Jedro

Nestrinjanje državnega tožilca z dokaznimi zaključki sodišča o obstoju nesorazmernosti med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih obsodba povzročila, ne predstavlja uveljavljanja kršitve zakona, temveč izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 4. 7. 2013 iz razloga 4. točke 358. člena ZKP obdolženega M. G. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 20. 12. 2013 pritožbi višje državne tožilke in obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec dne 22. 4. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja iz razloga 3. točke 420. člena ZKP, ker sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določbe kazenskega postopka s tem, da sta nepravilno uporabili določbo 4. točke 358. člena ZKP in je ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in ugotovi navedeno kršitev zakona, ne da bi posegalo v pravnomočno sodbo, ker je zahteva vložena v obdolženčevo škodo. Obdolženec in njegov zagovornik sta bila z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti seznanjena, vendar nanjo nista odgovorila.

B.

3. Po določbi 4. točke 358. člena ZKP(1) izreče sodišče sodbo, s katero obdolženca oprosti obtožbe, če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje obdolženčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Sodišče prve stopnje, ki je obdolženca oprostilo ob uporabi navedene zakonske določbe (4. točka 358. člena ZKP), je v razlogih sodbe (točka 12) ocenilo, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (glede na težo dejanja, izostanek škodljivih posledic, okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno in osebne okoliščine obdolženca) in posledicami, ki bi jih obsodba povzročila (glede na obdolženčevo slabo zdravstveno stanje, ugotovljeno z izvedenskim mnenjem). Sodišče druge stopnje je ob zavrnitvi pritožbe okrožne državne tožilke takšni presoji sodišča prve stopnje pritrdilo (točka 13 sodbe sodišča druge stopnje).

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno uporabili določbo 4. točke 358. člena ZKP, zaradi česar je izpodbijana pravnomočna (oprostilna) sodba nezakonita, uporaba določbe 4. točke 358. člena ZKP pa nepravilna. V obširnih razlogih zahteve navaja, da je bil obdolženec oproščen kaznivega dejanja, glede katerega so obstajali vsi zakonski znaki in vsi drugi pogoji kazenske odgovornosti, ni pa obstajal prav tisti razlog za oprostitev, ki je bil nepravilno uporabljen. Sodišči navedene določbe zakona ne bi smeli uporabiti, ker niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za njeno uporabo. Razlogi, ki so v sodbah navedeni, za oceno nesorazmernosti niso zadostni, uporabe instituta nesorazmernosti niso utemeljevali in zato odločitve za oprostitev ne opravičujejo.

5. Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko vrhovni državni tožilec navaja, da sta sodišči neutemeljeno in nepravilno uporabili 4. točko 358. člena ZKP in obdolženca oprostili obtožbe, predstavlja nestrinjanje vložnika z dokaznimi zaključki sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi o obstoju nesorazmernosti med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih obsodba povzročila. Vložnik, ki v zahtevi podaja svojo oceno razlogov za (ne)uporabo navedene zakonske določbe v navedeni zadevi (strani 4 do 8 zahteve), s temi navedbami ne uveljavlja kršitve zakona, temveč izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje. S tem pa uveljavlja nedovoljeni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - zmotno ugotovitev dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev zakona ni podana, zahteva pa uveljavlja nedovoljen razlog napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Op. št. (1) : ZKP-I, Ur. l. RS, št. 68/2008 z dne 8. 7. 2008