Jedro

Dolgoletna sodna praksa, po kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in novela ZPOMZO. Vendar pa dolgoletne ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, ker se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi zaradi delovne nezgode 21.7.1998, ko je tožniku padel jarem na stopalo leve noge in mu povzročil zlom prve stopalčne kosti, poškodbo drugega prsta, ki ga je bilo treba amputirati, ter zmečkanino in rano na hrbtni strani stopala, je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem 800.000 SIT od zahtevanih 2.500.000 SIT, za strah 300.000 od zahtevanih 350.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.500.000 SIT od zahtevanih 1.850.000 SIT in zaradi skaženosti 400.000 SIT od zahtevanih 650.000 SIT, torej skupaj 3.000.000 SIT od zahtevanih 5.000.000 SIT. Obresti od glavnice za nepremoženjsko škodo je prisodilo od dneva izdaje sodbe 18.4.2001 do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in zvišalo odškodnino za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem na 1.300.000 SIT in za skaženost na 500.000 SIT, v ostalem pa je pritožbo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper zavrnilni del te sodbe je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj mu vrhovno sodišče prisodi še 1.400.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od 400.000 SIT od 28.3.1999 dalje do plačila in od 1.000.000 SIT od 3.4.2001 dalje ter od zneska 3.600.000 SIT tudi za čas od 28.3.1999 do 17.4.2001 ter vse pravdne stroške z obrestmi.

Revizija je bila vročena toženi stranki, vendar nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi, da sta sodišči v zvezi z odškodnino za prestane in bodoče telesne bolečine in prestane neprijetnosti med zdravljenjem prezrli, da se je pri tožniku na poškodovanem prelomu pojavila Sudeckova bolezen. Le-to je sodišče s pomočjo izvedenca ugotovilo in uvrstilo med podatke o tožnikovem zdravljenju in to tudi zapisalo v obrazložitvi prvostopenjske sodbe, te ugotovitve pa je sprejelo pritožbeno sodišče. Le-to je še posebej poudarilo dolgotrajnost tožnikovega zdravljenja. Ob vseh v sodbah nižjih sodišč natančno opisanih okoliščinah zdravljenja, trajanja in stopnji bolečin ter z njimi in samim zdravljenjem povezanimi neprijetnostmi in končno tudi spričo tožnikove starosti, kar zadeva bodoče bolečine, je pritožbeno sodišče z odmero odškodnine v višini 1.300.000 SIT pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem se je namreč ravnalo tako po načelu individualizacije višine odškodnine kot po načelu njene objektivne pogojenosti. Zahtevana prisoja še 850.000 SIT iz tega naslova bi presegla okvire, začrtane s tema načeloma.

Pravkar povedano velja tudi za odškodnino, ki sta jo sodišči odmerili za prestani primarni in sekundarni strah, spet nadrobno opisan v obrazložitvah obeh sodb. Odškodnina prek prisojenega zneska bi kršila načelo objektivizacije odškodnine, ki terja takšno odmero, ki je skladna s splošno in pravno pravičnostjo v širšem smislu. Torej ne višjo, kot jo je sodišče prisodilo drugim oškodovancem za pretrpljeni strah primerljive intenzivnosti in trajanja.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato ni mogoče upoštevati revizijske trditve, da tožnik ne more več voziti traktorja. To zatrjevano dejstvo je v nasprotju z dejansko ugotovitvijo, temelječo na tožnikovi izpovedi, dani med izvajanjem dokaza z zaslišanjem strank ter že poprej med podajanjem anamnestičnih podatkov pri zdravniku izvedencu - da zdaj dela v glavnem s traktorjem. Tudi ni mogoče sprejeti trditve, da je tožnik opustil pohodništvo, saj je sam opisal to dejavnost s tem, da daljših pohodov ne more več opravljati. Sicer pa je sodišče odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v skladu z zakonskimi merili in pri tem ob individualizaciji odškodnine ustrezno upoštevalo vse tiste okoliščine, ki jih je revizija posebej poudarila.

Tudi odškodnina za skaženost je prisojena v takšnem znesku, da predstavlja pravično denarno odmero iz tega naslova. Tudi tu je sodišče dalo primerno težo dejstvu, da bo tožnik trpel duševne bolečine zaradi te oblike škode še 45 let. Skupni znesek odškodnine za negmotno škodo v višini 3.600.000 SIT oziroma skoraj 28 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v naši državi je pravično zadoščenje, ki bo omililo tožnikovo duševno trpljenje in ga približalo čustvenemu in duševnemu ravnotežju, ki je bilo porušeno s poškodbo.

Neutemeljen je tudi tisti del revizije, ki napada odločitev o začetku teka obresti, ki sta jih sodišči priznali šele od dneva sodbe dalje. Odločili sta pravilno. Res določa Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 186. členu, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji odločbe. Le tedaj lahko namreč sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega razmika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95 - ZPOMZO) so imele dvojen pomen. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu že za čas pred izdajo prvostopenjske sodbe, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvojno valorizacijo.

Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato vrhovno sodišče s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidentiran in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred letom 2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije - URS) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, po kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in novela ZPOMZO. Vendar pa dolgoletne ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, ker se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Tudi revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR v tej zadevi ni utemeljeno, saj v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa za neposredno, na podlagi zakona (prvi in drugi odstavek 941. člena ZOR) vzpostavljeno odškodninsko pravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca - tožnikovega delodajalca, zaradi katerega ima oškodovanec lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice. To pravico ima res le v mejah zavarovalne pogodbe, kar pa ne pomeni, da izvira oškodovančevo upravičenje iz pogodbe. Temelji namreč na dveh zakonskih podlagah: na 154. členu (povzročitev škode) in 941. členu (neposredna tožba) ZOR. Zavarovalnica je tožena stranka "namesto" odškodninsko odgovorne osebe in tudi odškodnino bo plačala "namesto" svojega zavarovanca. Zato njena odškodninska obveznost ne more biti manjša, pa tudi ne večja od odškodninske obveznosti zavarovanca.

Revizija je tako v celoti neutemeljena in zato jo je moralo sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških, ki je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe, temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP.