Jedro

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno za katero obdobje ter za katere delavce je tožnik uveljavljal pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem ter na podlagi česa je ugotovljeno da je tožnik delavce napotil na čakanje dne 1. 5. 2021. Poleg navedenega toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sprva navaja, da vloga tožnika ni bila vložena v roku iz prvega odstavka 45. člena ZDUOP, nato pa ugotavlja, da je vloga nepopolna, zaradi česar je tožnika pozvala k odpravi pomanjkljivosti, ki jih tožnik v postavljenem roku ni odpravil, zaradi česar je vlogo tožnika zavrgla. Navedeno po sodni presoji pomeni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa sama s seboj v nasprotju, saj ni jasno ali je bila vloga tožnika zavržena, ker ni bila pravočasna, ali ker tožnik ni odpravil pomanjkljivosti vloge.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje 11064-51413/2021-7 z dne 28. 7. 2021, se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla vlogo tožnika za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da vloga ni bila vložena v roku, določenem v prvem odstavku 45. člena Zakona o dodanih ukrepih za omilitev posledic Covid-19 (Ur. l. RS št. 15/21, v nadaljevanju ZDUOP). Ugotavlja, da je tožnik delavce napotil na čakanje 1. 5. 2021, ter da je 24. 6. 2021 vložil vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo. Navaja, da je bila vloga tožnika po 45. členu ZDUOP nepopolna, zaradi česar je tožnika pozvala k dopolnitvi dokumentacije, pri čemer tožnik v postavljenem roku pomanjkljivosti ni odpravil, zaradi česar je bila vloga tožnika zavržena v skladu z drugim odstavkom 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Navaja, da je tožena stranka zmotno in pavšalno ter brez ustrezne obrazložitve zaključila, da je tožnik delavce napotil na čakanje 1. 5. 2021, ter da vloga tožnika ni bila vložena v roku iz prvega odstavka 45. člena ZDUOP. Meni, da je izpodbijani sklep nepravilen, nezakonit in neustaven. Zatrjuje tudi kršitve 14. člena, 22. člena in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno za katere delavce je tožena stranka ugotovila, da naj bi jih tožnik napotil na čakanje 1. 5. 2021, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

4. Nadalje navaja, da je zmotna ugotovitev tožene stranke, da ni odpravil pomanjkljivosti v predvidenem roku, saj ga je tožena stranka nepravilno pozvala k dopolnitvi vloge, saj je bila že vloga tožnika popolna, in je ni bilo potrebno popravljati. S pozivom ga je namreč tožena stranka pozvala k spremembi obdobja uveljavljanja pravic tožnika, in sicer iz obdobja uveljavljanja od 1. 5. 2021 do 31. 5. 2021 na obdobje od 16. 6. 2021 do 30. 6. 2021. Vloga tožnika z dne 24. 6. 2021 je bila popolna, in jo je bilo mogoče obravnavati. Navaja, da delavci niso bili napoteni na začasno čakanje na delo doma 1. 5. 2021, temveč že pred tem, kot navaja na straneh 4 do 6 tožbe. Zato je tudi zmoten zaključek tožene stranke, da so bili delavci, za katere je tožnik uveljavljal povrnitev nadomestila plače za čas čakanja na delo, napoteni na čakanje dne 1. 5. 2021. Pojasni, da datumov dejanske napotitve in pričetka čakanja na delo ni mogoče vnesti v obrazec tožene stranke, o čemer bo vedela izpovedati A. A., ki je vloge vlagala.

5. Sklicuje se na ZDUOP, po katerem je lahko delodajalec uveljavljal pravico do povračila sredstev tudi za delavce, ki so bili napoteni na začasno čakanje na delo že pred 1. 2. 2021. Slednje je uveljavljal tožnik za večino od svojih delavcev (za 117 od 332 zaposlenih). Navaja, da so bili delavci na čakanju že več mesecev in tudi v maju 2021. Do zapisa začetka čakanja na delo v vlogi z dne 24. 6. 2021 je prišlo zaradi omejitve sistema pri oddaji elektronskega zahtevka. Pojasni, da je zato 24. 6. 2021 oddal tri vloge, in sicer predmetno vlogo za obdobje od 1. 5. 2021 do 31. 5. 2021, ki jo je tožena stranka zavrgla z izpodbijanim sklepom ter vlogi za obdobje od 1. 6. 2021 do 30. 6. 2021 in za obdobje od 1. 5. 2021 do 30. 6. 2021. Doda, da je tri vloge oddal iz previdnosti, ker elektronski sistem ni dopuščal oddaje zahtevka za mesec maj 2021. 6. Pojasni, da je bil ukrep delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo dvakrat podaljšan, sprva do 31. 5. 2021, nato pa še do 30. 6. 2021, kar je bilo zapisano tudi na spletnih straneh tožene stranke, kjer je bilo navedeno, da je potrebno vlogo oddati najkasneje do 30. 6. 2021, o čemer bo vedela izpovedati delavka tožnika, A. A. Za obdobja podaljšanja ukrepa po mnenju tožnika ni mogoče uporabiti 8 dnevnega roka iz prvega odstavka 45. člena ZDUOP, ampak je potrebno upoštevati rok iz drugega odstavka 45. člena ZDUOP, torej 30. 6. 2021. Tožnik in delavka, pooblaščena za oddajanje vlog, sta zaupala podatkom na spletni strani tožene stranke in pravočasno z vlogo z dne 24. 6. 2021 uveljavljala pravico do denarnega nadomestila za obdobje od 1. 5. 2021 do 31. 5. 2021. Po mnenju tožnika poziv na dopolnitev vloge temelji na napačni predpostavki, da je upošteven rok iz prvega odstavka 45. člena ZDUOP, in ne iz drugega odstavka 45. člena ZDUOP. Ker je toženka tožnika pozvala k spremembi obdobja uveljavljanja pravic, ni podlage za zavrženje vloge.

7. Navaja, da niti v ZDUOP niti v nobenem od sklepov o podaljšanju ukrepov, ni predpisano, da mora delodajalec za primer podaljšanja ukrepov, izdati delavcu, ki se že nahaja na začasnem čakanju na delo, nove napotitvene sklepe ter vlogo za priznanje pravic v roku 8 dni od novih napotitvenih sklepov. Po mnenju tožnika, je potrebno vlogo za uveljavljanje pravic podati v roku 8 dni od prve napotitve po prvem odstavku 45. člena ZDUOP samo v primeru novih napotitev. Tožnik meni, da podaljšanje ukrepov za delodajalce za uveljavljanje povračila sredstev za delavce, napotene na čakanje na delo pred veljavnostjo ZDUOP, ni mogoče šteti v škodo delodajalcem, ki so delavce napotili na začasno čakanje na delo pred 1. 2. 2021. Sodišču predlaga, da vpogleda v listine upravnega spisa, ki jih navaja na straneh 11 do 12 tožbe, v upravna spisa tožene stranke 11064-51412/2021 in 11064-51411/2021, zasliši stranke in pričo A. A. ter vpogleda v izpis iz spletne strani tožene stranke. Sodišče naj po opravljeni glavni obravnavi izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek toženi stranki. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

8. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnik vlogo oddal 24. 6. 2021 za 117 delavcev za obdobje od 1. 5. 2021 do 31. 5. 2021, zaradi česar je bila vloga vložena prepozno. Pojasni, da je nepomembno, da so bili delavci na čakanju že pred 1. 5. 2021, ter da bi vloga morala biti oddana najkasneje do 9. 5. 2021. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je med strankama sporno zavrženje tožnikove vloge za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem vložil dne 24. 6. 2021, ter da je delavce napotil na čakanje dne 1. 5. 2021, zaradi česar tožena stranka ugotavlja, da vloga ni bila vložena v roku iz prvega odstavka 45. člena ZDUOP. Nadalje ugotavlja, da je bila vloga tudi nepopolna, zato je tožnika pozvala k dopolnitvi vloge, vendar pa tožnik pomanjkljivosti vloge v postavljenem roku ni odpravil, zaradi česar je bila vloga zavržena. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj iz obrazložitve ni razvidno, za katere delavce je toženka ugotovila, da naj bi jih tožnik napotil na čakanje dne 1. 5. 2021 in na podlagi česa je to ugotovila, sicer pa navaja, da je bila njegova vloga pravočasna.

11. Sodišče najprej ugotavlja, da izpodbijani sklep ni obrazložen na način, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, pomanjkljiva obrazložitev pa omejuje učinkovito varstvo pravic strank v postopku. Po določbi prvega odstavka 214. člena ZUP, ki se uporablja tudi v obravnavanem postopku, mora obrazložitev odločbe upravnega organa obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

12. Sodišče pritrjuje tožniku, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa o zavrženju tožnikove vloge za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem bistveno pomanjkljiva. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč ni razvidno za katero obdobje ter za katere delavce je tožnik uveljavljal pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem ter na podlagi česa je ugotovljeno da je tožnik delavce napotil na čakanje dne 1. 5. 2021. Poleg navedenega toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sprva navaja, da vloga tožnika ni bila vložena v roku iz prvega odstavka 45. člena ZDUOP, nato pa ugotavlja, da je vloga nepopolna, zaradi česar je tožnika pozvala k odpravi pomanjkljivosti, ki jih tožnik v postavljenem roku ni odpravil, zaradi česar je vlogo tožnika zavrgla. Navedeno po sodni presoji pomeni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa sama s seboj v nasprotju, saj ni jasno ali je bila vloga tožnika zavržena, ker ni bila pravočasna, ali ker tožnik ni odpravil pomanjkljivosti vloge. Prav tako iz izpodbijanega sklepa ni razvidno zaradi česa je bila vloga nepopolna ter k odpravi katerih pomanjkljivosti je bil tožnik pozvan. Takšnega sklepa pa sodišče ne more preizkusiti. V izogib nepravilnostim v ponovljenem postopku sodišče toženi stranki pojasnjuje, da mora upravni organ pravočasnost vloge preveriti še pred njenim vsebinskim preizkusom. Če je vloga prepozna, je upravni organ ne sme vsebinsko obravnavati, torej tudi ne sme vlagatelja pozivati k odpravi njenih pomanjkljivosti, temveč jo mora kot prepozno zavreči po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Sodišče še pojasnjuje, da toženka pomanjkljive obrazložitve ne more več dopolnjevati v odgovoru na tožbo, zato sodišče teh navedb ni upoštevalo.

13. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

14. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijske ga zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

16. Sodišče je na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločilo po sodnici posameznici.