Jedro

Ni v pristojnosti sodišča, da določa posamezne dolžnosti, za katere bi pripadel dodatek za poveljevanje. Sodišče prve stopnje je zato zmotno kot ključno štelo okoliščino, da je tožnik dejansko izvedel nadomeščanje poveljnika oddelka, pri čemer iz ugotovitev izpodbijane sodbe celo izhaja, da se je tožnik udeleževal le (večernih) sestankov, ki bi se jih sicer poveljnik oddelka, ne pa tudi (drugih) nalog poveljevanja. Bistveno je, da tožnik ni bil imenovan niti kot poveljnik oddelka niti kot njegov namestnik, ki bi bil pooblaščen za poveljevanje.

Višina odškodnine za premoženjsko škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico; torej od števila ur, ki ustreza uram več opravljenega dela zaradi kršitve delodajalca, tj. neplačanim uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral koristiti dnevni počitek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: - delno spremeni v I. točki izreka tako, da se zavrne zahtevek za plačilo dodatka za poveljevanje in pripadajočih procesnih obresti v skupnem znesku 450,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2019; - delno razveljavi v I. točki izreka glede plačila odškodnine za nezagotovljena dnevni in tedenski počitek in pripadajočih procesnih obresti v skupnem znesku 7.070,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2019, in v III. točki izreka glede odločitve o stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del (glede plačila odškodnine za nezagotovljen tedenski počitek in pripadajočih procesnih obresti v skupnem znesku 614,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2019) sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine zaradi nezagotovljenega tedenskega in dnevnega počitka, iz naslova dodatka za poveljevanja ter iz naslova procesnih obresti plača 8.135,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2019 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev dveh tretjin stroškov postopka tožnika, tožniku pa tretjino stroškov postopka toženke (III. točka izreka).

2. Toženka se zoper ugodilni del sodbe in zoper stroškovno odločitev pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se odločitve ne da preveriti, saj sodišče prve stopnje na posamezne dneve, ki so bili zavedeni kot prosti, ni ugotovilo, kaj konkretno naj bi tožnik tisti dan delal. Pavšalno je ugotovilo, da je bil tožnik prikrajšan za tri ure počitka zaradi nadomeščanja poveljnika med sestanki, saj ni ugotavljalo, ali so bili sestanki dejansko izvedeni, koliko časa so trajali in ali so bili formalni. A. A. je jasno izpovedal, da so sestanki z drugimi poveljniki (če se jih je tožnik v času nadomeščanja udeleževal) trajali od 10 do 30 minut ter med 18. in 19. uro, nato po liniji navzdol, največ do 20. ure. Sodišče prve stopnje ni z gotovostjo ugotovilo, za koliko ur naj bi toženka dejansko kršila dnevni počitek tožniku. Glede nadomeščanja poveljnika, ko se je udeleževal sestankov in nato te informacije posredoval naprej, je sodišče prve stopnje na splošno ugotovilo, da je to trajalo največ do 20.00 ure. Če je predajanje informacij skupini res trajalo vse do 20.00 ure, je v tem primeru tožnikov dnevni počitek trajal le nekoliko manj od predpisanega neprekinjenega počitka, zato bi sodišče prve stopnje lahko prisodilo tožniku le razliko do 11-ih ur počitka. Sodišče prve stopnje je 11-urni dnevni počitek napačno ovrednotilo z 8 urami, kar v izračunu predstavlja plačilo za celoten dan in ne prikrajšanja do 11 ur. Tožnik je lahko prikrajšan oziroma mu je škoda nastala le za toliko ur, za kolikor mu je bil skrajšan njegov dnevni počitek, ne pa za celotnih 11 ur. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do dodatka za poveljevanje za čas nadomeščanja poveljnika oddelka, je materialnopravno zmotna. Glede na dikcijo Uredbe, ki taksativno našteva komu pripada dodatek za poveljevanje v višini 300,00 EUR, tožniku ta dodatek ne pripada, saj ne izpolnjuje pogojev iz člena 11 Uredbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede dodatka za poveljevanje ter delno glede kršitve tedenskega in dnevnega počitka, zaradi česar je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tem.

**Dodatek za poveljevanje**

5. Tožnik, razporejen na formacijsko dolžnost vojak v uradniškem nazivu poddesetnik, je upravičenost do dodatka za poveljevanje utemeljeval na zatrjevanju, da je na misiji opravljal tudi delo poveljnika oddelka, saj je zaradi dopusta njemu nadrejenega poveljnika oddelka moral prevzeti te delovne naloge v času od 8. 8. 2014 do 25. 8. 2014 in 28. 8. 2014 do 15. 9. 2014, kar mu je bilo ustno ukazano. Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo dodatka za poveljevanje v skupnem znesku 362,96 EUR ugodilo na podlagi ugotovitve, da je tožnik nadomeščanje dejansko izvedel. Takšna presoja je materialnopravno zmotna.

6. Pri ugotavljanju, ali je pripadnik upravičen do dodatka za poveljevanje, gre za presojo, ali so podani pogoji, ki jih določa Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/2008 – v nadaljevanju Uredba), ki je veljala v času napotitve tožnika na MOM. V skladu z drugo alinejo prvega odstavka 11. člena Uredbe je bil dodatek za poveljevanje v MOM predviden za poveljnika voda, njemu enake ali višje enote ter načelnika odseka bataljona oziroma oddelka ali sektorja, njemu enake ali višje enote oziroma za vodje – inštruktorje na tej ravni (v višini 500,00 EUR) in za poveljnike oddelkov, enotovne podčastnike voda, njemu enake ali višje enote, sektorske podčastnike, namestnike poveljnika čete, njemu enake ali višje enote ter namestnike načelnika odseka bataljona oziroma oddelka ali sektorja, njemu enake ali višje enote oziroma za vodje – inštruktorje na tej ravni (v višini 300,00 EUR). Če ti pogoji niso izpolnjeni, kot v tožnikovem primeru, ko ni bil imenovan na dolžnost, za katero je Uredba dodatek predvidela, pripadniku dodatek ne pripada, in sicer ne glede na to, ali mogoče njegovo dejansko delo ustreza delu posamezne dolžnosti, za katero bi pripadel dodatek za poveljevanje. Ni v pristojnosti sodišča, da določa posamezne dolžnosti, za katere bi pripadel dodatek za poveljevanje. Sodišče prve stopnje je zato zmotno kot ključno štelo okoliščino, da je tožnik dejansko izvedel nadomeščanje poveljnika oddelka, pri čemer iz ugotovitev izpodbijane sodbe celo izhaja, da se je tožnik udeleževal le (večernih) sestankov, ki bi se jih sicer poveljnik oddelka, ne pa tudi (drugih) nalog poveljevanja. Bistveno je, da tožnik ni bil imenovan niti kot poveljnik oddelka niti kot njegov namestnik, ki bi bil pooblaščen za poveljevanje. Takšno stališče potrjuje tudi sodna praksa pritožbenega sodišča.1 Za tožnikov zahtevek za plačilo dodatka za poveljevanje iz 11. člena Uredbe za čas nadomeščanja poveljnika oddelka tako ni pravne podlage. Tožnik posledično ni upravičen do procesnih obresti, ki so tekle od zneska glavnice dodatka za poveljevanje. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano odločitev o dodatku za poveljevanje v I. točki izreka sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za poveljevanje v znesku 362,96 EUR in pripadajočih procesnih obresti v znesku 87,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2019 (5. alineja 358. člena ZPP).

**Odškodnina za nezagotovljena dnevni in tedenski počitek**

7. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka in iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenih ur dnevnih počitkov. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožnik med misijo ni podal ugovora po službeni poti oziroma izpostavil kršitve pravice tedenskega in dnevnega počitka. Zgolj dejstvo, da ni ugovarjal, ne pomeni, da ne more v tem odškodninskem sporu dokazovati kršitev.

8. Toženka v pritožbi utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se odškodnina za kršitev pravice do dnevnega počitka ne odmerja od števila ur manjkajočega počitka, temveč za ure počitka v celoti, kar je utemeljilo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico. V istovrstnih sporih, v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, tudi uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo.2 Višina odškodnine za premoženjsko škodo zaradi posega v pravico do dnevnega počitka ni avtomatična protivrednost plačila za 11 ur (dnevno), temveč je odvisna od obsega ugotovljene škode, ki jo je delavec utrpel zaradi posega v to pravico; torej od števila ur, ki ustreza uram več opravljenega dela zaradi kršitve delodajalca, tj. neplačanim uram dela, opravljenega v času, ko bi sicer moral koristiti dnevni počitek.

9. Izhajajoč iz tožnikove trditvene podlage, tožnik za čas opravljanja vojaške službe na mednarodni misiji na Kosovu, ki je trajala od 31. 3. 2014 do 31. 10. 2014, vtožuje odškodnino za premoženjsko škodo na način, kot izhaja iz zgoraj predstavljenih stališč VSRS, tj. zaradi kršitve pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka, in ne zaradi posega v pravico kot tako (enovito pravico do dnevnega počitka). Zato so nebistvene pritožbene navedbe o tem, da pripadnikom v času opravljanja dela v tujini na podlagi drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami) pripada (zgolj) pravica do potrebnega počitka.

10. Neutemeljen pa je pavšalni pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbo 158. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), ki določa, da se minimalni dnevni počitek lahko zagotavlja v daljšem časovnem obdobju, ki pa ne sme biti daljše od šestih mesecev. Toženka je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje le pavšalno navedla, da se po njenem stališču lahko kak dan zagotovi manj kot 11 ur počitka, če se ta manjko kompenzira na kak drug dan, pri tem pa ni zatrjevala niti dokazala, da bi tožniku dejansko tudi omogočila koriščenje dnevnega počitka na tak način oziroma da bi v referenčnem obdobju zagotovila izravnavo časa dnevnega počitka.

11. Iz dosedanjih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka tožniku, ki je opravljal delo vodje skupine, kršila dnevni počitek, in sicer na dneve v času njegovega nadomeščanja poveljnika oddelka zaradi udeležbe na večernih sestankih, v času pripravljenosti v bazah B. in C., v času straže ter v času opravljanja požarne službe. V zvezi s tem pritožba utemeljeno opozarja, da so prvostopenjske ugotovitve glede opravljanja dela v navedenih obdobjih presplošne. Sodišče prve stopnje je pavšalno utemeljilo, da pripravljenosti pri varovanju baz že zaradi poimenovanja posameznih faz ni mogoče enačiti s počitkom, vendar podobno kot velja za kršitev pravice do tedenskega počitka,3 zgolj dejstvo, da je v času pripravljenosti (lahko) prišlo do aktivacije, ne pomeni, da je tožnik v tem času tudi dejansko opravljal delo (in v kakšnem obsegu ur). V izpodbijani sodbi so tako izostale konkretne ugotovitve o tem, kakšne naloge je tožnik v dnevih, ko je bil v pripravljenosti v okviru varovanja baz, opravljal in v kakšnem obsegu. Enako velja za dneve opravljanja straže in požarne službe. Prav tako manjka časovna opredelitev nalog, in sicer, ob kateri uri je tožnik te naloge moral opraviti in koliko časa je to delo trajalo, kar je relevantno tako z vidika presoje, ali mu je bil dnevni počitek (vsaj delno) zagotovljen, kot tudi z vidika odločitve o višini odškodnine. Šele na podlagi teh ugotovitev bi sodišče prve stopnje lahko presodilo, ali so mu bila res naložena opravila, ki so pomenila kršitev pravice do plačila za več opravljeno delo (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka).

12. Nadalje pritožba utemeljeno nasprotuje tudi prvostopenjski ugotovitvi, da je bil tožnik vsakič prikrajšan za tri ure počitka (tako dnevnega kot tedenskega, saj je sodišče prve stopnje to zadolžitev upoštevalo pri obeh) na dneve, ko je nadomeščal poveljnika oddelka in se je namesto njega udeleževal sestankov, ki so potekali med 17.00 in 19.00 uro ter nato s prenosom informacij po liniji navzdol med 19.00 in 20.00 uro. Sodišče prve stopnje namreč ni raziskalo, kakšen je pomen izpovedi A. A., povzete tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da so ti sestanki z drugimi poveljniki trajali od 10 do 30 minut, za ugotovitev trajanja tožnikove delovne obveznosti in s tem natančnega obsega ur več opravljenega dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka oziroma na dneve, ki so bili v evidenci toženke zavedeni kot prosti (9. 8., 10. 8., 23. 8., 24. 8., 26. 8. in 6. 9. 2014).

13. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje presojalo (tudi) tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka. Pritožba za dneve 18. 4., 21. 4., 27. 4., 30. 4. in 16. 9. 2014, ki jih je toženka evidentirala kot proste, utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, katere konkretne delovne zadolžitve so bile tožniku na te dneve odrejene, posledično pa ni opravilo celovite in skrbne presoje o tem, ali delovne naloge sploh pomenijo poseg v tožnikovo pravico do tedenskega počitka. Dokazno oceno v tem delu je gradilo na ugotovitvah, da sta evidenci oziroma izpovedi tožnika in priče D. D. enotni, vendar po pravilnem opozorilu pritožbe za zaključek, da tožnik na navedene dneve ni mogel biti prost, ne zadostuje, da je D. D. le potrdil tožnikove zapise v njegovem lastnem dnevniku, da je na določen dan delal, pri čemer pa iz izpovedi te priče ne izhajajo konkretne delovne zadolžitve, ki naj bi jih bil tožnik dolžan opravljati.

14. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, izpodbijani del sodbe, ki se nanaša na odločitev o odškodnini zaradi neomogočenega dnevnega počitka v znesku 4.675,44 EUR in tedenskega počitka v znesku 1.027,18 EUR in pripadajočih procesnih obresti v znesku 1.368,31 EUR ter posledično o stroških postopka (del I. točke in III. točka izreka sodbe) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (prvi odstavek 355. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku dopolniti dokazni postopek v smislu zgornjih napotil, torej v smeri ugotovitve vsebine konkretnih delovnih nalog tožnika na proste dneve ter na dneve razporeditve v požarno službo, stražo in na pripravljenost v okviru varovanja baz, kdaj (po dnevih in urah) so bile te naloge tožniku odrejene in koliko časa so trajale. Nato bo moralo sprejeti jasno dokazno oceno glede obsega dela, opravljenega na račun dnevnega počitka, ter obsega dela, opravljenega na dneve, ko bi moral imeti zagotovljen tedenski počitek.

15. V zvezi z načinom izračuna odškodnine za premoženjsko škodo glede na dejanske ure opravljenega, a neplačanega dela, pritožbeno sodišče dodaja, da je pravilno upoštevanje 100 % vrednosti urne postavke. Urna postavka za odmero odškodnine zaradi več opravljenega dela na račun zagotovitve dnevnega počitka mora biti namreč enako vrednotena kot redno delo na misiji. Urno postavko se izračuna tako, da se tožnikova plača deli z mesečnim številom ur dela (174 ur - drugi odstavek 98.c člena ZObr – Ur. l. RS, št. 103/2004 s spremembami; ter prvi odstavek 3. člena in drugi odstavek 6. člena Uredbe); tako izračunana urna postavka pa se množi z urami neplačanega dela.

16. Pri odločitvi, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi odločilna dejstva, povezana s konkretnim obsegom tožnikovega dela, za katerega ni prejel plačila (višino premoženjske škode), prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče, s tem pa bi poseglo v pravico strank do pritožbe in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega odločanja. Namen pritožbenega postopka je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje, ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe tudi ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja obširnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem.

17. V preostalem, tj. glede odločitve, da je za opravljenih 28 ur dela na proste dneve toženka dolžna tožniku plačati 495,88 EUR odškodnine iz naslova kršitve tedenskega počitka in 118,98 EUR pripadajočih procesnih obresti, je izpodbijana I. točka izreka sodbe pravilna. Pritožba namreč ne izpodbija prvostopenjske ugotovitve oziroma dokaznega zaključka, da je tožnik na predvidene dneve tedenskega počitka, in sicer 13. 4. 2014 3 ure, 16. 6. 2014 2 uri in 17. 6. 2014 7 ur opravljal požarno službo, kar je potrdil nadrejeni D. D. V zvezi s prostima dnevoma 24. 4. 2014 in 9. 6. 2014 pa pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je na navedena dneva, ki sta bila v evidenci zavedena kot prosta, tožnik opravljal delovne obveznosti v trajanju 8 ur, z očitkom, da se odločitve ne da preveriti. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo priči D. D., ki je na podlagi lastne evidence prostih dni potrdil zapis v tožnikovi evidenci, da je 24. 4. 2014 izvajal varovanje na opazovalnici E. (str. 42 prepisa). Enako velja glede dokaznega zaključka, da tožnik 9. 6. 2014 ni bil prost. Iz izpovedi D. D. namreč izhaja, da čeprav je imel zabeležen prost dan, je bil tožnik zaradi volitev v F. (Kosovo), nato pa so vračali orožje (str. 43 prepisa), s čimer je potrdil tožnikov zapis "orožarna". Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Prim. Pdp 894/2017, Pdp 199/2019, Pdp 927/2018, Pdp 841/2018 in Pdp 38/2017. 2 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021. 3 Prim. sodba VSRS VIII Ips 21/2018; podobno tudi sklepa VIII Ips 22/2020 - QRF in VIII Ips 40/2020 - dosegljivost.