Jedro

Tožnica kljub delni odpovedi tožbenemu zahtevku ni popolnoma propadla v pravdi, saj je toženec delno pripoznal tožbeni zahtevek.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku zavzeti jasno stališče o tem, ali je toženec dal povod za tožbo, to stališče pa tudi utemeljiti z dokazi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da mora tožnica tožencu povrniti 942,84 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne toženčev predlog za povrnitev stroškov; podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Napačna je ugotovitev sodišča, da toženec ni dal povoda za tožbo. Tožnica se je pred vložitvijo tožbe večkrat brez uspeha poskušala dogovoriti s tožencem glede premoženja. Tožba je bila torej nujna, sploh ker je toženec že konec decembra 2011 poskušal prodati stanovanje, kar je tožnica preprečila z zaznambo spora. Šele potem je toženec pripoznal tožbeni zahtevek. Sicer pa toženec ni upravičen do vseh priglašenih in odmerjenih stroškov, saj je njegovemu odvetniku mandat prenehal že pred udeležbo na naroku.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožnica je vložila tožbo brez opomina, čeprav bi bil toženec pripravljen s pogodbo prepisati polovico stanovanja nanjo. Tudi izstavitve listine ni zahtevala. Ker se je toženec hotel razvezati od tožnice, ni dal soglasja za mediacijo. Za prodajo stanovanja pa sta se pravdni stranki dogovorili. Poleg tega je tožnica propadla s tožbenim zahtevkom za plačilo protivrednosti polovice stanovanja in že zato mora tožencu povrniti stroške postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na 157. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na prvi odstavek 154. člena istega zakona. Konkretnih razlogov za uporabo navedenih dveh pravnih pravil, z izjemo uvodnega pojasnila, da je toženec pripoznal enega od tožbenih zahtevkov, nakar se je tožnica drugemu odpovedala, pa sodišče v obrazložitvi sklepa ni zapisalo. Tako ni mogoče preizkusiti, zakaj je stroškovno breme v celoti prevalilo na tožnico. Ta namreč kljub delni odpovedi tožbenemu zahtevku ni popolnoma propadla v pravdi, saj je toženec delno pripoznal tožbeni zahtevek. Čeprav je to storil že v odgovoru na tožbo, bi bil po 157. členu ZPP upravičen do povračila vseh svojih pravdnih stroškov le, če ne bi dal povoda za tožbo. Vprašanje, ali je bila tožba sploh potrebna, ostaja med pravdnima strankama sporno še v pritožbenem postopku, izpodbijani sklep pa odgovora nanj ne daje. Sicer sta pravdni stranki že v postopku na prvi stopnji glede povoda za tožbo podali obširne in dokazno podprte trditve, vendar jih je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka povsem prezrlo.

6. Izpodbijani sklep torej nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar ovira njegov pritožbeni preizkus. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Ker te kršitve glede na njeno naravo ni mogoče odpraviti v pritožbenem postopku, je pritožbi na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ugodilo in sklep razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku zavzeti jasno stališče o tem, ali je toženec dal povod za tožbo, to stališče pa tudi utemeljiti z dokazi. Šele nato bo lahko znova odločalo o toženčevi zahtevi za povrnitev pravdnih stroškov.

7. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona.