Jedro

Zagovor obdolženke z do sedaj zbranimi podatki ni potrjen in ravno ta okoliščina upoštevajoč dalje tudi, da sta bila oba obdolženca kasneje prijeta v bližini državne meje s Hrvaško, utemeljuje vložitev obtožbe tudi zoper obdolženko. Seveda pa bo dokončna ocena o dokazanosti kaznivega dejanja prepuščena razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi, kolikor bo do nje prišlo. Dejstvo je, da obdolženko kot tujko na ozemlje naše države ničesar ne veže in da naj bi v postopku ugotavljanja identitete policistom dala lažne podatke, kar že samo po sebi utrjuje nevarnost, da bi v primeru odprave pripora obdolženka pobegnila in se s tem izognila uspešni izvedbi postopka.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene S. E. P. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom obdolženima S. E. P. in osebi, ki se predstavlja kot Y. S., podaljšalo pripor iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) po vloženi obtožbi.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik obdolžene S. E. P., in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter obdolženki odpravi pripor.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče postopalo prav, ko je uvodoma navedeni obdolženki pripor podaljšalo po vloženi obtožbi. Pravilno je namreč ugotovilo, da je podan utemeljen sum storitve očitanega ji kaznivega dejanja ter da je pri njej podala konkretna bojazen, da bi na prostosti pobegnila, zaradi česar je podaljšanje pripora po vloženi obtožbi neogibno potrebno zaradi izvedbe postopka. Ker je navedene ugotovitve v izpodbijanem sklepu tudi podrobno in prepričljivo obrazložilo sodišče druge stopnje ugotavlja, da jih nasprotna pritožbena izvajanja, iz razlogov, kot bodo navedeni, niso mogla omajati.

5. Ne drži pritožbena navedba, da utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ni podan do te mere, da bi opravičeval podaljšanje pripora. Čeprav oba obdolženca navajata, da naj bi bilo tovorno vozilo odklenjeno in da se je v njem nahajal kontaktni ključ, pa te trditve v podatkih spisa nimajo podlage. Tako iz izpodbijanega sklepa kakor iz obrazložitve vložene obtožnice namreč izhaja, da so bili na ključavnici sopotnikovih vrat najdeni sledovi nasilnega odpiranja in to z izvijačem, ki je bil kasneje najden v vozilu in ki po izjavi oškodovanca, ni bil njegova last. Navedeno torej kaže, da naj bi v tovorno vozilo bilo vlomljeno na način, kot ga obtožba obema obdolžencema očita.

6. Tudi s pritožbeno razlago, da naj bi obdolženka pri navedenem dejanju ne imela ničesar kot zgolj to, da je vstopila v odklenjeno vozilo z namenom, da bi tam prespala, v sedanji fazi postopka ne more omajati obstoja utemeljenega suma. Kot že rečeno njen zagovor z do sedaj zbranimi podatki ni potrjen in ravno ta okoliščina upoštevajoč dalje tudi, da sta bila oba obdolženca kasneje prijeta v bližini državne meje h hrvaško utemeljuje vložitev obtožbe tudi zoper obdolženko. Seveda pa bo dokončna ocena o dokazanosti kaznivega dejanja prepuščena razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi, kolikor bo do nje prišlo.

7. Nobenih pomislekov sodišče drug stopnje tudi nima v obstoj begosumne nevarnosti pri obdolženki, in to iz razlogov, kot so v izpodbijanem sklepu podrobno navedeni. Dejstvo je, da je kot tujko na ozemlje naše države ničesar ne veže in da naj bi v postopku ugotavljanja identitete policistom dala lažne podatke, kar že samo po sebi utrjuje nevarnost, da bi v primeru odprave pripora obdolženka pobegnila in se s tem izognila uspešni izvedbi postopka. Ker je begosumna nevarnost pri obdolženki zelo intenzivna pa razumljivo ne pride v poštev morebitni milejši ukrep obljube obdolženke, da ne bo zapustila naše države, kot je to v pritožbi predlagano. S slednjo pa se tudi ni moč strinjati, da odrejeni pripor predstavlja očitno nesorazmeren ukrep, saj poleg tega, kar je navedlo že sodišče prve stopnje, tudi ne gre prezreti, da obravnavana zadeva ni zapletena in da bo sodišče utemeljenosti obtožnice odločalo v razumno kratkem času. Ker torej ob vsem povedanem pritožba obdolženkinega zagovornika ni utemeljena, jo je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo.