Jedro

Namen določbe 6. točke 1. odstavka 335. člena OZ je (bil) v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravniku, s tistimi etažnimi lastniki, ki za enako storitev dolgujejo neposredno dobavitelju (in katerih obveznosti po določbi 1. točke 1. odstavka 355. člena OZ zastarajo v enem letu). Uporaba določbe 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ v situacijah, kot je obravnavana, bi, nasprotno, v slabši položaj postavila tiste etažne lastnike v poslovnih stavbah, ki za enake storitve dolgujejo neposredno dobaviteljem (ker ne gre za dobave za potrebe gospodinjstva te terjatve ne zastarajo v enem letu). Za takšno razlikovanje ni utemeljenega razloga.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremeni tako, da ostane v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št.VL 205351/2012 z dne 24.12.2012 še za zakonske zamudne obresti od zneska 359,15 EUR za čas od 4.1.2013 do 11.1.2013. II. V delu za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 359,15 EUR za čas od 20.12.2012 do 3.1.2013 se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi II. točka izreka sodbe.

III. V preostalem delu se pritožbi ugodi in se v nespremenjenem in nepotrjenem delu II. in III. točke izreka sodba sodišča prve stopnje razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 205351/2012, z dne 24. 12. 2012, delno v veljavi, in sicer v I. odstavku izreka za znesek glavnice v višini 359,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od dne 12. 1. 2013 dalje do plačila, in v III. odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 19,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od dne 12. 1. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka), v preostalem delu dajatvenega dela izreka v I. in III. odstavku pa je isti sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je v plačilo naložilo stroške postopka tožene stranke v višini 213,50 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko citirane sodbe je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov.

3. Pritožba tožeče stranke je bila toženi stranki vročena v odgovor, vendar ga slednja ni podala.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. O pritožbi je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica.

6. Delno utemeljeno pritožnik izpodbija zavrnilni del sodbe v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče tožeče stranke zavrnilo obrestni del zahtevka od prisojene glavnice 359,15 EUR za čas od 20.12.2012 do 11.1.2013. 7. Pritožbeno sodišče je glede ugotovitve, da računov, ki so predmet terjatve, tožena stranka ni prejela, vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (zmotna ugotovitev dejanskega stanja po prvem odstavku 458. člena ZPP v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog). Navedena ugotovitev prvostopenjskega sodišča tudi ni v nasprotju s samimi trditvami tožene stranke o nesprejemu računov, kot to zmotno meni pritožnik. Iz trditev tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 19.4.2013 (l. št. 50) nedvoumno izhaja, da je nekatere račune, ki jih je prejela, četudi z zamudo, plačala, da pa predmetnih računov, na katere se nanaša tožbeni zahtevek, sploh ni prejela. Ne gre torej za trditev, da je nekatere od vtoževanih računov prejela in plačala, druge pa prejela z zamudo, kot to napačno povzema pritožnik.

8. Po drugem odstavku 299. člena OZ pa v primeru, če rok za izpolnitev ni določen (tudi na primer zaradi nesprejema računov), dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Poziv na izpolnitev obveznosti pa je, kot izhaja iz vročilnice, pripete k sklepu o izvršbi, prejela tožena stranka 3.1.2013 z vročitvijo sklepa o izvršbi. Od 4.1.2013 dalje je torej tožena stranka skladno s citirano določbo OZ v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti in ne šele od poteka osemdnevnega paricijskega roka za izpolnitev iz sklepa o izvršbi. Navedeni paricijski rok ne pomeni, da z njegovim potekom šele zapade terjatev v plačilo, pač pa, da v tem roku dolžnik še lahko prostovoljno izpolni svojo obveznost, sicer se lahko njegova obveznost po poteku tega roka prisilno izterja.

9. Ker je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče delno utemeljeni pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo od prisojene glavnice 359,15 EUR tudi zakonske zamudne obresti za čas od 4.1.2013 do 11.1.2013 (5. alinea 358. člen ZPP), v preostalem obrestnem delu za zakonske zamudne obresti od 359,15 EUR za čas od 20.12.2012 do 3.1.2013 pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo v tem delu II. točko izreka sodbe (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka je upravnik poslovne stavbe, v kateri je tožena stranka lastnik in uporabnik več poslovnih prostorov. V predmetnem gospodarskem sporu od tožene stranke zahteva plačilo (založenih) obratovalnih stroškov ter stroškov upravljanja za poslovni prostor št. IV/53. 11. Pri presoji ugovora zastaranja je sodišče prve stopnje uporabilo določbo 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ, po kateri terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu. Pritožnica pa opozarja, da v primeru stavbe na X., v zvezi s katero so nastali vtoževani stroški, ne gre za večstanovanjsko stavbo, pač pa poslovno stavbo, kar med strankama v postopku na prvi stopnji niti ni bilo sporno. Določba 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ v obravnavanem primeru zato ni uporabljiva. Izrecno namreč omenja zastaranje terjatev upravnikov večstanovanjskih hiš, ne pa zastaranja terjatev upravnikov poslovnih stavb.

12. Po presoji pritožbenega sodišča je takšen očitek utemeljen. Poleg izpostavljene jezikovne razlage opisano stališče namreč potrjuje tudi namenska razlaga sporne določbe. Namen te je (bil) v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravniku, s tistimi etažnimi lastniki, ki za enako storitev dolgujejo neposredno dobavitelju (in katerih obveznosti po določbi 1. točke 1. odstavka 355. člena OZ(2) zastarajo v enem letu).(3) Uporaba določbe 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ v situacijah, kot je obravnavana, pa bi, nasprotno, v slabši položaj postavila tiste etažne lastnike v poslovnih stavbah, ki za enake storitve dolgujejo neposredno dobaviteljem (ker ne gre za dobave za potrebe gospodinjstva te terjatve ne zastarajo v enem letu). Za takšno razlikovanje ni utemeljenega razloga.

13. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da predstavlja institut zastaranja izjemo od temeljnega načela dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ). Zato ga je treba razlagati restriktivn (4) in uporaba analogije (kot je to v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe storilo sodišče prve stopnje), ni dopustna.(5) Enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge, četudi primerljive primere, saj je ustanova zastaranja tako pomembna, da morajo biti pravila o zastaranju kar se da določna, da lahko pravni subjekti vnaprej predvidijo, kdaj in po poteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno. Pravice in dolžnosti pravnih subjektov morajo biti zanesljive, predvidljive in določno opredeljene.

14. Uporaba 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ v zvezi s presojo ugovora zastaranja v obravnavani zadevi je torej materialnopravno zmotna. Zato je pritožbeno sodišče skladno s 355. členom ZPP ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem pa nespremenjenem in ne potrjenem delu (II. in III. točki izreka) razveljavilo ter zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati o podanem ugovoru zastaranja, pri tem pa upoštevati, da gre v obravnavanem gospodarskem sporu za (občasne) terjatve upravnika poslovne stavbe (za katere torej ne velja zastaralni rok iz 6. točke 1. odstavka 355. člena ZPP), kot tudi da jih tožeča stranka vtožuje po različnih pravnih temeljih, in sicer tiste, katere je kot upravnik poravnala dobaviteljem iz lastnih sredstev, na temelju neupravičene pridobitve, terjatve iz naslova stroškov upravljanja pa na podlagi Pogodbe o upravljanju. Če bo ugotovilo, da vtoževana terjatev (tudi v tem delu) ni zastarana, pa bo v zvezi z njo moralo presojati ostale ugovore tožene stranke.

16. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14, 10/14 - Odl. US in 48/14. (2) Gre za terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva.

(3) Kranjc, V. v: dr. Nina Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str.: 488. Enako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 23/2014. (4) II Ips 608/2006. (5) Tako VSL sklep I Cpg 968/2014, enako tudi VSL sodba I Cpg 1041/2010.