Jedro

Pravice in obveznosti solastnikov na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah so sorazmerne vrednosti njihovih solastniških deležev.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v 2. (in smiselno v 1.) točki izreka spremeni tako, da sklep o izvršbi I 2004/13921-3 z dne 23. 11. 2004 Okrajnega sodišča v Ljubljani ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka tudi v tistem delu, v katerem ga je sodišče prve stopnje razveljavilo (torej po spremembi sodbe v celoti).

2. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

3. Toženec mora tožnici v 15 dneh plačati 649,87 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu sodbe dalje.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi I 2004/13921-3 z dne 23. 11. 2004. Odločilo je, da mora toženec tožnici plačati strošek vzdrževanja skupnega dela večstanovanjske stavbe, obračunan na način, kot ga je obračunala tožnica (in ne na način za katerega se zavzema toženec), vendar pa je sklep o izvršbi delno razveljavilo zato, ker je menilo, da je toženec del vtoževanega zneska že poravnal. Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica navaja, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, toženec pa zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Oba predlagata ustrezno spremembo sodbe.

Tožnica v pritožbi poudarja, da je toženec res plačal del svojega dolga iz naslova obnove fasade, vendar pa je to že upoštevala pri oblikovanju tožbenega zahtevka. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožnica zahteva zgolj še razliko med plačanim zneskom in zneskom, za katerega meni, da ga toženec dolguje zaradi drugačnega načina obračunavanja.

Toženec v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je sodba nerazumljiva, zato ker ima pravopisne napake in zato, ker ni jasno, katero materialno pravo je bilo uporabljeno. Sicer v pritožbi vztraja pri svojem stališču, da bi bilo treba stroške obračunati glede na površino poslovnega prostora, zato tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Tudi toženec izpostavlja, da vtoževani zahtevek predstavlja razliko med 4,574% lastniškim deležem, upoštevaje kakršnega je toženec stroške obnove fasade poravnal v celoti in je to tožnica upoštevala, ter 6,82598% deležem, za kakršnega tožnica meni, da ga je dolžan plačati.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

Izpodbijana sodba ima res nekaj strojepisnih napak ali površnosti, a te niso takšne, da bi usodno vplivale na njeno razumljivost. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) torej ni podana. Višje sodišče pooblaščencu tožene stranke še pojasnjuje, da pritožbene navedbe v drugem in osmem odstavku obrazložitve pritožbe v ničemer ne pripomorejo h kvaliteti postopka in končne odločitve, ampak le po nepotrebnem obremenjujejo pritožbeni postopek.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica od toženca zahteva povrnitev dela stroškov vzdrževanja stavbe – prenove fasade, ki jih je kot upravnica založila zanj. Med pravdnima strankama je sporno le to, na kakšen način bi morala tožnica razdeliti stroške med lastnike stanovanj in poslovnih prostorov. Sodišče prve stopnje se je pri tem vprašanju res sklicevalo na napačno materialno pravo, a kljub temu napravilo pravilen materialnopravni zaključek. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je treba ne glede na to, da je bil toženec lastnik poslovnega prostora, uporabiti določbe v času investicije veljavnega Stanovanjskega zakona (2) (v nadaljevanju SZ). V skladu z določbo 2. odstavka 7. člena SZ je namreč večstanovanjska hiša po tem zakonu (torej po SZ) tudi hiša, v kateri so poleg stanovanj tudi poslovni ali drugi nestanovanjski prostori, vendar so stanovanja v pretežni večini glede na celotno površino hiše. V tej zadevi gre prav za tak primer (prim. razdelilnik po lastnikih stanovanj in poslovnih prostorov, na katerega se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje; priloga B5 v spisu). V skladu s 1. odstavkom 33. člena SZ stroški prenove bremenijo lastnika v sorazmerju s solastniškim deležem, ki ga ima na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah stanovanjske hiše. V skladu s 3. in 4. odstavkom 12. člena SZ pa so pravice in obveznosti solastnikov na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah sorazmerne vrednosti njihovih solastniških deležev (3) (ne pa sorazmerne površini njihovih enot, kot zmotno meni toženec). Prav sorazmerno vrednost solastniških deležev pa je kot ključ oziroma kriterij razdelitve stroškov med lastnike posameznih enot uporabila tožeča stranka (in načinu, kako je vrednost solastniških deležev ugotovila, toženec ne nasprotuje). Tak kriterij je sprejelo tudi sodišče prve stopnje. Toženčevo zavzemanje za upoštevanje drugačnega ključa delitve stroškov torej ni utemeljeno. Zaradi opisanega je višje sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem je sodišče sklep o izvršbi obdržalo v veljavi, potrdilo (353. člen ZPP).

Obe pravdni stranki pa v pritožbah utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje mimo trditev in dokazov ugotovilo, da je toženec od vtoževanega zneska nekaj že plačal. Med pravdnima strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno (ker ni bilo prerekano (4)), da je toženec sicer plačal 306.039,15 SIT oz. 1.277,08 EUR in s tem plačal toliko, kot meni, da je bil dolžan plačati po “svojem“ načinu delitve stroškov, vtoževani znesek pa predstavlja še razliko med tem načinom in načinom, na katerega je dolg obračunala tožnica. Sodišče prve stopnje je tako zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo je pritožbeno sodišče lahko odpravilo samo (5), tako da je upoštevalo med strankama nesporno dejstvo, da toženec od vtoževanega zneska še ni plačal ničesar. Višje sodišče je zato v tem delu pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremenilo tako, da je sklep o izvršbi obdržalo v veljavi v celoti (358. člen ZPP).

Ker je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških (2. odstavek 165. člena ZPP). Pravdni stranki odmere stroškov sodišča prve stopnje ne izpodbijata, zato je pritožbeno sodišče, izhajajoč iz takšne odmere, stroškovno odločitev spremenilo tako, da je upoštevalo, da je tožnica sedaj z zahtevkom uspela v celoti (1. odstavek 154. člena ZPP). Toženec mora tožnici povrniti 394,94 EUR stroškov pred sodiščem prve stopnje. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji mora toženec povrniti tudi 254,93 EUR stroškov pritožbenega postopka.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 18/91–I s spremembami in dopolnitvami.

(3) To je: vrednosti posameznega stanovanja glede na skupno vrednost etažne lastnine.

(4) Prim. 2. odstavek 214. člena ZPP.

(5) Prim. Jan Zobec v: Lojze Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list RS in GV Založba, 3 knjiga, str. 314.