljavljal, jih pa je dejansko opravil.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije z dne 22.11.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnice za napredovanje v naziv svetovalec - svetnik. V obrazložitvi navaja, da je bil z odločbo z dne 23.2.1993 tožnici podeljen naziv mentorice za obdobje desetih let. Na podlagi 11. člena pravilnika o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem šolstvu v nazive (pravilnik iz leta 1994) je možno tudi izjemno napredovanje v naziv svetovalec s tem, da stranka ob prvem takem napredovanju lahko uveljavlja točke, ki jih je že uveljavila pri prejšnjem napredovanju v naziv, vendar mora do uvedbe postopka napredovanja v naziv zbrati skupaj najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, navedena v razdelkih od c) do f) 18. člena pravilnika iz leta 1994. Pri izjemnem napredovanju v naziv svetnik po 13. členu pravilnika iz leta 1994, lahko uveljavlja točke, ki jih je že uveljavila pri prejšnjem napredovanju, pri čemer mora zbrati skupaj najmanj 38. točk iz že prej navedenih razdelkov 18. člena navedenega pravilnika. Tega pogoja tožnica ne izpolnjuje, saj je ravnateljica njeno zahtevnejše drugo strokovno delo ovrednotila s 3 točkami (članstvo v republiški strokovni komisiji za pripravo športnih dni). Tožnica je imela možnost uporabiti dejstva in dokaze že v prejšnjem postopku, zato novo predloženih dejstev in dokazov za katere tožnica zatrjuje, da jih v prejšnjem postopku ni uveljavljala (ni uveljavljala vseh točk iz drugega strokovnega dela), ni mogoče šteti za dejstva in dokaze v smislu 1. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Na podlagi navedenega ni razloga za obnovo postopka.

Tožnica s tožbo izpodbija odločbo. Navaja, da je v vlogi z dne 28.10.1994 izrecno navedla, da zahteva obnovo (revizijo) postopka, pri čemer uveljavlja tudi vse pridobljene točke strokovnega dela, ki jih je že uveljavljala v postopku za pridobitev naziva mentorica. Takšno zahtevo je tožnica podala na podlagi navodila za izvajanje pravilnika iz leta 1994, ki ga je tožena stranka izdala 20.7.1994. Po tem navodilu je še naprej ostal v veljavi 20. člen prejšnjega pravilnika iz leta 1992, ki zagotavlja iztek prehodnega obdobja do 31. avgusta 1994. Gre za možnost preskoka naziva oziroma možnost neposrednega napredovanja v naziv svetovalec ali svetnik in pridobitev pravice za nazaj (od 8.8.1992), če so izpolnjeni predpisani pogoji in če zaposleni pri ministrstvu vloži zahtevo za napredovanje do 31.8.1994. Tožena stranka je s tem navodilom omogočila uveljavljanje preskoka naziva za nazaj, če je tožnica ob prvi podelitvi naziva - mentorica imela pogoje po pravilniku za višji naziv (svetovalka ali svetnica). Zaradi ozkega tolmačenja ravnateljice, ki je bila lahko po tedaj veljavnem pravilniku edini predlagatelj ob prvi podelitvi nazivov, je bilo tožnici onemogočeno, da bi pridobila višji naziv, čeprav je že takrat imela zadostno število točk za svetovalko in za svetnico. Tožnica ob prvi podelitvi naziva ni mogla sama vložiti zahtevka, zato ne drži trditev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je tožnica imela možnost uporabiti dejstva in dokaze, ki jih sedaj navaja, že v prejšnjem postopku. Novi dejstvi pa sta tudi okoliščini (možen preskok nazivov do 31.8.1994 ob upoštevanju že pridobljenih točk) ter "navodilo" kot izvedbeni akt, ki ga ob prvi podelitvi nazivov ni bilo in je bilo očitno izdelano z namenom, da se uskladijo nekatera nesorazmerja, ki so nastala med profesorji in učitelji v vzgojnoizobraževalnih zavodih, posebno na istih šolah. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih že v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Po vpogledu v spisno dokumentacijo in predpise, na katere tožena stranka opira svojo odločitev, je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka v postopku, ki je predmet upravnega spora, kršila pravila postopka in napačno razlagala določbe pravilnika o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 41/94 in 49/95), predvsem prehodno določbo 20. člena. Kljub formalno pomanjkljivi in nejasni vlogi za obnovo postopka z dne 28.10.1994, če se jo za tako sploh lahko šteje, na katero se v tožbi tožnica sklicuje in navaja, da je zahtevala revizijo postopka, tožena stranka od tožnice ni zahtevala, da vlogo precizira oziroma dopolni in v njej jasno opredeli zahtevek in sicer ali zahteva obnovo postopka, v katerem ji je bil z odločbo z dne 23.2.1993 podeljen naziv mentor, ali zahteva naziv svetovalec oziroma svetnik po 11. oziroma 13. členu v povezavi z 20. členom pravilnika iz leta 1994. Sodišče pri tem posebej opozarja, da je namen obnove postopka v tem, da se odpravijo morebitne pomanjkljivosti v dejanskem stanju, na katerem je zasnovana prejšnja odločba in da se na podlagi naknadno ugotovljenega dejanskega stanja odloči v isti upravni stvari, v kateri je bilo v prejšnjem postopku odločeno z dokončno odločbo. Spričo tega ni možna obnova postopka zaradi spremembe ali razširitve prej postavljenega zahtevka, za kar bi v tem primeru lahko šlo, saj tožnica v zahtevku z dne 26.8.1994 zahteva podelitev naziva svetovalka oziroma, po predlogu ravnateljice, naziv svetnice. Ker je torej predmet odločanja v obnovi postopka lahko samo upravna stvar, zaradi katere je bil začet prejšnji upravni postopek, ki se je končal z dokončno in v tem primeru tudi pravnomočno odločbo, v tem primeru ne gre za obnovo postopka, ampak za nov postopek. Zato je po mnenju sodišča kljub omenjenim procesnim pomanjkljivostim, tožena stranka s formalnega stališča pravilno štela navedeno vlogo za novo zahtevo za napredovanje v naziv.

S stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki se nanaša na razlago 20. člena pravilnika iz leta 1994 in ima lahko odločujoč vpliv na rešitev same stvari, pa se sodišče ne strinja. V izpodbijani odločbi tožena stranka izrecno navaja (za kar pa po mnenju sodišča nima podlage v določbah pravilnika iz leta 1994, na katere se sklicuje), da je na podlagi 11. oziroma 13. člena pravilnika iz leta 1994 možno tudi izjemno napredovanje v naziv svetovalec oziroma svetnik s tem, da stranka ob prvem takem napredovanju lahko uveljavlja točke, ki jih je že uveljavila pri prejšnjem napredovanju v naziv, vendar mora do uvedbe postopka napredovanja v naziv zbrati skupaj najmanj 18 točk oziroma 38 točk za dodatna strokovna dela navedena v razdelkih od c) do f) 18. člena tega pravilnika. Sodišče posebej pripominja, da 11. oziroma 13. člen tega pravilnika določata pogoje za izjemno napredovanje v naziv svetovalec oziroma svetnik, torej napredovanje v navedena naziva izven pogojev določenih v 10. oziroma 12. členu tega pravilnika. Prehodna določba 20. člena tega pravilnika pa omogoča zaposlenim v osnovnem in srednjem šolstvu, ki so pridobili naziv pred uveljavitvijo tega pravilnika, da obdržijo naziv do izteka obdobja, za katerega jim je bil podeljen, da pa lahko ponovno napredujejo v skladu s tem pravilnikom. V 2. odstavku tega člena pa ta pravilnik omogoča zaposlenim v prehodnem obdobju, da ne glede na določbo 14. člena pravilnika (da se dodatna strokovna dela kot eden izmed pogojev za napredovanje v naziv, točkujejo in uveljavljajo le enkrat in da zaposleni, ki je naziv že pridobil, lahko pri naslednjem napredovanju uveljavlja strokovna dela, ki jih je opravil po vložitvi predloga za napredovanje, na podlagi katerega je pridobil naziv), se lahko zaposlenemu ob prvem napredovanju po določbah 11. in 13. člena pravilnika upoštevajo dodatna strokovna dela, opravljena do uveljavitve tega pravilnika. Ob upoštevanju, da ima določba 20. člena tega pravilnika prehodni značaj, kar pomeni, da v prehodnem obdobju posebej rešuje vprašanje izjemnega napredovanja, ki ga prejšnji pravilnik ni omogočal in ob upoštevanju namena, ki ga ta prehodna določba glede na svoj značaj zasleduje (delavcem, ki so po prejšnjem pravilniku že uveljavljali pridobitev naziva, pa jim kljub morebitnemu izpolnjevanju pogojev pravilnik ni omogočal izjemnega napredovanja), je po mnenju sodišča treba besedilo te določbe "dodatna strokovna dela, opravljena do uveljavitve tega pravilnika", smiselno razlagati tako, da se pri napredovanju, ki ga omogoča ta določba pravilnika, upoštevajo vsa dodatna strokovna dela določena v 11. oziroma 13. členu pravilnika, ki jih je zaposleni opravil do uveljavitve tega pravilnika, kar pomeni tako tista, ki jih je zaposleni uveljavljal že v postopku pridobljenega naziva po prej veljavnem pravilniku, kot tudi tista, ki jih v prejšnjem postopku, zaradi pogojev, ki jih je prejšnji pravilnik iz leta 1992 za posamezne nazive zahteval (oziroma ni zahteval), ni uveljavljal, pa bi jih lahko upravičeno uveljavljal, če bi tedanji pravilnik tako izjemno napredovanje omogočal. Po mnenju sodišča, daje le taka razlaga določbi 20. člena pravilnika iz leta 1994 smiselni pomen, ki naj bi ga ta po svojem značaju imela. Če bi navedena določba zasledovala namen, ki ji ga pripisuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, torej uveljavljanje le tistih točk, ki jih je zaposleni uveljavljal že pri prejšnjem napredovanju v naziv, bi morala ta določba to izrecno navajati tako, da bi namesto besede v zadnjem delu 2. odstavka 20. člena "opravljena", uporabila besedo "uveljavljena" vendar bi bil v takem primeru, po mnenju sodišča, izničen namen te določbe, kot določbe prehodnega značaja. K taki razlagi 2. odstavka 20. člena pravilnika iz leta 1994 pa po mnenju sodišča napotuje že tudi sama ta določba, ki izključuje uporabo 1. odstavka 14. člena tega pravilnika, ki za redno napredovanje v nazive posebej določa, da se opravljena strokovna dela za napredovanje v naziv lahko točkujejo in uveljavljajo le enkrat. Glede na navedeno, sodišče drugih tožbenih navedb ni posebej obravnavalo, ker na odločitev ne morejo vplivati.

O predlogu za povrnitev stroškov postopka sodišče ni odločalo, ker po določbi 61. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) trpi vsaka stranka svoje stroške.

Zaradi kršitve pravil postopka in materialnih predpisov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena v povezavi z 2. odstavkom 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).