Jedro

Po določbi drugega odstavka 119. člena SPZ sredstva rezervnega sklada, ki so skupno premoženje etažnih lastnikov, vodi upravnik ločeno na posebnem računu. Pravilna in popolna izpolnitev v izvršbi ali v pravdi za plačilo sredstev rezervnega sklada je torej izključno plačilo na poseben transakcijski račun iz prvega odstavka 42. člena SZ-1.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se za besedilom 1. točke izreka namesto pike zapiše vejica in doda še besedilo: ″vse na TRR za rezervni sklad SI56 6100 0000 5275 886, referenca 40870-04-2018 imetnika računa T. d.o.o.″

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni poravnati tožeči stranki znesek 841,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih opredeljenih zneskov. V 2. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki stroške tega pravdnega postopka v znesku 145,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

2. Zoper sodbo se tožena stranka (toženka) pravočasno pritožuje. Navaja, da sodbo prereka v celoti v izreku in v vseh točkah obrazložitve, v vseh navedbah, trditvah in obrazložitvah, kot lažne, površne, pristranske, temelječe zgolj na nedokazanih navedbah in domnevah sodišča, brez materialnih dokazov o tožnici kot upravniku in statusu upravnika. Kot pritožbene razloge navaja bistvene kršitve določb pravdnega postopka (neupoštevanje določil 105. in 108. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer navaja kršenje veljavne zakonodaje Stanovanjskega zakona (1997) in SZ-1 glede imenovanja upravnika ter izpostavlja določbe 27. in 28. člena ter tudi 22. člena SZ. Navaja, da so bile kršene njene pravice, da bi bila navzoča na obravnavi, kar je pisno zahtevala, in da bi izvajala dokaze v svojo korist. Navaja, da je v vlogah 8. 4. 2019 in 27. 12. 2018 nedvoumno zapisano″zaslišanje in priča moj mož P. M.″ in sprašuje, kje se vrši zaslišanje strank in prič, če ne na razpravi. Izpostavlja 14. člen Ustave in navaja, da tožnici ni potrebno dokazati svojega statusa z verodostojnim dokazom o imenovanju, sodišču pa zadostuje že argument moči tožnice. Sodišče bi moralo tožbo po določbi 108. člena ZPP zavreči in zapisati tožnici, kakšni so zakoniti postopki po določilih SZ in SZ-1 o imenovanju upravnika, sprejemu pogodb, kako se pišejo zapisniki: 35., 38., 48, 49. in 50. člen SZ. Zahteva dokumentacijo od tožnice in sodišča, določbe SZ in SZ-1 ima in jih zna brati. Zahteva, da se od tožnice T. d.o.o. in sodišča pridobi dokaz, kdaj so se lastniki sporazumno dogovorili o upravniku pred pisanjem pogodbe z dne 4.12.1997. Če takšnega dokaza nimata ne tožnica ne sodišče, je v skladu z določili 108. člena ZPP tožbo treba zavreči. Navaja, da je sodišče (sodnica) odločalo površno, pristransko, z opustitvijo dolžnega ravnanja, v korist tožnice, sklicuje se na 105. člen ZPP in izpostavlja, da je sodnica ravnala drugače, ko toženka z možem tožita T. d.o.o. za ničnost pogodb. Sodnica je s predmetno zadevo že zaradi vsaj štirih tožb T. proti toženki in njenemu možu okužena, ista sodnica je v zadevi P 504/2005 tožbo T. kot neutemeljeno zavrnila, kar je dokaz, da tožnica nima dokazov o svojem statusu in da sodnica ne sodi po zakonih. Zaradi opisanih kršitev in dejanj sodišča obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po 211. členu Kazenskega zakonika s strani tožnice T. d.o.o. in sodišča. Navaja, da upravniške posle lahko opravlja samo zakonito imenovani upravnik, ki to lahko dokaže, vlaga tožbo v imenu lastnikov, razpolaga z osebnimi podatki. T. d.o.o. ne sodišču ne toženki takega dokaza ni predložila. Sodišče naj razloži, če so lastniki po 27. členu SZ in 48. in 49. členu SZ-1 dolžni imenovati upravnika, ali imajo pravico od upravnika zahtevati dokaz, iz katerega je razvidno, kdaj je imenovan, kje in kdo od lastnikov se je udeležil odločanja, kako, koliko udeležencev je glasovalo zanj, enako vprašanje velja za sprejem obeh pogodb, za kateri trdi, da sta bili sprejeti tako, kot je to običaj med poslovnimi partnerji. Temeljna naloga sodišča je ugotavljati dejstva na podlagi dokazov in zakonov, ne pa na podlagi navedb, ki jih ne sodišče ne tožeča stranka ne dokažeta. Prereka in zavrača tudi vse točke obrazložitve. Vztraja pri navedbah v njenih odgovorih z dne 27. 12. 2018 in 8. 4. 2019. Navaja, da podatka o solastnini stanovanja št. 9 ni imel, ker je pogodbo pisal brez vednosti in odobritve lastnikov in tega ni vprašal. V 10. točki je groba kršitev toženkinih ustavnih in zakonskih pravic in izpostavlja, da je v vlogah z dne 27. 12. 2018 in z dne 8. 4. 2019 izrecno zahtevano zaslišanje priče tožnice ter toženke z možem (točka 12. vloge 27. 12. 2018) in sprašuje, kje se vršijo zaslišanja strank in prič, če ne na sodišču. Glede 11. točke obrazložitve navaja, komu je sodnica brala omenjene listine. Navaja, da če bi sodišče prebralo vsaj uvodna odstavka v vlogah toženke z dne 27. 12. 2018 in 8. 4. 2019, kjer je jasno in nedvoumno zapisano, da prereka v celoti vse navedbe in zahteve tožnice, ne bi zapisalo 12 točke obrazložitve. Ker kot stranka v postopku ni bila vabljena na razpravo na sodišče, niti pred sodiščem ni mogla ničesar priznati niti ničesar zanikati. K 13. točki navaja, da bi tožnica bila zakoniti zastopnik lastnikov, če to lahko dokaže z dokumentom o imenovanju za upravnika, ker ni storila, ni zakoniti zastopnik lastnikov. Glede točke 14 ugotavlja, da je v njej navedena pravna podlaga., k 15 točki pa, da bi vse to bi lahko počele stranke, če bi jih zastopal zakoniti zastopnik in z zapisnikom po 38. členu SZ-1 dokazal, da so bili postopki izpeljani v skladu z določili SZ-1. Glede 16. točke navaja, da sodišče ni imelo na vpogled dokaza o zakonitosti upravnika. Glede obrazložitve v 17. točki navaja, naj se v skladu z določilom 105. člena ZPP zahteva dokaz. Glede obrazložitve v 18. točki navaja, da je nedopustno nakladanje, da je D. podpisoval pogodbe kot pooblaščenec za nekatere stranke. K obrazložitvi v 19. točki navaja, da sodišče slabo ali pa sploh ne bere navedb toženke, da je v vlogi 27. 12. 2018 na strani 2 zapisala, da je dva lastnika nista podpisala, kar predstavlja 17,15 %, da pogodbe ni podpisala toženka, ker je v njej ni vpisane, mož P. M. 9,18 % ter lastnik Z. J. 7,96 %, torej 17,15 % oba, in ne trdi, da je najin delež 17,15 %, pač pa 9,18 %, to pa zato, ker tožnica ne dostavi originalne pogodbe z dne 4. 12. 1997. Glede 21.točke poudarja, da jo sodišče poučuje, kako se lahko odloča tudi s podpisovanjem listine. Da je bil njen mož še edini lastnik stanovanja, je laž, saj sta bila solastnika že preden se je pojavila T. d.o.o.. Nasprotuje tudi obrazložitvi v 22. točki in navaja, glede na to, da je sam zamenjal pogodbo iz 4. 12. 1997 z novo, jasno, da je pogodba neveljavna, nična in je vse, kar je vezano nanjo, nično, vključno z vpisom v register. K obrazložitvi v 23. točki navaja, da o volji lastnikov sodišče nima pravice sklepati in da je tudi 24. točka po navedbi toženke zgolj nepomembno in nepotrebno poučevanje, če se sodišče ne drži zakonov SZ, SZ-1 in ZPP. Nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje v 25. točki obrazložitve glede neutemeljenosti ugovora zastaranja. Kot dokaz, da je sodišče odločilo napačno in v nasprotju z določili OZ, prilaga kopijo dela sodbe v zadevi P 304/2018 z dne 10. 4. 2020, ki jo je izreklo isto sodišče proti možu toženke, kjer je gre za vsebinsko enak zahtevek iste tožnice, za enako vsoto in ob enakih tožbenih razlogih, zahtevek pa je bil zaradi zastaranja zavrnjen v višini 464,27 EUR. Sodba P 304/2018 je dokaz k tej pritožbi, da sodnica priviligira v sodbi P 288/2018 tožečo stranko. Tudi točke 26, 27 in 28 obrazložitve v celoti prereka, ker so prepis navedb tožnice. Nasprotuje tudi v 29. točki odmerjenim stroškom in navaja, da je v zadevi P 304/2018 isto sodišče za fotokopije priznalo 0,07 EUR. Predlaga, naj višje sodišče sodbo v celoti razveljavi in tožbo po določilih člena 108 ZPP zavrže zaradi pomanjkanja dokazov po členu 105 ZPP, zahteva, da na obravnavi z možem solastnikom sodelujeta, če jo je že okrajno sodišče onemogočilo, višje sodišče naj ju vabi s pisnim vabilom. Zahteva spoštovanje zakonov. Določila SZ in SZ-1 so za tožnico temeljni zakon, zato mora sodišče do tožnice za vsako trditev zahtevati dokaz, ki je absolutno preverljiv. Za sodišče je določilo 105. člena ZPP obveza. Dolžnosti iz SZ in SZ-1 ter ZPP naj sodišče zapiše tožnici, ki jih ne spoštuje, ne pa toženki, ki zahteva njihovo spoštovanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Uvodoma je treba pojasniti, da gre v predmetni zadevi za spor majhne vrednosti, saj denarna terjatev, ki je predmet zahtevka, ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V tovrstnih postopkih veljajo nekatera posebna postopkovna pravila, ki so urejena v 30. poglavju ZPP v določbah od 442. do 458. člena. Ena od posebnosti je tudi ta, da so v teh postopkih pritožbeni razlogi omejeni. Tako je po prvem odstavku 458. člena ZPP dopustno sodbo, izdano v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen. To pa pomeni, da je pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano in jih pritožnik s pritožbo v pritožbenem postopku ne more izpodbijati.

5. Ni pritrditi pritožbenim navedbam, da je bila toženki v postopku pred sodiščem prve stopnje, ker je odločilo brez naroka, kršena pravica do pristopa na sodišče in pravica do izvajanja dokazov na obravnavi, s čimer pritožnica sodišču prve stopnje vsebinsko očita absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki in tudi po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je sicer dopusten pritožbeni razlog.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da lahko v postopku v sporih majhne vrednosti sodišče izda sodbo brez razpisa naroka, čeprav so med pravdnima strankama sporna dejstva, kadar ugotovi, da jih je mogoče razjasniti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, pri čemer mora za takšno ravnanje biti izpolnjen še pogoj iz drugega odstavka 454. člena ZPP, da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo, ne v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP. Toženka zmotno meni, da je s tem, ko je predlagala lastno zaslišanje, zaslišanje tožeče stranke in tudi zaslišanje priče, njenega soproga P. M., predlagala tudi izvedbo naroka. Enotno stališče tako sodne prakse1 kot tudi pravne teorije2 je, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati in ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi, kot so npr. zaslišanje strank ali prič, pomenijo že zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo. Zato ni mogoče slediti toženki, da je že z dokaznim predlogom, kot izpostavlja v pritožbi, predlagala tudi izvedbo naroka (glavne obravnave). Z neizvedbo glavne obravnave v tem postopku sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ob zgoraj obrazloženem glavne obravnave ni bilo dolžno opraviti. V tem postopku je bila toženi stranki pravica do izjavljanja tudi zagotovljena na enak način, kot tožeči stranki, in sicer v okviru pozivanja na predložitev vlog s pravnimi pouki, zato ni mogoče slediti pritožbenemu očitku toženke o neenakem obravnavanju toženke v primerjavi z obravnavanjem tožeče stranke. Toženka pa se v konkretnem sporu tudi ne more uspešno sklicevati na drugačno, domnevno tudi neenako obravnavanje pravdnih strank v drugih postopkih, ki jih v pritožbi še omenja, saj sodišče v vsaki konkretni pravdi odloča o konkretnem tožbenem zahtevku, upoštevaje trditveno podlago strank in izvedene dokaze v postopku. Zato tudi iz tega razloga ni podana pritožbeno ob tem smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne zatrjevana kršitev pravic iz 14. člena Ustave RS. Ob pojasnjenem in ker se je sodišče prve stopnje v sodbi ustrezno opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb tožene stranke v tej zadevi in do predloženih dokazov, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva, so neutemeljeni tudi očitki o takoimenovani ″okuženosti″ sodnice zaradi sojenja v predhodnih zadevah. Posledično tudi iz tega razloga smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. V pritožbi večkrat izpostavljeni kršitvi določb pravdnega postopka in sicer 105. in 108. člena ZPP (ker po navedbi toženke sodišče tožeče stranke ni pozvalo k predložitvi dokazov in da bi moralo sodišče postopati po določbah 105. in 108. člena ZPP in tožbo tožeče stranke zavreči, ker ta kljub pozivu dokazov ni predložila) predstavljata očitek o postopkovni kršitvi po prvem odstavku 339. člena ZPP. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP niso dopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti. Zato so ti pritožbeni očitki na pritožbeni stopnji neupoštevni. Enako velja tudi glede smiselno zatrjevane kršitve 214. člena ZPP3, ker bi tudi morebitna kršitev 214. člena ZPP predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so tožeče stranke v konkretni zadevi etažni lastniki stanovanj na naslovu Z. ..., T. d.o.o. pa je v tem postopku, v katerem etažni lastniki izterjujejo od toženke neplačane stroške (prispevek) v rezervni sklad, njihov zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec, zato je sodišče navedbe strank upoštevalo v tem kontekstu. Sredstva rezervnega sklada so skupno premoženje etažnih lastnikov (drugi odstavek 119. člena Stvarnopravnega zakonika-SPZ). Zato so etažni lastniki kot materialnopravni upravičenci aktivno legitimirani od neplačnika izterjati plačila v rezervni sklad. Upravnik nastopa v njihovem imenu in za njihov račun po posebnem zakonskem pooblastilu (5. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ).

9. O utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje odločalo pravilno na podlagi določb 119. člena SPZ in 41 ter 44. člena SZ-1, ki določajo obveznost ustanovitve rezervnega sklada za vse nepremičnine, ki imajo več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov, ter obveznost etažnih lastnikov plačevati prispevek v rezervni sklad, prav tako je kot pravno podlago za odločitev pravilno upoštevalo tudi določilo 5. alineje četrtega odstavka 118. člena SPZ in tudi določila Pravilnika o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka.

10. Pritožba nasprotuje ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje glede utemeljenosti zahtevka, pri čemer zlasti nasprotuje zaključku, da je T. d.o.o. upravnik večstanovanjske stavbe Z. ... . Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila pogodba o upravljanju z dne 7. 3. 2005 veljavno sklenjena, zato je T. d.o.o. Š. zakoniti upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu Z. ..., ki ima zakonsko pooblastilo za zastopanje etažnih lastnikov (četrti odstavek 118. člena SPZ). Toženka vztraja pri svojih navedbah in izpodbija zaključek o veljavni sklenitvi pogodbe o upravljanju. Pritožbene navedbe, ki se vsebinsko nanašajo na toženkine v postopku že predhodno podane trditve o samem načinu in postopku sklepanja pogodb o upravljanju iz leta 1997 in iz leta 2005 (o pripravi pogodb s strani upravnika, glede nesprejemanja sklepov na zboru etažnih lastnikov, zbiranjem podpisov etažnih lastnikov, nepotrebnosti sklepanja pogodbe o upravljanju iz leta 2005), da omenjeni pogodbi nista bili podpisani s strani etažnih lastnikov, katerih solastninski deleži bi presegali zakonsko določeno polovico, ki je potrebna za veljavnost sklenitve tovrstne pogodbe, tudi o toženkinem solastništvu stanovanja, o višini deleža na stanovanju št. 9 na naslovu Z., glede vpisa pogodbe v register upravnikov pri UE L. in o višini povišanega mesečnega prispevka v rezervni sklad, so dejanske narave. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ob zgoraj že pojasnjenem ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

11. V skladu z prvim odstavkom 48. členom SZ-1 morajo etažni lastniki v večstanovanjski stavbi, ki ima več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov, določiti upravnika. Enako določa tudi prvi odstavek 118. člena SPZ. Upravnik večstanovanjske stavbe je pooblaščenec etažnih lastnikov, ki zastopa etažne lastnike v poslih, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe in ki skrbi, da izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov (drugi odstavek 48. člena SZ-1). Določitev upravnika predstavlja po prvem odstavku 49. člena SZ-1, pa tudi po drugem odstavku 118. člena SPZ, posel rednega upravljanja. Po 25. členu SZ-1 pa je za posle v zvezi z rednim upravljanjem, kamor sodi tudi določitev ter razrešitev upravnika, potrebno soglasje lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev. Razmerja med etažnimi lastniki in upravnikom se uredijo s pogodbo o opravljanju upravniških storitev, ki lahko, poleg pooblastil iz 50. člena SZ-1, določi še druge pravice in obveznosti. Etažni lastniki lahko ob določitvi upravnika za sklenitev pogodbe o opravljanju upravniških storitev pooblastijo enega ali več etažnih lastnikov. Pogodbe o opravljanju upravniških storitev je sklenjena, ko jo podpišejo upravnik in toliko etažnih lastnikov kot je potrebno za sprejem sklepa o določitvi upravnika. Pogodba o opravljanju upravniških storitev učinkuje tudi proti etažnim lastnikom, ki je niso podpisali oziroma proti etažnim lastnikom, ki so glasovali proti imenovanju pooblaščencev za sklenitev in proti vsem pravnim naslednikom etažnih lastnikov (1., 2.,3. in 4. odstavek 53. člena SZ-1).

12. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zaključilo, da je bila Pogodba o upravljanju z dne 7. 3. 2005 veljavno sklenjena, zato je T. d.o.o. upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu Z. in pri tem ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: da je pogodbo o upravljanju iz leta 2005 podpisalo toliko etažnih lastnikov oziroma njihovih pooblaščencev, da vsota njihovih solastniških deležev znaša 90,8122 %; da te pogodbe toženka niti njen mož nista podpisala4; da je bil sklep o sprejemu te upravniške pogodbe sprejet na zboru etažnih lastnikov z dne 11. 12. 2003 in s podpisovanjem listine - seznama etažnih lastnikov z naročilom z dne 11. 12. 2003; da pri tej pogodbi ni šlo za novo imenovanje upravnika, saj je bila T. d.o.o. že upravnik predmetne večstanovanjske hiše in vpisan v register upravnikov na podlagi pogodbe o upravljanju iz leta 1997, zato upravnika ni bilo potrebno ponovno vpisati v register, nova pogodba pa je bila registrskemu organu poslana le v vednost; da je šlo pri pogodbi o upravljanju iz leta 2005 za razširjene naloge upravnika v skladu z novim SZ-1, ki je začel veljati v oktobru 2003; da je pogodbo o upravljanju iz leta 2005 pripravil (sestavil) upravnik, da ničnost te pogodbe tudi v postopku pod opr. št. P 253/2013 ni bila ugotovljena.

13. Ob takšnih ugotovitvah je ob uporabi materialnega prava, že predhodno citiranih določil 25., 48., 49. 50. in 53. člena SZ-1 ter 118. člena SPZ, zaključek sodišča prve stopnje o veljavnosti sklenjene pogodbe o upravljanju iz leta 2005 pravilen. Dejstvo, ki ga ponovno izpostavlja pritožba, da je pogodbo pripravil upravnik sam pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne pomeni nezakonitosti pogodbe. Ob obrazloženem je izpostaviti, da upravnik v tej pravdi nastopa kot pooblaščenec oziroma kot zastopnik etažnih lastnikov, saj ima njegovo upravičenje za zastopanje tožečih strank podlago v zakonu in sicer v 48. členu SZ-1 ter v 5. alineji četrtega odstavka 118. člena SPZ. Ob obrazloženem je tožeča stranka v tem pravdnem postopku tudi pravilno zastopana in posledično tudi ni podana smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer pa je ob tem še dodati, da se na takšno kršitev glede zastopanja v pravdnem postopku sicer lahko sklicuje le stranka, na katero bi se morebitno nepravilno zastopanje nanašalo, torej bi se na to postopkovno kršitev lahko sklicevala le tožeča stranka.

14. Sredstva rezervnega sklada so, kot že obrazloženo, skupno premoženje etažnih lastnikov (drugi odstavek 119. člena SPZ). V zvezi s sredstvi rezervnega sklada velja posebna ureditev. Gre za strogo namenska sredstva (prvi odstavek 44. člena SZ-1 in četrti odstavek 119. člena SPZ). Zaradi take narave sredstev rezervnega sklada obstajajo posebna pravila glede gospodarjenja s temi sredstvi in glede njihove uporabe. Sredstva morajo vplačevati etažni lastniki (119. člen SPZ, tretji odstavek 44. člena in prvi odstavek 42. člena SZ-1), z njimi gospodari upravnik (prvi odstavek 43. člena SZ-1). Če etažni lastnik ne vplača svojega prispevka v rezervni sklad, ga mora upravnik pisno pozvati k plačilu (šesti odstavek 119. člena SPZ). Kot skupni lastniki teh sredstev lahko etažni lastniki od tistega od njih, ki jih ne vplačuje, zahtevajo, da to stori (drugi in šesti odstavek 119. člena SPZ).

15. V zvezi z vtoževano terjatvijo je sodišče prve stopnje ugotovilo: da je bila v vtoževanem obdobju toženka etažni lastnik v večstanovanjski stavbi na naslovu Z. ..., saj je bila do ½ solastnica stanovanja v tej stavbi; da je upravnik to stanovanje sicer kupil na dražbi, vendar da še ni njegov lastnik5; da so v tem postopku vtoževane terjatve iz naslova plačila sredstev rezervnega sklada za obdobje od maja 2015 ( ki je zapadla v plačilo 1. 6. 2015), do vključno aprila 2018; da so etažni lastniki na zboru etažnih lastnikov 21. 10. 2014 sprejeli sklep, da se mesečni prispevek v rezervni sklad poviša na 0,50 EUR na m2, ker so v načrt vzdrževalnih del uvrstili energetsko sanacijo stavbe, na zboru etažnih lastnikov z dne 25. 5. 2015 pa sklep, da se mesečni prispevek v rezervni sklad poviša na 0,70 EUR na m2; da znaša bruto površina stanovanja št. 9, katerega solastnica do polovice je toženka, 67,28 m2; da znaša upoštevaje solastniški delež toženke na tem stanovanju višina njenega mesečnega prispevka v rezervni sklad za povišano vplačilo 0,70 EUR na m2, 23,55 EUR.

16. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev, ki so ob omejenih pritožbenih razlogih v sporu majhne vrednosti zavezujoče tudi za pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo navedeno materialno pravo, ko je zaključilo, da je toženka kot solastnica stanovanja dolžna tožečim strankam v skladu s svojim solastniškim deležem poravnati dolgovana sredstva v rezervni sklad v zahtevani višini.

17. Po določbi drugega odstavka 119. člena SPZ sredstva rezervnega sklada, ki so skupno premoženje etažnih lastnikov, vodi upravnik ločeno na posebnem računu. Tudi po določbi prvega odstavka 42. člena SZ-1 mora upravnik zagotoviti, da se vsa vplačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu. Pravilna in popolna izpolnitev v izvršbi ali v pravdi za plačilo sredstev rezervnega sklada je torej izključno plačilo na poseben transakcijski račun iz prvega odstavka 42. člena SZ-16. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da tožeče stranke pravilno zahtevajo, da toženka izterjevane zneske stroškov rezervnega sklada plača na posebni transakcijski račun upravnika, ki je naveden v predlogu za izvršbo. Ker v izreku izpodbijane sodbe tega ni, je zato ob pravilni uporabi zgoraj navedenega materialnega prava pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe7 pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka delno spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

18. Sodišče prve stopnje je v 25. točki obrazložitve utemeljeno in s pravilnimi razlogi zavrnilo ugovor zastaranja tožene stranke in pri tem pravilno izhajalo iz določbe prvega odstavka 347. člena Obligacijskega zakonika. Razlogi sodišča prve stopnje so ob ugotovljenem dejanskem stanju materialnopravno pravilni in jih pritožba ne more omajati s sklicevanjem na nepravnomočno sodbo sodišča prve stopnje v drugem postopku.

19. Po prvem odstavku 347. člena ZPP sodišče druge stopnje odloča o pritožbi brez obravnave, kadar oceni, da ta za odločitev v zadevi ni potrebna. Ob že pojasnjenem, da sodišče prve stopnje ni kršilo pravil pravdnega postopka, ker ni opravilo naroka, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da naj glavno obravnavo opravi pritožbeno sodišče. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen.8

20. Tudi stroškovna odločitev je v točkah 28 do 30 obrazložena in stroški postopka tožeče stranke ob določbi 155. člena ZPP pravilno priznani, odločitev o povrnitvi stroškov pa pravilno temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP.

21. Ob obrazloženem se tako pritožba pokaže za le delno utemeljeno v točki 1. izreka, kot je predhodno že obrazloženo, v vsem ostalem pa je pritožba ob obrazloženem neutemeljena. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo. Na očitke o postopkovnih kršitvah je že odgovorjeno, kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa niso bile ugotovljene. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo v ostalem zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka te sodbe).9 1 Primerjaj npr. odločbe VSL I Cp 343/2019, I Cp 1883/2019, tudi II Cp 409/2019 in še druge. 2 Primerjaj: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Lj. 2009, komentar N. Betetto, stran 722. 3 Primerjaj 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Pritožbeno tudi ni sporno, da je njun solastniški delež v večstanovanjski stavbi 9,188 %. 5 Med pravdnima strankama je bilo tekom postopka nesporno, da je bil sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, na katerega se sklicuje toženka, v času, ki ga zajemajo vtoževane terjatve, še nepravnomočen. 6 Primerjaj npr. odločbo VS RS II Ips 263/2015 (točki 13,14 obrazložitve), tudi npr. odločbe VSC CP 114/2020, VSL I Cp 465/2018, II Cp 2778/2016 in še druge. 7 Primerjaj drugi odstavek 350. člena ZPP. 8 Primerjaj določbi prvega odstavka 354. člena in 347. člen ZPP. 9 353. člen ZPP v zvezi z 442. členom ZPP.