Jedro

V primeru nesoglasja volj razlastitvenega upravičenca in razlastitvenega zavezanca glede ustanovitve služnosti v javno korist omejitve lastninske pravice v javno korist ni mogoče uspešno uveljavljati v sodnem postopku s tožbenima zahtevkoma na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila oziroma na ugotovitev služnosti, temveč mora razlastitveni upravičenec sprožiti razlastitveni postopek. Zgolj v primeru, če bi razlastitveni zavezanec soglašal oziroma (brezpogojno) izjavil svojo voljo, da se na njegovi nepremičnini ustanovi služnost v javno korist, pri razlagi pravil stvarnega prava o priposestvovanju služnosti ne bi bilo treba upoštevati jamstev iz 69. člena Ustave.

Listini, ki naj bi dokazovali ustrezen pravni posel, se v trenutku odločanja sodišča prve stopnje v spisu te pravdne zadeve nista nahajali niti sodišče prve stopnje vanju ni vpogledalo, zaradi česar je pritožbeno sklicevanje nanju, ne da bi tožnica sodišču prve stopnje v tej zvezi očitala tudi (ustrezno) procesno kršitev, neupoštevno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 447,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da so toženke dolžne tožnici izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, da se pri njih lastnih deležih na nepremičninah ID znak: 0000-423/5-0 in ID znak 0000-423/8-0 vknjiži služnostna pravica postavitve, nadzora, upravljanja, vzdrževanja, popravila in rekonstrukcije elektroenergetskih objektov (konkretiziranih v izreku) v korist tožnice, v roku 15 dni, sicer bo listino nadomestila sodba (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da ima tožnica (v izreku pomotoma zapisano tožena stranka, kar pa je stvar izdaje popravnega sklepa) na nepremičninah ID znak: 0000-423/5-0 in ID znak 0000-423/8-0 služnostno pravico postavitve, nadzora, upravljanja, vzdrževanja, popravila in rekonstrukcije elektroenergetskih objektov (konkretiziranih v izreku) (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženkam povrniti pravdne stroške v znesku 5.887,83 EUR, v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih naj tožnici prizna pritožbene stroške. Sodišče je s tem, ko je navedlo, da iz odločbe Ustavnega sodišča Up-849/2014 izhaja, da omejitve lastninske pravice za potrebe ustanovitve služnosti v javno korist ni mogoče uveljavljati v sodnem postopku, napačno razumelo, povzelo in uporabilo navedeno odločbo. Po presoji Ustavnega sodišča ni sprejemljiva z vidika pravice iz 33. člena v zvezi z 69. členom Ustave odločitev sodišč, ki je zavarovala položaj tožnice kot razlastitvenega upravičenca tako, da je ugotovila obstoj služnosti v javno korist po pravilih stvarnega prava zgolj na podlagi dejstva njenega nemotenega več kot dvajsetletnega izvrševanja. Sodišči naj bi ovrednotili le pasivnost pravnih prednikov toženk, medtem ko naj te okoliščine ne bi soočili s pasivnostjo nasprotne stranke, ki je bila razlastitvena upravičenka. Zaradi ugotovljene kršitve pravice do zasebne lastnine je izpodbijani sodbi razveljavilo. Ustavno sodišče se je torej zavzelo predvsem za zavrnitev možnosti priposestvovanja služnosti postavitve vodov zgolj na podlagi dolgoletnega dejanskega izvrševanja. Pomembno je, da se ni izreklo proti možnosti pridobitve služnosti vodov s priposestvovanjem kot pojavne oblike neprave stvarne služnosti. Ta možnost obstaja, če so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje po splošnih pravilih, česar sodišče ni upoštevalo. Navedena odločba Ustavnega sodišča ni v neskladju z dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je v zadevi II Ips 210/2014 zavzelo stališče, da je priposestvovanje služnosti v javno korist mogoče ob pogoju (stroge presoje) dobre vere, še posebej če temelji na pravnoposlovni podlagi. Pri tem ni pogoj, da je posel odplačen, če je le iz okoliščin primera jasno, da je takšno stanje plod pristne volje lastnika. Navedeni odločbi Ustavnega in Vrhovnega sodišča nasprotujeta predvsem možnosti, da se z institutom priposestvovanja obide uporabo pravnih pravil o razlastitvi, s katerimi je mogoče doseči prisilno ustanovitev služnosti postavitve vodov. Zainteresirana oseba lahko predlaga ustanovitev takšne služnosti, čeprav lastnik zemljišča postavitvi nasprotuje in z zainteresirano osebo ne želi skleniti pravnega posla. Ves čas pa ni obstajala nobena ovira, da se služnost postavitve vodov ne bi ustanovila s pravnim poslom med lastnikom zemljišča in investitorjem po splošnih pravilih. Če investitor ni poskrbel za vpis svoje pravice, ki ima podlago v pravnem poslu, v zemljiško knjigo, se njegov pravni položaj prav nič ne razlikuje od položaja drugih subjektov v civilnopravnih razmerjih, ki so ravnali enako. V zvezi z ustreznostjo pravnega posla je treba upoštevati predvsem vsebinska merila. Pomembno je, da je v pravnem poslu izražena volja, da se želi ustanoviti služnost, ki po vsebini imetniku zagotavlja uporabo služečega zemljišča za postavitev vodov. Takšna pogodba v nobenem časovnem obdobju ni bila natančneje urejena. Prav tako ni mogoče pričakovati, da bi bila ustrezno naslovljena. Zato pravnih učinkov ni mogoče zanikati niti pravnim dejanjem, ki se označujejo kot „izjava“ oziroma „soglasje“. V primeru ustanovitve služnosti je, drugače kot v primeru prenosa lastninske pravice, pomembna predvsem vsebina uporabe zemljišča za določen namen. Pomembna je predvsem izjava volje lastnika zemljišča, ki omejuje svojo lastninsko pravico, da pristaja na takšno obremenitev, ki ima vsebino služnosti. V primeru, ko ni prišlo do vpisa pravice v zemljiško knjigo, postopek ustanovitve služnostne pravice sicer ni bil končan, kar pa ne pomeni, da iz njega niso nastale nobene pravne posledice. Toliko bolj, ker sodna praksa zmeraj bolj upošteva stališče, da je treba pravno varstvo zagotoviti tudi pravicam v pričakovanju. V slovenskem pravnem sistemu je že od nekdaj mogoče ustanoviti služnost, katere vsebina je postavitev in obratovanje vodov v korist infrastrukturnega podjetja. Navedeno služnost je mogoče pridobiti na dva načina. Primarni način je pridobitev na podlagi pravnega posla, ki je odplačen ali neodplačen. Zahteva se tudi vpis v zemljiško knjigo. Če infrastrukturnemu podjetju ni uspelo pridobiti služnosti na podlagi pravnega posla, je lahko začelo s postopkom prisilne ustanovitve služnosti z isto vsebino. Tako ustanovljena služnost se imenuje služnost v javno korist. Zakonodaja je ves čas dopuščala priposestvovanje neprave stvarne služnosti v skladu s splošnimi pravili civilnega prava. Nobenega razloga ni, da ne bi bilo mogoče priposestvovanje služnosti postavitve vodov, če je priposestvovalec z lastnikom služečega zemljišča sklenil pravni posel, ki se zahteva za ustanovitev služnosti, pa ta posel ni bil v celoti izveden. Ves čas se priznava tudi možnost protiknjižnega priposestvovanja. V sodnem postopku je torej mogoče uveljavljati zahtevek, da določena služnostna pravica že obstaja. Sodbo je sicer mogoče razumeti v smislu, da sodišče ne more s sodno odločbo omejiti lastninske pravice v primerih, ko obstaja možnost izvedbe razlastitvenega postopka, kar drži, vendar pa izpodbijana sodba ni rezultat postopka, v katerem bi se lastninska pravica omejevala, ampak sta bila postavljena dva zahtevka, in sicer primarni zahtevek za ugotovitev, da je služnost nastala, in podredni zahtevek za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Glede na omenjeni odločbi Ustavnega in Vrhovnega sodišča bi se moralo sodišče ukvarjati predvsem z vprašanjema: zakaj pravni prednik tožnice ni izpeljal postopka razlastitve in ali priposestvovanje v tem primeru predstavlja obid instituta razlastitve in posega v ustavne pravice toženk. Tožnica je ves čas zatrjevala, da potrebe po razlastitvi ni bilo, saj je bil sklenjen pravni posel, ki je nadomestil akt razlastitve. Prav tako priposestvovanje ne predstavlja obida instituta razlastitve in posega v ustavne pravice toženk. Tožnica je predložila lokacijsko dovoljenje z dne 5. 7. 1973, iz katerega izhaja, da je investitor upravičen razpolagati s prizadetimi zemljišči, ter izjavo o odločitvi odškodnine A. A. in B. A. z dne 5. 6. 1974, iz katere izhaja, da je bila pravnim prednikom toženk odmerjena odškodnina. Tožnica ni mogla izkazati dejanskega plačila odškodnine, kar pa je glede na časovno distanco logično. Iz navedenih dokumentov izhaja logičen in življenjski sklep, da je bila dogovorjena ustanovitev neprave služnosti postavitve daljnovoda in plačilo odškodnine za služnost. Še dodaten dokaz za to, da je bil sklenjen pravni posel o ustanovitvi služnosti, pa je tudi dejstvo, da je sporni daljnovod zgrajen z vsemi potrebnimi dovoljenji. Že tedaj veljavna zakonodaja je zadosten garant, da so bila pravna razmerja med investitorjem in lastnikom zemljišča ustrezno urejena. Nenasprotovanje pravnih prednikov toženk in tudi toženk, ki je trajalo več desetletji, je dokaz, da je bil pravni posel sklenjen. Vsi pogoji za priposestvovanje so tako izpolnjeni. Glede na to, da pravni predniki toženk in toženke štirideset let niso nasprotovali ustanovljeni služnosti, navedena dejstva in posredni dokazi zadoščajo za zaključek, da je bila služnost v preteklosti ustanovljena. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi stroškovna odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženke so na pritožbo odgovorile in se zavzele za njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožnici.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da so toženke dolžne tožnici izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, da se v korist tožnice pri nepremičninah ID znak: 0000-423/5-0 in ID znak 0000-423/8-0, ki so v solasti toženk, vknjiži služnostna pravica postavitve, nadzora, upravljanja, vzdrževanja, popravila in rekonstrukcije elektroenergetskih objektov, ker je ugotovilo, da ni bil sklenjen noben zavezovalni pravni posel, na podlagi katerega bi bile toženke dolžne izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo. Ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev opisane služnostne pravice na nepremičninah v solasti toženk, ki je glede na njeno vsebino služnost v javno korist, na podlagi priposestvovanja. Navedena odločitev je postala pravnomočna (višje sodišče je s sodbo I Cp 2103/2014 z dne 15. 10. 2014 zavrnilo pritožbo toženk), nato pa je bila na podlagi ustavne pritožbe toženk z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-849/14 z dne 27. 9. 2018 razveljavljena. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, sklicujoč se na stališča Ustavnega sodišča iz navedene odločbe, oba tožbena zahtevka zavrnilo. Tožnica v pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno razumelo in uporabilo odločbo Up-849/14, kar pa ne drži. 6. Ustavno sodišče RS je v citirani odločbi presojalo, ali je prišlo z odločitvijo sodišč prve in druge stopnje, ki sta ugotovili obstoj služnosti v javno korist po stvarnopravnih pravilih o priposestvovanju, do kršitve pravice toženk do zasebne lastnine iz 33. člena v zvezi z 69. členom Ustave, v skladu s katerim se lahko lastninska pravica na nepremičnini v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Pojasnilo je, da to, da gre za služnost v javno korist, nujno še ne pomeni, da gre za položaj, ko bi prizadeta stranka uživala varstvo po 69. členu Ustave. Le ko gre za prisilno ustanovitev služnosti v javno korist, gre za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice v smislu 69. člena Ustave. Ker je iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhajalo, da v zvezi s sporno služnostjo ni bil sklenjen zavezovalni pravni posel, je treba v konkretnem primeru po mnenju Ustavnega sodišča upoštevati, da se pri razlagi pravil navadnega prava jamstev, ki jih zagotavlja 69. člen Ustave, ne sme spregledati. V nadaljevanju odločbe je predstavilo zakonska pravila, ki so v času nastanka spornega pravnega razmerja (okrog leta 1975) urejala odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist. Ta pravila so določala, da se lahko služnost v javno korist prisilno ustanovi z upravno odločbo v ustreznem postopku. Ob upoštevanju navedenih izhodišč je presodilo, da ni sprejemljiva z vidika pravice iz 33. člena v zvezi s 69. členom Ustave odločitev sodišč, ki je zavarovala položaj tožnice kot razlastitvene upravičenke tako, da je ugotovila obstoj služnosti v javno korist po pravilih stvarnega prava zgolj na podlagi dejstva njenega nemotenega več kot dvajsetletnega izvrševanja. Sodiščema je očitalo, da nista upoštevali, da je položaj toženk glede na okoliščine obravnavanega primera (v odločbi je tudi izpostavljeno, da so toženke pritrjevale pravici tožnice do odvzema oziroma omejitve lastninske pravice na zemljiščih, vendar pod pogojem, da se jim plača ustrezna odškodnina, kot to določa 69. člen Ustave) varovan tudi v okviru 69. člena Ustave. Sodišči sta ovrednotili le pasivnost pravnih prednikov toženk in toženk, medtem ko te okoliščine nista soočili s pasivnostjo tožnice, ki je bila razlastitvena upravičenka in ji je pravni red jasno in nedvoumno nalagal dolžnosti v razmerju do razlastitvenih zavezancev - še pred izgradnjo spornega omrežja bi morala izpeljati postopek omejitve lastninske pravice toženk oziroma njihovih pravnih prednikov po Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (v nadaljevanju ZRPPPU), pa tega ni storila. Zaradi ugotovljene kršitve pravice do zasebne lastnine je Ustavno sodišče sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Glede na povzeta stališča Ustavnega sodišča iz izpodbijane sodbe pravilno izhaja, da v primeru nesoglasja volj razlastitvenega upravičenca (tožnice oziroma njenega pravnega prednika) in razlastitvenih zavezancev (toženk oziroma njihovih pravnih prednikov) glede ustanovitve služnosti v javno korist, omejitve lastninske pravice v javno korist ni mogoče uspešno uveljavljati v sodnem postopku s tožbenima zahtevkoma, kot ju je postavila tožnica, temveč mora razlastitveni upravičenec sprožiti razlastitveni postopek. Zgolj v primeru, če bi toženke (oziroma njuni pravni predniki) soglašale oziroma (brezpogojno) izjavile svojo voljo, da se na njihovih nepremičninah ustanovi služnost v javno korist, namreč, glede na obrazložitev Ustavnega sodišča, jamstev iz 69. člena Ustave ne bi bilo treba upoštevati pri razlagi pravil stvarnega prava o priposestvovanju služnosti, saj v takem primeru ne bi šlo za razlastitev. Smiselno enako je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je zavzeto v pritožbeno izpostavljeni sodbi II Ips 210/2014. Iz te odločbe izhaja, da je ob upoštevanju Ustave (tudi njenega 69. člena) priposestvovanje služnosti v javno korist mogoče ob pogoju (stroge presoje) dobre vere, še posebej, če temelji na pravnoposlovni podlagi.

8. Tožnica v pritožbi sicer trdi, da so njen pravni prednik in pravni predniki toženk sklenili ustrezen pravni posel o ustanovitvi služnosti, ki je nadomestil akt o razlastitvi, kar naj bi dokazovala zlasti lokacijsko dovoljenje z dne 5. 7. 1973 in Izjava o določitvi odškodnine A. A. in B. A. z dne 5. 6. 1974, s čimer pa ne more uspeti.

9. V zvezi z lokacijskim dovoljenjem z dne 5. 7. 1973 toženke v odgovoru na pritožbo pravilno opozarjajo, da tega dokaza tožnica v tej pravdi ni predlagala oziroma predložila. Obravnavana tožba je bila vložena kot nasprotna tožba v postopku P 117/2011, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu po tožbi toženk za plačilo odškodnine zaradi de facto razlastitve. Nasprotna tožba je bila iz spisa P 117/2011 izločena ter zadeva odstopljena Okrajnemu sodišču v Novem mestu oziroma sodišču prve stopnje (glej sklep z dne 4. 4. 2013 - red. št. 6). Kot izhaja iz k odgovoru na pritožbo priložene fotokopije tožbe iz spisa P 117/2011 (priloga B13), je navedeni dokaz (lokacijsko dovoljenje) predložila tožeča stranka (tu tožena stranka) v dokaz trditev, s katerimi je utemeljevala svoj odškodninski zahtevek. Tožnica se je v tej pravdi v dokaz njenih trditev, da je bilo pred začetkom gradnje spornih električnih vodov pridobljeno (ustrezno) soglasje tedanjih lastnikov spornih nepremičnin oziroma da je imela tožnica pravico razpolagati z zemljišči, na katerih je potekala gradnja spornega omrežja, sicer sklicevala na lokacijsko dovoljenje (glej zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 15. 1. 2019 - red. št. 37), vendar ga ni predložila niti ni predlagala, naj sodišče vpogleda v navedeno listino, ki se je (očitno) nahajala v spisu P 117/2011, kar pa bi bila dolžna storiti glede na to, da je bil postopek po tožbi in nasprotni tožbi razdružen, in to še preden se je tožnica konkretno sklicevala na lokacijsko dovoljenje, v zvezi s katerim se toženke sicer niso strinjale, da izkazuje tožničino pravico razpolagati z zemljišči oziroma obstoj ustreznega zavezovalnega pravnega posla, kar je trdila tožnica. Pritožbeno sklicevanje na lokacijsko dovoljenje zato ne more biti uspešno.

10. Med prilogami tožnice v tej zadevi se prav tako ne nahaja Izjava o določitvi odškodnine A. A. in B. A. z dne 5. 6. 1974. Tožnica je navedeno izjavo sicer priložila vlogi, ki je bila po vsebini odgovor na odškodninsko tožbo in nasprotna tožba (red. št. 1 spisa), vendar pa je ta listina glede na to, da se ne nahaja med prilogami tožnice (niti toženk1) tega sodnega spisa, očitno ostala v spisu P 117/2011 in vanjo zato sodišče prve stopnje niti v prvem niti v ponovljenem sojenju ni vpogledalo (glej zapisnika z dne 9. 1. 2014 in z dne 15. 1. 2019), pri čemer je dokazni sklep povzet tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tožnica v pritožbi sicer trdi, da je treba zato, ker gre za prvotno enoten postopek tožbe in nasprotne tožbe preveriti, ali je sodišče prve stopnje sploh vse listine povzelo v obravnavani spis, ker to iz obrazložitve ne izhaja, vendar pa s temi navedbami sodišču prve stopnje konkretizirano ne očita nobene procesne kršitve. Ker pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP na kršitev pravice do izjavljanja v postopku, katere sestavni del je tudi pravica do izvedbe predlaganih dokazov (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ne pazi po uradni dolžnosti, bi morala tožnica zato, da bi zadostila potrebni procesni skrbnosti, najkasneje pred vložitvijo pritožbe vpogledati v spis2 in ob ugotovitvi, da se obravnavana listina v njem ne nahaja, to v pritožbi konkretno navesti in sodišču prve stopnje v tej zvezi tudi očitati procesno kršitev, ne pa zgolj navreči, da naj to preveri pritožbeno sodišče. 11. Listini, ki po mnenju tožnice dokazujeta, da je bil ustrezen pravni posel o ustanovitvi sporne služnost v preteklosti sklenjen, se torej v trenutku odločanja sodišča prve stopnje v spisu te pravdne zadeve nista nahajali niti sodišče prve stopnje vanju ni vpogledalo, zaradi česar je pritožbeno sklicevanje nanju, ne da bi tožnica sodišču prve stopnje v tej zvezi očitala tudi (ustrezno) procesno kršitev, neutemeljeno oziroma neupoštevno.

12. Tožnica je v zvezi s soglasjem pravnih prednikov toženk glede ustanovitve sporne služnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da ni verjetno, da bi pravni predniki toženk dopustili postavitev spornega daljnovoda, če 5. 6. 19743 dogovorjena odškodnina ne bi bila v celoti plačana (pripravljalna vloga tožnice z dne 8. 3. 2013, list. št. 12 spisa). Izhajala je torej iz tega, da je soglasje pravnih prednikov toženk za ustanovitev služnosti obstajalo, v kolikor je bila odškodnina plačana4. Zaključek o obstoju pravnega posla o ustanovitvi sporne služnosti v javno korist bi bil zato v tem primeru mogoč le, če bi tožnica dokazala plačilo odškodnine, kar pa ji ni uspelo. Izjava o določitvi odškodnine A. A. in B. A. z dne 5. 6. 1974, v kolikor bi iz nje izhajalo, da se nanaša na postavitev obravnavanih elektroenergetskih objektov na spornih nepremičninah in njihovo uporabo, kar trdi tožnica, bi morda v povezavi z več desetletji trajajočim nenasprotovanjem pravnih prednikov toženk in toženk tožničinemu izvrševanju služnostnih upravičenj glede na časovno oddaljenost zadoščala za sklep, da je bila odškodnina plačana in posledično pravni posel o ustanovitvi služnosti sklenjen, vendar pa, kot že pojasnjeno, (golo) pritožbeno sklicevanje na navedeno izjavo ne more biti uspešno.

13. Ne glede na vse navedeno velja v zvezi s pridobljenimi dovoljenji za gradnjo spornega daljnovoda oziroma pravico graditi opozoriti na že uveljavljeno stališče Ustavnega sodišča, ki je bilo izpostavljeno tudi v odločbi Up-849/14, da izjave lastnikov zemljišč, da dopuščajo poseg v svoje zemljišče, dane v postopku pridobitve lokacijskega dovoljenja za gradnjo, ne ustrezajo pojmu pravnega posla za pridobitev stvarnopravne pravice. Dejstvo, da so pravni predniki toženk soglašali z gradnjo spornega daljnovoda in da je bil ta zgrajen z vsemi potrebnimi dovoljenji, na kar opozarja tožnica, zato ne more utemeljevati sklepa, da je bil pravni posel o ustanovitvi sporne služnosti sklenjen. Obstoja ustreznega zavezovalnega pravnega posla pa ne more dokazovati niti (golo) dejstvo, da pravni predniki toženk in toženke več desetletji niso nasprotovali tožničinemu izvrševanju služnostnih upravičenj5. 14. Pritožba glede na pojasnjeno ne uspe omajati izhodišča sodišča prve stopnje, da soglasje volj razlastitvenega upravičenca (pravnega prednika tožnice) in razlastitvenega zavezanca (pravnih prednikov toženk) glede ustanovitve sporne služnosti ni obstajalo, na katerem je gradilo svoje pravne zaključke o neutemeljenosti primarnega in podrednega tožbenega zahtevka.

15. Ker že neobstoj zavezovalnega pravnega posla o ustanovitvi sporne služnosti zadošča za sklep o neutemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (razpolagalni pravni posel), je izpodbijana odločitev o zavrnitvi tega zahtevka pravilna.

16. Ker tožnica ni izkazala obstoja ustreznega pravnega posla, bi morala še pred izgradnjo spornega omrežja izpeljati postopek (prisilne) omejitve lastninske pravice toženk oziroma njihovih pravnih prednikov po ZRPPPU, ki je v času gradnje spornih električnih vodov urejal razlastitev, pa tega ni storila, niti nezakonitega stanja ni odpravila kasneje, kar ni bilo sporno, glede na zgoraj predstavljena stališča Ustavnega sodišča, tožnica, kljub več kot dvajsetletnemu nemotenemu dejanskemu izvrševanju služnostnih upravičenj, sporne služnostne pravice v javno korist ni pridobila niti izvirno po pravilih stvarnega prava o priposestvovanju.6 Tudi podredni tožbeni zahtevek je bil tako z izpodbijano sodbo pravilno zavrnjen.

17. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, mora toženkam povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženkam v skladu z Odvetniško tarifo (OT) priznalo: 500 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1), 20 % dodatek za sosporništvo (7. člen OT), 2 % materialne stroške, vse zvišano za 22 % DDV, kar upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR7) znaša 447,98 EUR. Pritožbeno sodišče toženkam ni priznalo priglašene nagrade za pribavo listin iz spisa P 117/2011, saj ne gre za samostojno storitev v smislu tar. št. 39 OT, temveč za opravilo v zvezi z odgovorom na pritožbo. Priznane stroške mora tožnica plačati toženkam v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

1 Oziroma jo je toženka predložila šele v odgovoru na pritožbo. 2 Že na obeh narokih bi sicer tožnica lahko opozorila oziroma preverila, ali se obravnavana listina nahaja v spisu, glede na to, da sodišče prve stopnje vanjo ni vpogledalo. 3 S tem datumom je (po navedbah tožnice) opremljena Izjava o določitvi odškodnine A. A. in B. A. 4 Tudi iz trditev toženk izhaja, da so pritrjevale pravici tožnice do odvzema ali omejitve njihove lastninske pravice, vendar pod pogojem plačila odškodnine (odgovor na tožbo, list. št. 30 spisa). 5 Iz molka ne more nastati obligacijska zaveza. 6 Gre za pravila Občega državljanskega zakonika (ODZ) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) o priposestvovanju služnostne pravice, ki pridejo v tem primeru v poštev glede na trditve tožnice, da je začela služnostna upravičenja izvrševati v letu 1975. 7 Od 6. 4. 2019 dalje velja Sklep o spremembi vrednosti točke (Ur. l. RS, št. 22/2019), po katerem znaša vrednost točke po OT 0,60 EUR.