Jedro

Tožnica zmotno meni, da ni dolžna plačati nobenega računa. Ne da bi se sodišče spuščalo v ugotavljanje, kdaj je tožnica odpovedala naročniško pogodbo oziroma kdaj je prenehalo naročniško razmerje, se s toženko strinja, da mora plačati tiste storitve, za katere se je s pogodbo dogovorila in ki so nemoteno delovale oziroma jih je (lahko) koristila.

O škodi oziroma stroških, ki naj bi jih tožnica imela po odstopu, toženka ni odločala, zato s tem povezana zahteva ne more biti predmet presoje zakonitosti njenega akta. O njih pa tudi upravno sodišče glede na svojo pristojnost ne more odločiti. Gre za odškodninski zahtevek, za reševanje katerega je pristojno sodišče splošne pristojnosti, ne pa upravno sodišče kot specializirano sodišče.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom, A., d.o.o., povrniti stroške postopka v znesku 20 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki.

Obrazložitev

Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim aktom tožnici delno ugodila tako, da ji je A. d.o.o., dolžan po računu za oktober št. 12-390-1017309 z dne 6. 11. 2012 izdati dobropis v višini 25,90 EUR z DDV, po računu za november št. 12-390-1120337 z dne 4. 12. 2012 pa dobropis v višini 1,60 EUR z DDV. Zahtevo v zvezi z računom za september št. 12-390-0915095 z dne 5. 10. 2012 je zavrnila, v zvezi z računom za julij št. 12-390-0711634 z dne 7. 8. 2012 in z računom za avgust št. 12-390-0813235 z dne 7. 9. 2012 pa je zavrgla. V obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 4. 1. 2013 vložila predlog za rešitev spora med njo in A. d.o.o. V postopku je toženka ugotovila, da sta tožnica in A. d.o.o., dne 12. 6. 2012 sklenili naročniško pogodbo, katere predmet je bilo naročilo paketa B. Optika 100/10, ki vsebuje širokopasovni dostop do interneta 100/10 Mbit/s, HDTV priključek, mobilne storitve UMTS in telefonski priključek. Tožnica se je pritožila zoper delovanje stacionarnih in mobilnih telefonskih storitev, medtem ko je po njenih navedbah internet ves čas trajanja naročniškega razmerja deloval, priklop televizije pa ni bil opravljen, in se mu je odpovedala. Zato je toženka zaključila, da polno plačilo storitev interneta in televizije ne more biti sporno. Nadalje ugotavlja, da je bil prenos stacionarne številke bil izveden 25. 7. 2012, vendar tožnica zaradi glasovnih odmevov stacionarnih telefonskih storitev do odprave napake 25. 8. 2012 ni mogla nemoteno uporabljati. Na podlagi teh dejstev toženka ugotavlja, da A. d.o.o., tožnici do 25. 8. 2012 ni nudil kvalitetne fiksne telefonije. Glede delovanja mobilnih storitev ugotavlja, da tožnica živi na robu sevalnega snopa bazne postaje in so bile zato motene te storitve. Ker jo na take motnje A. d.o.o., ni opozoril in ji s tem dal možnost izbire drugega operaterja, ji toženka pritrjuje, da ji A. d.o.o, celotno obdobje naročniškega razmerja ni nudil kvalitetne mobilne telefonije. Glede na navedena dejstva toženka ugotavlja, da je bila tožnici naročnina za september 2012 za internet, televizijo in stacionarno telefonijo zaračunana upravičeno, neupravičeno pa za mobilno telefonijo. Zato bi ji bil A., d.o.o., dolžan izdati dobropis v višini 4,125 EUR, v reklamacijskem postopku pa ji je račun znižal že za 7,67 EUR. Poleg naročnine je tožnica dolžna plačati tudi za porabljene storitve tj. opravljene telefonske storitve in poslana sms/mms sporočila. Po računu za oktober 2012 je A. d.o.o., dolžan tožnici odpisati strošek „izvedbe preklica pogodbe“ v višini 20 EUR z DDV, ki je bil zaračunan neupravičeno, saj je tožnica pogodbo odpovedala zaradi nedelovanja mobilnih storitev, in naročnino za mobilni telefon v višini 5,90 EUR z DDV. Zaradi nedelovanja storitev tožnica ni dolžna plačati naročnine za mobilno telefonijo za mesec november 2012 in se ji račun zniža za 1,6 EUR z DDV. Predlog za rešitev spora v zvezi z računom za julij 2012 je tožnica na toženko vložila prepozno, na A. d.o.o., pa je prepozno vložila ugovor zoper račun za avgust 2012. Zato je ti zahtevi toženka zavrgla.

Tožnica vlaga tožbo zoper navedeni akt, v kateri navaja, da je bilo napačno odločeno v zvezi s plačilom naročene paketne ponudbe B., ki kljub reklamacijam ni bila nudena brezhibno niti en dan. Zato je bila primorana v odpoved z 5. 9. 2012. Odklop ni bil opravljen v predpisanih rokih. Odpoved paketa B. je bila podana v skladu s 5. členom Aneksa k naročniški pogodbi ID priključka 313417 z dne 12. 6. 2012. Paketna ponudba je bila v roku treh mesecev po podpisu aneksa v celoti odpovedana. Tožnica meni, da nima nobenih obveznosti do A. d.o.o.. Predlaga, da sodišče skladno z aneksom odloči o neupravičenih zahtevah A. d.o.o., pred in po odstopu od paketa B. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da ne držijo tožbene navedbe, da je z dnem odpovedi pogodbe prenehalo tudi naročniško razmerje. Po prvem odstavku 23.a člena Splošnih pogojev poslovanja A. preneha naročniško razmerje najkasneje zadnji dan koledarskega meseca, v katerem je odpoved dana (v konkretnem primeru s 1. 10. 2012). Tožničinemu zahtevku za ugoditev glede vseh računov ni mogoče ugoditi. Pri tem se toženka sklicuje na svojo odločitev v izpodbijanem aktu. Predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom, A. d.o.o., v odgovoru na tožbo navaja, da sta 12. 6. 2012 s tožnico sklenili pogodbo za priklop na optično omrežje, ob tem pa je tožnica podala izjavo o seznanitvi s splošnimi pogoji poslovanja. Stranka z interesom podrobneje opiše dogovarjanja v zvezi s prenosom številk in pojansjuje, kako je upoštevala tožničine reklamacije. Poudarja, da tožnica ni nikoli reklamirala storitev širokopasovnega dostopa do interneta in delovanje storitve IP TV. Na tožničine navedbe o odpovedi pogodbe odgovarja, da je iz njenega dopisa z dne 5. 9. 2012 jasno razvidno, da hoče odpoved pogodbe z dnem 15. 9. 2012 (več kot tri mesece po sklenitvi pogodbe). Poleg tega člen aneksa, na katerega se tožnica sklicuje, določa, da mora naročnik o svoji odločitvi o dostopu A. obvestiti v roku 10 dni od dneva, ko so prvič nastopile okoliščine, na podlagi katerih lahko odstopi od pogodbe. Po tožničinem zatrjevanja pa naj bi te okoliščine nastopile takoj po sklenitvi pogodbe. Stranka z interesom pojasnjuje, da je skladno z zahtevo tožnice po prekinitvi pogodbe in s splošnimi pogoji, pogodbo prekinila konec septembra, po tožničini zahtevi za odjavo mobilnih storitev pa so bile 25. 10. 2012 izklopljene mobilne storitve. Navaja še, da je tožnica ves čas naročniškega razmerja koristila veliko količino telefonskih impulzov, tako na stacionarni kot na mobilni telefoniji. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo in sklepom je toženka odločila o tožničini zahtevi z dne 31. 12. 2012 za rešitev spora med njo in A. d.o.o., ki se je nanašal na zaračunavanje storitev, glede katerih sta stranki dne 12. 6. 2012 sklenili naročniško pogodbo. Predmet pogodbe je bil paket B. 100/10. Pristojnost za odločanje toženke za reševanje takih sporov izhaja iz regulacije EU – Direktive o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami, prenesene v nacionalni zakon, ki ureja elektronske komunikacije. Pogoj, da uporabnik sproži postopek reševanja spora pred toženko, je predhodni ugovorni postopek pred operaterjem. Razlogi za sprožitev enega in drugega postopka so torej enaki. V obravnavanem primeru je tožnica zavračala plačilo računov zaradi nedelovanja oziroma motenega delovanja posameznih storitev. O upravičenosti njenih zahtevkov se je najprej opredelil operater, nato jih je presodila toženka, njena odločitev pa je predmet sodne presoje v tem upravnem sporu.

Toženka je v izpodbijanem aktu ugotovila in pojasnila svoje ugotovitve glede izvajanja dogovorjenih storitev. Njena navedba, da ji je stranka z interesom od štirih storitev, ki jih je zajemal paket B., nudila dve, ima podlago v tožničini izjavi na obravnavi dne 9. 4. 2013 (tam je tožnica povedala, da je internet v celotnem obdobju deloval, priklop televizije pa je sama želela naknadno).Tožbena trditev, da paketna ponudba B. ni bila nudena brezhibno niti en dan, je torej protispisna. V izpodbijani odločbi je toženka tudi argumentirano obrazložila, za katere mesece ji je stranka z interesom dolžna izdati dobropis in v kakšni višini, ter za katere mesece in zakaj je ta obveznost ne zadene. Prav tako iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka upoštevala, da je tožnica odstopila od naročniške pogodbe iz razloga nedelovanja mobilnih storitev, torej iz razloga, ki ni bil na njeni strani. Zato je stranki z interesom naložila tudi odpis stroška „izvedbe preklica pogodbe“.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožnica v tožbi ni izpodbila, je tudi po presoji sodišča odločitev toženke pravilna. Tožnica zmotno meni, da ni dolžna plačati nobenega računa. Ne da bi se sodišče spuščalo v ugotavljanje, kdaj je tožnica odpovedala naročniško pogodbo oziroma kdaj je prenehalo naročniško razmerje, se s toženko strinja, da mora plačati tiste storitve, za katere se je s pogodbo dogovorila in ki so nemoteno delovale oziroma jih je (lahko) koristila.

Kolikor tožnica v tožbi izpostavlja odstop od naročniške pogodbe, sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da veljavnost pogodbe oziroma odstopa od pogodbe niti ni sporna (v spisu je dopis, v katerem A. tožnici sporoča, da ji je na njeno zahtevo naročniško razmerje prenehalo 1. 10. 2012, torej je njen odstop sprejel), temveč je sporno plačilo za (ne)delujoče storitve. To je bilo v skladu s tožničino zahtevo tudi predmet spora, o katerem je odločila toženka, zakonitost njene odločitve pa presoja sodišče v tem upravnem sporu (po prej navedenem je to odločitev potrdilo). O škodi oziroma stroških, ki naj bi jih tožnica imela po odstopu, toženka ni odločala (iz zapisnika z dne 9. 4. 2013 izhaja, da naj bi to bilo predmet posebnega odškodninskega zahtevka), zato s tem povezana zahteva ne more biti predmet presoje zakonitosti njenega akta. O njih pa tudi upravno sodišče glede na svojo pristojnost ne more odločiti. Gre za odškodninski zahtevek, za reševanje katerega je pristojno sodišče splošne pristojnosti (okrajno ali okrožno sodišče), ne pa upravno sodišče kot specializirano sodišče. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe in sklepa pravilen ter da je akt pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno moralo zavrniti.

O stroškovnem zahtevku stranke z interesom, A. d.o.o., (vprašanje stroškov strank z interesom v ZUS-1 ni urejeno) je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker tožnica s tožbo zoper njen akt ni uspela, je stranki z interesom dolžna povrniti stroške, ki jih je ta priglasila, v znesku 20 EUR. Stroške ji mora povrniti v 15 dneh od prejema sodbe.