Jedro

Tožena stranka je tožniku izdala zakonito odločbo o prenehanju delovnega razmerja v skladu s 1. odst. 4. člena in 3. odst. 33. člena tedaj veljavnega ZDDO in 81. členom Zakona o tujcih, ker ni več izpolnjeval z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje del v X. upravi Republike Slovenije, saj ni pridobil državljanstva Republike Slovenije, pa tudi dovoljenja za zaposlitev v smislu določb 4. odst. 4. člena ZDDO ni imel.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je uveljavljal razveljavitev odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 10.2.1993 in 20.4.1993, ugotovitev, da je tožnik še v delovnem razmerju pri toženi stranki ter da mu je le-ta dolžna vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu obračunati in izplačati zapadlo plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti stroške postopka.

Zoper prvostopenjsko sodbo se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku pritožil tožnik in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožnik meni, da bi moralo sodišče počakati z odločitvijo v predmetni zadevi do meritorne odločitve upravnega sodišča, ki jo tožnik pričakuje v krajšem času. Z izpodbijano sodbo pa je tožnik postavljen v položaj, da mora vložiti pritožbo, med drugim tudi zato, da si zagotovi za bodoča leta procesne roke. Če tega ne bi storil in bi se spor glede državljanstva urejal več let, bi lahko tožnik zamudil 5-letni rok za obnovo postopka. Tožnik je v izrazito šibkejšem položaju, z izpodbijano sodbo pa prvostopenjsko sodišče ni poskrbelo, da bi bil njegov pravni položaj vsaj približno izenačen s položajem toženke. Iz listin, ki jih je tožnik predložil upravnemu sodišču, izhaja, da vprašanje zavrnitve državljanstva ni razčiščeno, kot je trdila tožena stranka in da so realne možnosti, da bo to vprašanje ugodno rešeno za tožnika. Zadeva okoli državljanstva se vleče že osem let, kar pomeni, da država ni funkcionirala tako kot bi morala, v primeru prenehanja delovnega razmerja pa je zagotovila hitro in učinkovito obravnavanje. Vse to pa je prizadelo tudi tožnikovo družino (socialno varnost), tožnik pa je brez potnega lista in drugih osebnih dokumentov. Prvostopenjsko sodišče se ni izreklo o vseh očitkih toženi stranki, med drugim tudi v tem, da zakon ni skladen z določili Ustave Republike Slovenije, kar je tožnik opredelil v svoji pripravljalni vlogi z dne 11.11.1999, zato ga sodišče ne bi smelo uporabiti za razsojo predmetne zadeve. Tožnik se v izogib ponavljanju v ostalem sklicuje na svoje dosedanje navedbe in vlogo z dne 11.11.1999. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94) ter 1. in 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) v obsegu in mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena citiranega zakona in pravilne uporabe materialnega prava.

Tožnik sicer v pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, vendar pa v njem absolutno bistvenih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP ni navedel, zato je pritožbeno sodišč prvostopenjsko sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, vendar takih absolutno bistvenih kršitev ni ugotovilo.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je določba 72. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur. l. RS, št. 15/90 - 40/97) v nasprotju s 25. členom Ustave Republike Slovenije in da zato prvostopenjsko sodišče citiranega zakona ne bi smelo uporabiti. Pritožnik sicer v pritožbi ne navaja v čem je nasprotje, saj se sklicuje le na svoja pripravljalno vlogo z dne 11.11.1999, kar sicer ni dopustno, vendar mu pritožbeno sodišče kljub temu odgovarja: Ustava Republike Slovenije v 25. členu določa pravico vsakega do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih vsakega. Po mnenju pritožbenega sodišča določba 72. člena ZDDO v celoti upošteva citirano ustavno določbo, saj daje delavcu pravico vlagati zahteve za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja in pravico do vložitve ugovora zoper odločitve o njegovih pravnih obveznostih in odgovornostih (1. odst.), določa, kje delavec vloži zahtevo oz. ugovor in kdo o tem odloča (2. odst.) ter določa, da delavec, ki je nezadovoljen z odločitvijo ali če pristojni organ ne odloči v 30-ih dneh od vložitve zahteve oz. ugovora, zahteva varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču (3. odst.). Čeprav ZDDO v delu 2. odst. 72. člena določa, da o ugovoru odloča predstojnik ali drug pristojni organ, kar v prvem primeru pomeni organ, ki je izdal prvostopenjsko odločbo, ne gre za nasprotje s 25. členom Ustave RS, saj je pritožba oz. ugovor omogočen, nezadovoljni delavec pa ima zoper odločitev pritožbenega organa oz. v primeru molka pravico zahtevati sodno varstvo. Prvostopenjsko sodišče se sicer glede tega ugovora ni posebej opredelilo, vendar pa je že iz dejstva, da je upoštevalo določbo 72. člena ZDDO mogoče zaključiti, da navedene določbe ni štelo za protiustavne.

Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožena stranka izdala odločbo o prenehanju delovnega razmerja tožnika v skladu s 1. odst. 4. člena in 3. odst. 33. člena tedaj veljavnega ZDDO in 81. členom Zakona o tujcih (ZT - Ur. l. RS, št. 1/91-I), ker ni več izpolnjeval z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje del v X. upravi Republike Slovenije, saj ni pridobil državljanstva Republike Slovenije, pa tudi dovoljenja za zaposlitev v smislu določb 4. odst. 4. člena ZDDO ni imel. Z navedenimi razlogi se pritožbeno sodišče strinja in ker tožnik v pritožbi ni ponudil nobenih dokazov, ki bi lahko bili podlaga za drugačno odločitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.