Jedro

Ker je bila 3.11.1998 sklenjena nova sodna poravnava, ki je sodno poravnavo z dne 10.11.1996 delno spremenila, in sicer ravno glede terjatve dolžnika do upnika, je bila na ta način na novo določena obveznost, ki jo mora dolžnik izpolniti. To pomeni, da je bila s kasnejšo sodno poravnavo prejšnja v tistem delu, ki bi jo moralo sodišče prve stopnje prisilno izvršiti, dejansko razveljavljena, pa čeprav je formalno zapisana kot njena sprememba. Glede na to je podan ugovorni razlog iz 5. točke 1. odst. 55. člena ZIZ. Sindikat je po določbi 2. in 3.odstavka 57.člena ZDSS legitimiran za zastopanje delavca v kolektivnem delovnem sporu. Delavca zato zavezuje kasneje sklenjena sodna poravnava, ki je razveljavila prej sklenjeno poravnavo, čeprav delavec sindikata ni pooblastil za njeno sklenitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru, razveljavilo sklep o izvršbi z dne 14.10.1998 in zavrnilo predlog za dovolitev izvršbe. Štelo je, da je bila poravnava, ki je bila temelj predlagane izvršbe, spremenjena s poravnavo 3.11.1998. Proti sklepu se je po odvetniku brez navedbe pritožbenih razlogov pritožil upnik, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in dolžnikov ugovor zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je bila sodna poravnava z dne 10.11.1996, ki je bila izvršilni naslov za izvršilni sklep, spremenjena z novo sodno poravnavo z dne 3.11.1998. Ta ugotovitv je v nasprotju z dejanskim stanjem, saj upnik ni pristopil k sodni poravnavi z dne 3.11.1998 in ni nikogar pooblastil, da bi lahko v njegovem imenu in za njegov račun znižal terjatev do dolžnika. Ker je za upnika sodna poravnava z dne 3.11.1998 neobstoječa, je odločitev sodišča, da ugovoru ugodi, brez dejanske podlage. Za upnika je veljavna le sodna poravnava z dne 10.11.1996. Tudi če bi upnik sklenil z dolžnikom novo sodno poravnavo, jo je predložil po izteku roka za ugovor in je zaradi te okoliščine sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Ker odgovor na pritožbo proti sklepu ni predviden, pritožbeno sodišče njegove vsebine ne povzema. Pritožba ni utemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča je pravilna presoja sodišča prve stopnje o utemeljenosti ugovora proti sklepu o izvršbi z dne 14.10.1998. Po določbah 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), je mogoče ugovor zoper sklep o izvršbi vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo. Eden od primeroma naštetih ugovornih razlogov je tudi, če je poravnava, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena (5. točka 1. odst. 55. člena ZIZ). Ker je bila 3.11.1998 sklenjena nova sodna poravnava, ki je sodno poravnavo z dne 10.11.1996 delno spremenila, in sicer ravno glede terjatve dolžnika do upnika, je bila na ta način na novo določena obveznost, ki jo mora dolžnik izpolniti. To pomeni, da je bila s kasnejšo sodno poravnavo prejšnja v tistem delu, ki bi jo moralo sodišče prve stopnje prisilno izvršiti, dejansko razveljavljena, pa čeprav je formalno zapisana kot njena sprememba. Podan je citirani ugovorni razlog iz 5. točke 1. odst. 55. člena ZIZ. Spora med dolžnico in sindikatom, v katerih sta bili sklenjeni sporni sodni poravnavi, sta kolektivna delovna spora o izvrševanju kolektivne delovne pogodbe (1. točka 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS št. 19/94, v nadaljevanju ZDSS). Po določbi 45. člena ZDSS je udeleženec v kolektivnem delovnem sporu predlagatelj postopka ter organizacija, proti kateri je predlog vložen (nasprotni udeleženec). Upnik torej ni bil udeleženec nobenega od obeh postopkov, v katerih sta bili sklenjeni poravnavi. V obeh postopkih je interese delavcev, torej tudi upnika, zastopal sindikat. Le-ta je nastopal v svojem imenu (tožil je na ugotovitev kršitve kolektivne pogodbe), obenem pa je uveljavljal pravice delavcev, ki so nastale zaradi kršitve kolektivne pogodbe. Takšno legitimacijo daje sindikatu kot udeležencu delovnega spora tudi določba 2. in 3. odst. 57. člena ZDSS. V nobenem od postopkov sindikat ni potreboval pooblastila upnika. Če upnik meni, da mu gre zaradi dolžničine kršitve kolektivne pogodbe kaj več ali dugače, kot je uspel uveljaviti sindikat v kolektivnem delovnem sporu, zaradi sklenjene poravnave ni izgubil pravice do sodnega varstva v individualnem delovnem sporu (2. točka 4. člena ZDSS). Končno je neutemeljen očitek, da je dolžnik ugovor o razveljavitvi sodne poravnave kot izvršilnega naslova podal po izteku ugovornega roka. Izvršilno sodišče je pravilno pojasnilo, da je bil smisel nove poravnave ravno v spremembi dejstev, od katerih je bila odvisna višina upnikove terjatve. Ker je bila nova sodna poravnava sklenjena po izteku ugovornega roka, to je 3.11.1998, je bil dolžnikov ugovor, formalno vložen v obliki dopolnitve ugovora, pravočasen (56. člen ZIZ). Vse zgoraj navedeno je zahtevalo zavrnitev pritožbe upnika kot neutemeljene in potrditev sklepa sodišča druge stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 17. členom ZIZ). Ker je pritožba proti sklepu enostransko pravno sredstvo (366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče odločilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odst. odst. 165. člena ZPP).