Jedro

Izpodbijana odločba je upravna odločba, kar pomeni, da se dejansko stanje ugotavlja v upravnem postopku, obrazložitev pa mora imeti vsebino, določeno v 1. odstavku 214. člena ZUP. Tožena stranka sicer odločitev obširno pojasnjuje v odgovoru na tožbo, vendar pa s tem razlogov izpodbijane odločbe ni mogoče dopolnjevati. Obrazložitev odločitve mora biti vsebovana v sami odločbi, saj je le v tem primeru stranki dana možnost, da s pravnim sredstvom, ki ga ima na razpolago, odločbo izpodbija s konkretnimi ugovori, pristojnemu organu pa omogočena kontrola nad tem, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali je bil pravilno uporabljen materialni predpis. Še toliko bolj to velja za primere, ko gre za kompleksno strokovno zahtevo in enostopenjski upravni postopek. V zvezi z ugotavljanjem obstoja podlage za izdajo izpodbijane odločbe je bistveno ugotoviti, ali so telekomunikacijske storitve, ki so predmet obravnavanih splošnih pogojev, fiksne javne telefonske storitve v smislu določb ZTel-1 (za katere je bilo treba pridobiti dovoljenje po določbah tega zakona in v zvezi s katerimi je bila tožena stranka upravičena dajati soglasje k splošnim pogojem in cenam oziroma nalagati njihovo naknadno spremembo).

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Agencije za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto RS št. ... z dne 18. 4. 2003 se odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka (v nadaljevanju tudi: Agencija) tožeči stranki kot operaterju fiksnega javnega telefonskega omrežja oziroma storitev zaradi varstva uporabnikov in zagotovitve konkurence naložila, da v roku 7 dni spremeni splošne pogoje za opravljanje storitev v omrežju ISDN, posredovane toženi stranki dne 15. 1. 2003 (v nadaljevanju: splošni pogoji oziroma pogoji), v obsegu, kot je določen v izreku odločbe (1. točka izreka), ter odločila, da rok za spremembo splošnih pogojev prične teči z vročitvijo odločbe (2. točka izreka), tožeča stranka pa je splošne pogoje po njihovi uskladitvi s to odločbo dolžna objaviti v Uradnem listu RS najmanj 7 dni pred njihovo uveljavitvijo. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da morajo skladno s 4. odstavkom 74. člena Zakona o telekomunikacijah (ZTel-1, Uradni list RS, št. 30/01) operaterji fiksnega javnega telefonskega omrežja oziroma storitev pred uveljavitvijo splošnih pogojev pridobiti soglasje Agencije, ki ga ta v skladu s 5. odstavkom tega člena izda v sedmih dneh, sicer se na podlagi 6. odstavka 74. člena ZTel-1 šteje, da je soglasje dano. Agencija pa lahko skladno s 7. odstavkom istega člena ZTel-1 naloži operaterju spremembo splošnih pogojev tudi po tem, ko je bilo soglasje že dano, če je to potrebno zaradi varstva uporabnikov ali zagotovitve konkurence. Ker je Agencija tožeči stranki dne 13. 5. 2002 izdala dovoljenje za opravljanje fiksnih javnih telefonskih storitev po omrežju, ki ga operater sam upravlja, je skladno s 4. odstavkom 74. člena ZTel-1 pričela s postopkom presoje zgoraj navedenih splošnih pogojev. V zakonsko določenem roku soglasja k njim ni izdala, zato se šteje, da je bilo le-to dano, vendar pa lahko skladno s 7. odstavkom 74. člena o splošnih pogojih ponovno odloča, če je to potrebno zaradi varstva uporabnikov ali zagotovitve konkurence. Ugotovila je, da nekatera določila splošnih pogojev niso skladna z določbami ZTel-1 in Pravilnika o obveznih sestavinah in drugih elementih splošnih pogojev za opravljanje storitev fiksnega javnega telefonskega omrežja in mobilnega javnega radijskega omrežja (Uradni list RS, št. 77/01, v nadaljevanju: Pravilnik), pri presoji pogojev pa je smiselno uporabila tudi določbe Splošnega akta o fiksnih javnih telekomunikacijskih omrežjih in o fiksnih javnih storitvah (Uradni list RS, št. 18/02, v nadaljevanju: Splošni akt). Prav tako je ugotovila, da bi bila s splošnimi pogoji lahko ogrožena varstvo uporabnikov in konkurence. Z dopisom z dne 7. 3. 2003 je tožečo stranko seznanila, da je po uradni dolžnosti pričela s postopkom presoje predmetnih pogojev, in jo pozvala, naj v 7 dneh obrazloži razloge za posamezna določila pogojev (navedena v dopisu). Potem, ko je od tožeče stranke prejela obrazložitev, je zaradi kompleksnosti zadeve in celovite presoje splošnih pogojev, predvsem pa, da tožečo stranko seznani s podrobnimi ugotovitvami neskladja z veljavnimi predpisi in ji da možnost, da se o tem izjavi, skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02) dne 28. 3. 2003 sklicala ustno obravnavo, ki pa ni bila opravljena, ker se tožeča stranka ni strinjala s pravno podlago za vodenje postopka, oziroma je bila zato obravnava zaključena brez razprave o skladnosti pogojev z ZTel-1 in podzakonskimi predpisi. Tožeči stranki je bila dana možnost izjaviti se o stališčih Agencije, česar pa na obravnavi ni bilo mogoče izvesti, zato tožena stranka skladno s 7. odstavkom v zvezi s 4. odstavkom 74. člena ZTel-1 z izpodbijano odločbo nalaga spremembo splošnih pogojev v obsegu, določenem v izreku odločbe. V nadaljevanju obrazlaga odrejene spremembe posameznih določb pogojev, to je: spremembo besedila "Splošni pogoji za opravljanje storitev v omrežju ISDN v izvedbi točka-točka" v "Splošni pogoji za opravljanje storitev v omrežju ISDN"; nadomestitev pojmov "NTC" in "NPTO" s pojmom "terminalska oprema" ter dopolnitev 2. člena pogojev z ustrezno opredelitvijo pojma "tretja oseba"; črtanje besedila 3. člena v delu, ki izrecno določa uporabo predpisov s področja gradnje objektov; spremembo 2. odstavka in črtanje 3., 4. in 5. odstavka 7. člena pogojev, odpravo sklicevanja na pojme, kot so projektivni obrazec (B1 ali B2), potrebna tehnična dokumentacija (projekt PGD in/ali PZI), izvleček PDG/PZI, kvalitativen prevzem objekt ter črtanje 3. odstavka 8. člena pogojev; črtanje besedila 1. alineje 1. odstavka 8. člena, da mora interno traso za dovod telekomunikacijskega kabla od uvoda v objekt do prostora, kjer se nahaja oprema omrežnega zaključka z omrežno priključno točko za primarni ISDN dostop, potrditi predstavnik A.A.A. d.d., in ob tem tudi besedila "za primarni ISDN dostop", črtanje 4. alineje 1. odstavka in 3. alineje 2. odstavka 8. člena, ki pomenijo nedopustno pogojevanje priključitve oz. nedopustno omejevanje dostopa do omrežja; črtanje 2. alineje 2. odstavka 8. člena pogojev, po kateri mora naročnik dovoliti uvod kablov v objekt tudi za druge uporabnike v bližini; črtanje dela besedila 2. odstavka 13. člena pogojev, ki vsebuje zahteve glede skladnosti terminalske opreme s priporočili in standardi; vnos določila v poglavje "Naročniško razmerje" o tem, da v pogodbi določi tudi najvišji znesek višine povračila; spremembo določila 3. alineje 14. člena, po katerem mora naročnik tožeči stranki dovoliti gradnjo in vzdrževanje omrežja na svoji nepremičnini, s tem, da pooblaščeni izvajalec gradbenih del vzpostavi prvotno stanje; črtanje 3. alineje 17. člena, kolikor določa, da mora biti odstopno-prevzemna izjava, s katero se naročniško razmerje prenese na tretjo osebo, podpisana tudi s strani pooblaščenega zastopnika tožeče stranke; črtanje besedila 18. člena pogojev, da je naročnik pri odpovedi naročniškega razmerja dolžan poravnati tudi stroške "izključitve dostopov ISDN T-T iz omrežja ISDN"; črtanje 5. alineje 20. člena pogojev, po kateri lahko tožeča stranka naročnika začasno izključi oziroma začasno omeji uporabo telekomunikacijskih storitev tudi, če le-ta kljub predhodnemu pisnemu opozorilu ne prilagodi zmogljivosti NTO dovoljenim prometnim izgubam ter dopolnitev pogojev z nazivom in naslovom operaterja ter vzorčno pogodbo. V zvezi s 3. točko izreka se tožena stranka sklicuje na določbo 3. odstavka 74. člena ZTel-1. Tožeča stranka zoper odločbo tožene stranke vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. odstavku 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 65/97, 70/00, 92/05-odl.US, 45/06-odl.US). Izpodbijana odločba nima razlogov za odločitev in je zato ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Skladno z določbo 7. odstavka 74. člena ZTel-1 je za odreditev spremembe pogojev najprej treba ugotoviti, da so z njimi ogroženi uporabniki in ogrožena konkurenca, ter nato navesti razloge za izbrano odločitev. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo neutemeljeno odredila spremembo besedila posameznih določil splošnih pogojev, pri tem pa ni ugotovila in navedla, v čem naj bi sporno besedilo ogrožalo uporabnika ali konkurenco, zahtevane spremembe pa so tudi tehnično nesprejemljive in za tožečo stranko škodljive, sicer pa tudi brez pravne podlage. Storitve ISDN namreč sploh niso fiksne javne telefonske storitve in ISDN omrežja niso fiksna javna telefonska omrežja, zato tožeča stranka za te storitve ne potrebuje soglasja Agencije, posledično pa ta v zvezi z obravnavanimi pogoji ne more postopati po 7. odstavku 74. člena ZTel-1. Za ISDN storitve se tako tudi ne uporablja že omenjeni Pravilnik. Tožeča stranka v tožbi nato obširno ugovarja še posameznim odrejenim spremembam pogojev ter poudarja, da že po naravi stvari besedilo, ki naj se spremeni, ne pomeni takšne okoliščine, ki bi ogrožala varstvo uporabnikov ali konkurenco. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi.

Tožena stranka prav tako obširno odgovarja na tožbo. Vztraja, da je pristojna za odločanje in predhodno dajanje soglasja k obravnavanim splošnim pogojem, pri njihovi presoji pa se uporabljajo (tudi) določbe že omenjenega Pravilnika. Pri tem se sklicuje tudi na dopis Vlade Republike Slovenije št. 007-00/2000-21 z dne 13. 5. 2003. Tudi tožbene navedbe o arbitrarnosti odločanja kot neutemeljene zavrača. Citira določbe 2. člena ZTel-1 o namenu tega zakona ter meni, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila sprememba splošnih pogojev naložena predvsem zaradi varstva uporabnikov, saj sporno besedilo pogojev dopušča dvome in tolmačenja, ki so v škodo uporabnikov. Tožbene navedbe o kršitvah 6., 7., 10. in 138. člena ZUP, ki naj bi jih storila v postopku ugotavljanja skladnosti obravnavanih splošnih pogojev z ZTel-1 in podzakonskimi predpisi, so neutemeljene, kar je razvidno iz odgovora na tožbo in listin, ki so mu priložene. Razviden je celoten potek postopka, v katerim je bilo tožeči stranki na vsaki stopnji postopka omogočeno, da se izjavi o ugotovitvah tožene stranke. Za arbitrarno odločanje bi šlo, kolikor bi tožena stranka tožeči nalagala spremembe brez temelja v določbah ZTel-1 oz. podzakonskih predpisih. Z izpodbijano odločbo vsekakor ni hotela škodovati tožeči stranki, ampak je nasprotno z varovanjem interesov naročnikov in konkurence (konkurentov) neposredno varovala tudi njene interese, ki bi utegnili biti izpodbijani v sporih, ki jih med uporabniki in operaterji ter med operaterji rešuje tožena stranka. Položaja tožeče stranke na trgu fiksnih javnih telefonskih storitev naložene spremembe pogojev nikakor ne slabšajo. Izpodbijana odločba je izdana v skladu z določili ZTel-1 in ZUP, tožbene navedbe pa neutemeljene, zato tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

V pripravljalni vlogi z dne 5. 9. 2006 je tožeča stranka na poziv sodišča pojasnila, da ima tudi po spremembi zakonodaje, ki ureja področje telekomunikacij, tj. prenehanju veljavnosti določb ZTel-1, še vedno pravni interes za tožbo v tem upravnem sporu, saj uporabniki storitev, ki so predmet urejanja z izpodbijano odločbo, lahko vlagajo odškodninske zahtevke pred rednimi sodišči ali se na odločbo sklicujejo pri neplačevanju storitev. Tožeča stranka tako trpi omenjene negativne posledice odločitve tožene stranke in je tudi neupravičeno omejena pri ustavni pravici svobodne gospodarske pobude.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 26. 9. 2006 izraža pomislek o smiselnosti nadaljevanja postopka glede na spremembo zakonodaje. Pripominja, da je izpodbijana odločba postala izvršljiva 30. 4. 2003; s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 9. 1. 2004 je bil tožeči stranki določen naknadni 8-dnevni rok za izvršitev odločbe, ki je bil na prošnjo tožeče stranke podaljšan do 7. 2. 2004; tožena stranka je 6. 2. 2004 od tožeče stranke prejela z odločbo usklajene splošne pogoje. Glede na navedeno se ji postavlja vprašanje o morebitnih odškodninskih tožbah zaradi splošnih pogojev, ki naj bi bile zoper tožečo stranko vložene od zadnjega naloženega roka, ko je bilo treba odločbo izvršiti, do dejanskega sprejema splošnih pogojev. Opozarja, da se je medtem korenito spremenila zakonodaja, saj je s 1. 5. 2004 pričel veljati Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom, Uradni list RS, št. 43/04), ki ne vsebuje nobenih prehodnih določb glede postopkov, ki še niso zaključeni, tožena stranka pa je skladno z načelom zakonitosti pri morebitnih ponovljenih postopki zavezana upoštevati predpise, ki veljajo v času izdaje odločbe. ZEKom se od ZTel-1 procesno in materialno povsem razlikuje, splošni pogoji pa so materija, ki se zelo pogosto spreminja, tako da je tri leta kasneje nemogoče presojati splošne pogoje, ki so veljali le takšno kratko obdobje in na tej podlagi izdati ugotovitveno odločbo z današnjim datumom ter za nazaj. To naj se upošteva v primeru, da bi sodišče poseglo v izpodbijano odločbo v smislu njene odprave.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa z vlogo št. ... z dne 30. 5. 2003 prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva do te mere, da je ni mogoče preizkusiti. - Izpodbijana odločba je upravna odločba, kar pomeni, da se dejansko stanje ugotavlja v upravnem postopku, obrazložitev odločbe pa mora imeti vsebino, določeno v 1. odstavku 214. člena ZUP (med drugim ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, navedbo predpisov, na katere se opira odločba, in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo tako odločbo). Če obrazložitev take vsebine nima, stranke nimajo možnosti, da izpodbijajo njene razloge, pa tudi sodišče zakonitosti odločbe ne more preizkusiti. - Tožena stranka kot podlago za izdajo odločbe navaja določbe 7. odstavka v zvezi s 4. odstavkom 74. člena ZTel-1. Ta je v 1. odstavku 74. člena določal, da morajo za opravljanje telekomunikacijskih storitev, za katere je po tem zakonu treba pridobiti dovoljenje, operaterji pripraviti in toženi stranki predložiti opis storitev, splošne pogoje in podrobno določene cene (na podlagi 2. odstavka 27. člena ZTel-1 je bilo treba dovoljenje Agencije pridobiti pred začetkom opravljanja fiksnih javnih telefonskih storitev, storitev radiodifuzije in mobilnih javnih radijskih storitev po omrežju, ki ga operater sam upravlja). Po določbi 4. odstavka 74. člena ZTel-1 so morali operaterji mobilnih javnih radijskih storitev s pomembno tržno močjo pred uveljavitvijo splošnih pogojev pridobiti soglasje Agencije, operaterji zakupa vodov, ki imajo pomembno tržno moč, in fiksnega javnega telefonskega omrežja oziroma storitev pa tudi soglasje za cene storitev. Skladno s 5. odstavkom 74. člena ZTel-1 Agencija izda soglasje k splošnim pogojem in cenam v 7 dnevih od dneva prejema (pri čemer lahko po predhodnem obvestilu stranke ta rok podaljša za dva tedna, če so potrebni dodatni podatki in izračuni); če v navedenem roku soglasja ne izda in ne vroči stranki, se šteje, da je soglasje dano. Sedmi odstavek 74. člena ZTel-1 pa je določal, da lahko Agencija po postopku, določenem s tem zakonom, naloži operaterju spremembo splošnih pogojev in cen, če je to potrebno zaradi varstva uporabnikov ali zagotovitve konkurence, tudi po tem, ko je bilo soglasje že dano. Iz navedenih določb ZTel-1 tudi po presoji sodišča izhaja, da je z njimi urejen postopek potrjevanja oziroma nalaganja naknadne spremembe splošnih pogojev, ki veljajo za fiksne javne telefonske storitve, ne pa za splošne pogoje za opravljanje vseh storitev, ki se opravljajo v fiksnem javnem telefonskem omrežju (v zvezi s tem je treba dodati, da iz določb ZTel-1 izhaja namen zakonodajalca, da za posamezne vrste telekomunikacijskih storitev zagotovi različne vrste kontrole). V zvezi z ugotavljanjem obstoja podlage za izdajo izpodbijane odločbe je torej bistveno ugotoviti, ali so telekomunikacijske storitve, ki so predmet obravnavanih splošnih pogojev, fiksne javne telefonske storitve v smislu določb ZTel-1 (za katere je bilo treba pridobiti dovoljenje po določbah tega zakona in v zvezi s katerimi je bila tožena stranka upravičena dajati soglasje k splošnim pogojem in cenam oziroma nalagati njihovo naknadno spremembo). Glede tega pa se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila dovolj argumentirano, čeprav je tožeča stranka tovrstni ugovor podala že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Povedano drugače, tožena stranka v izpodbijani odločbi dejanske in pravne narave storitev, ki so predmet obravnavanih splošnih pogojev, ni opredelila. - Iz določbe 7. odstavka 74. člena ZTel-1 izhaja, da Agencija spremembe splošnih pogojev po tem, ko je bilo soglasje že dano, ne more naložiti v primeru kakršnihkoli neskladnosti oziroma nepravilnosti, ampak le, če je to potrebno zaradi varstva uporabnikov ali zagotovitve konkurence. To pomeni, da je treba v postopku na podlagi konkretnih podatkov in dejanskih okoliščin ugotoviti in prepričljivo obrazložiti razloge, ki posamezno spremembo pogojev narekujejo z vidika varstva uporabnikov in konkurence. Na ta način pa v izpodbijani odločbi vse z njo naložene spremembe pogojev niso utemeljene (glej npr. obrazložitev k zahtevam za spremembo naslova, 17., 18. člena pogojev). - Po presoji sodišča je tako v obravnavani zadevi ne le obrazložitev izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljiva, ampak je tudi dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta v bistvenih točkah ostalo nepopolno ugotovljeno, in to tudi glede (posameznih) naloženih sprememb splošnih pogojev. - Opisane pomanjkljivosti je po mnenju sodišča pripisati (tudi) načinu vodenja postopka pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožeči stranki namreč kljub nasprotnemu zatrjevanju tožene stranke ni bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe učinkovito vsebinsko izjavi o vseh pravnorelevantnih dejstvih in okoliščinah oziroma ugotovitvah tožene stranke. Kot je razvidno iz upravnih spisov, je bila tožeča stranka z dopisom z dne 7. 3. 2003 pozvana, naj v 7 dneh obrazloži razloge (samo) za posamezne (v dopisu zelo splošno navedene) rešitve splošnih pogojev (glede naslova, razlikovanja terminalske opreme na govorno in podatkovno, predvidene uporabe predpisov s področja gradnje objektov ter zahtev iz 7. in 13. člena pogojev); ni pa bila pred izdajo odločbe seznanjena z vsemi ugotovljenimi neskladnostmi določil pogojev, glede katerih ji je bila nato tudi naložena sprememba pogojev. Tožena stranka je namreč, namesto da bi na ustni obravnavi po ugovoru tožeče stranke glede obstoja podlage za vodenje postopka tožečo stranko seznanila s svojimi podrobnimi ugotovitvami glede pogojev, obravnavo brez tega zaključila, tožeče stranke pa o le-teh niti pozneje pred izdajo odločbe ni seznanila (to bi lahko storila tudi pisno). Ob takem vodenju postopka bi se lahko tožeča stranka že v upravnem postopku o vseh očitanih neskladjih konkretno izjavila, tožena stranka pa dejansko stanje že v postopku za izdajo upravnega akta lahko v vseh bistvenih točkah razčistila ter odločbo ustrezno obrazložila. - Tožena stranka sicer svojo odločitev obširno dodatno pojasnjuje v odgovoru na tožbo, vendar pa (kot izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse) z odgovorom na tožbo razlogov izpodbijane odločbe ni mogoče dopolnjevati; obrazložitev odločitve mora biti vsebovana v sami odločbi, saj je le v tem primeru stranki dana možnost, da s pravnim sredstvom, ki ga ima na razpolago, odločbo izpodbija s konkretnimi ugovori, pristojnemu organu pa omogočena kontrola nad tem, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali je bil pravilno uporabljen materialni predpis. Še toliko bolj to velja za primere, kot je obravnavani, ko gre za kompleksno strokovno zahtevo in enostopenjski upravni postopek.

Po navedenem sodišče ugotavlja, da tožeči stranki v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh za odločbo pomembnih dejstvih in okoliščinah, obrazložitev izpodbijane odločbe pa je pomanjkljiva do te mere, da se je glede bistvenih vprašanj ne da preizkusiti, kar predstavlja bistvene kršitve pravil postopka (2. odstavek 237. člena ZUP v zvezi z 9. in 214. členom ZUP), kot tudi, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, spora ni moč rešiti, ker so ugotovljena dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Zato je tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo ob smiselni uporabi 3. in 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) v zvezi z določbo 2. odstavka 105. člena ZUS-1 kot nezakonito odpravilo. Zadeve pa ni vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, glede na to, da v določbah sedaj veljavnega ZEKom, ki je razveljavil določbe ZTel-1 in ki ni določil prehodne ureditve glede tovrstnih postopkov, ni več podlage za ukrepe, kot so obravnavani, pa tudi ne za vodenje postopkov in odločanje v takšnih zadevah, kot je obravnavana.

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo brez glavne obravnave na podlagi določbe 1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 104. člena in 2. odstavka 105. člena ZUS-1. Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbah 73. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 107. člena istega zakona.