Jedro

Pravni interes za pritožbo ima tisti, čigar pravni položaj bi se z odločbo pritožbenega sodišča lahko izboljšal, glede na tisto, kar je zahteval v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se zavrže pritožba tožene stranke z dne 17. 2. 2024.

2.Zoper navedeni sklep je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se pritožba tožene stranke z dne 17. 2. 2024 zavrže, saj jo je vložila oseba, ki zanjo nima pravnega interesa (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Menilo je, da je odločitev sodišča o zavrženju tožbe toženi stranki v korist, saj je v enakem položaju, kot če tožba zoper njo sploh ne bi bila vložena. Vložitev ponovne tožbe z enakim zahtevkom zaradi zamude prekluzivnih rokov ne bo mogoča. Tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo niti v delu, v katerem napada odločitev sodišča o intervenciji A. A., ki jo je sodišče dopustilo na strani tožene stranke. Dopustitev stranske intervencije A. A. na strani tožene stranke je zanjo lahko le koristna, saj imajo pravdna dejanja intervenienta učinek za stranko, ki se ji je pridružil, če niso v nasprotju z njenimi dejanji (četrti odstavek 201. člena ZPP).

5.Tožena stranka v pritožbi navaja, da iz vlog v spisu ter iz predloženih listin izhaja, da zavrženje tožbe ni bilo v njeno korist, saj je v predmetnem postopku zasledovala isti cilj kot tožeča stranka. Z vloženo tožbo na ničnost skupščinskih sklepov so se družbeniki, kot tudi družba, uprli nezakonitemu ravnanju članov družine A., ki niso bili nikoli zakoniti zastopniki tožene stranke, prav tako pa tudi niso bili nikoli imetniki poslovnih deležev, ki bi jim omogočali zakonit prevzem upravljalskih funkcij v družbi. V konkretni pravdi so interesi tožene stranke tudi v izrecnem nasprotju z interesi stranskih intervenientov. Sodišče ne bi smelo dopustiti stranske intervencije A. A. že zato, ker je bil kot družbenik na podlagi pravnomočne sodbe izključen iz družbe. Tožena stranka nasprotuje odločitvi o dopustitvi intervencije vseh treh članov družine A., ne samo A. A. Kot stranski intervenienti v postopku niso opravljali ravnanj, ki bi sledila interesom tožene stranke, temveč so dejanja opravljali v imenu in za račun tožene stranke, čeprav te funkcije in vloge niso imeli. Člani družine A. so skozi odobritev stranske intervencije na strani tožene stranke dobili možnost, da nezakonito izražajo voljo tožene stranke, ki je v nasprotju z njeno pravo voljo in interesi v postopku. Sodišče jim je tako nepravilno priznalo lastnost tožene stranke.

6.Pravni interes za pritožbo je procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno korist. Pravni interes ima tisti, čigar pravni položaj bi se z odločbo pritožbenega sodišča lahko izboljšal - vendar ne nasploh, pač pa glede na tisto, kar je zahteval v postopku pred sodiščem prve stopnje. Njegovi zahtevki in predlogi v postopku pred sodiščem prve stopnje so meje njegove pritožbene pravovarstvene potrebe. Kot izhodišče je treba vzeti formalni vidik, t. i. formalni pritožbeni interes. Ta je podan, ko izpodbijana sodba v škodo pritožnika odstopa od sodbe, izdajo katere je zahteval, ali drugače: odločilna je primerjava med obsegom in vsebino predlogov na eni strani in obsegom in vsebino izreka sodbe o teh predlogih oziroma z vsebino sodbe, ki je sposobna postati pravnomočna. Pri tem je pomembno, da mora sodba v škodo pritožnika tudi dejansko odstopati od njegovega zahtevka.

7.Sodišče prve stopnje je dopustilo intervencijo A. A., B. A. in C. A. na strani tožene stranke ter tožbo zavrglo. Iz spisa izhaja, da tožena stranka v odgovoru na tožbo in v kasnejših vlogah tožbenemu zahtevku ni nasprotovala. Celo več, tožena stranka je podala izjavo o pripoznavi tožbenega zahtevka. Pripoznava zahtevka pomeni toženčevo izjavo, da je tožnikov zahtevek utemeljen. S pripoznavo zahtevka toženec izjavi svojo voljo, da naj bo obsojen na tisto, kar tožnik zahteva s tožbo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa, s katerim je tožbo zavrglo, podalo pojasnilo, zakaj ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave. Zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je bila odločitev sodišča o zavrženju tožbe toženi stranki v korist. Primerjava med toženčevo izjavo o pripoznavi ter sklepom o zavrženju tožbe pokaže, da odločitev sodišča prve stopnje odstopa od pravnega položaja, ki ga je tožena stranka zasledovala v postopku pred sodiščem prve stopnje.

8.Enako velja tudi glede pritožbe v delu, v katerem napada odločitev sodišča o priznani intervenciji na strani tožene stranke. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje intervenientom oporekala pravico do udeležbe v postopku. Sodišče je sklepom dopustilo intervencijo A. A., B. A. in C. A. na strani tožene stranke. Med tem ko je tožena stranka, kot je bilo že navedeno, podala izjavo o pripoznavi zahtevka, so intervenienti predlagali sodišču, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da tožbo (zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnice za pravdo) zavrže. Zaradi navedenega je treba toženi stranki priznati pravni interes za pritožbo z dne 17. 2. 2024, s katero izpodbija sklep o zavrženju tožbe, saj takšna (končna) odločba odstopa od cilja, ki ga je tožena stranka zasledovala v postopku pred sodiščem prve stopnje.

9.Pritožba tožene stranke je utemeljena. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj pritožbo tožene stranke z dne 17. 2. 2024 vroči v odgovor tožeči stranki ter intervenientom na strani tožene stranke (366. člen ZPP v zvezi s 344. členom ZPP), nato pa postopa v skladu s 345. členom ZPP.

-------------------------------

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 200, 200/3, 201, 201/4, 343, 343/4, 363, 363/2

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.