VDSS Sodba Pdp 94/2025

Jedro

Ugled ni le dobro mnenje, ki ga je deležna posamezna institucija navzven, v očeh javnosti, ampak vanj spada tudi dojemanje vrednosti institucije s strani njenih zaposlenih oziroma ljudi, ki jo sestavljajo. Vsaj slednje je bilo v konkretnem primeru prizadeto, ne glede na to, da se s tožnikovim ravnanjem morda ni seznanila širša javnost, ker je posnetek relativno hitro, v nekaj dneh, iz FB profila odstranil.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se ugodi in se z njene strani izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi:

I."I. Sklep tožene stranke št.... z dne 16. 1. 2024 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 28. 2. 2024, je nezakonit in se razveljavi.

II.Sklep tožene stranke št.... z dne 22. 12. 2023 o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 14. 2. 2024, je nezakonit in se razveljavi.

III.Delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 18. 3. 2024, temveč je bila tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki do 16. 12. 2024. Z dnem 17. 12. 2024 se pogodba o zaposlitvi sodno razveže.

VI.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 19. 3. 2024 do 16. 12. 2024 priznati neprekinjeno delovno dobo in pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, ter ji za to obdobje obračunati in plačati mesečno plačo v višini 3.778,04 EUR bruto, ki zapade v plačilo vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec in regres za letni dopust, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti v plačilo, do plačila, vse v roku 8 dni.

V.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas nezakonite prepovedi opravljanja dela v času trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tj. od 22. 12. 2023 do 18. 3. 2024 plačati razliko med nadomestilom plače, ki ga je prejemala v tem času, in plačo po pogodbi o zaposlitvi v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

VI.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati denarno povračilo v višini 18.890,20 EUR bruto, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

VII.Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 8 dni."

1.Tožena stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji."

II.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje odločilo, da sta nezakonita in se razveljavita sklep toženke z dne 16. 1. 2024 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 28. 2. 2024 (I. točka izreka) ter sklep toženke z dne 22. 12. 2023 o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 14. 2. 2024 (II. točka izreka). Odločilo je, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 2024, temveč je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženki do 16. 12. 2024, z dnem 17. 12. 2024 pa se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 19. 3. 2024 do 16. 12. 2024 priznati neprekinjeno delovno dobo in pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco ter mu za to obdobje obračunati mesečno plačo v višini 3.778,04 EUR bruto, ki zapade v plačilo vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, in regres za letni dopust, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka) ter tožniku za čas nezakonite prepovedi opravljanja dela v času trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 22. 12. 2023 do 18. 3. 2024 plačati razliko med nadomestilom plače, ki ga je prejemal v tem času, in plačo po pogodbi o zaposlitvi skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (V. točka izreka). Toženki je nadalje naložilo plačilo denarnega povračila v višini 18.890,20 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, v presežku pa tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (VI. točka izreka) ter toženki v povrnitev naložilo še tožnikove stroške postopka v znesku 1.356,58 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2.Tožnik se po svojem pooblaščencu smiselno pritožuje zoper zavrnilni del prvostopne odločitve, vsebovan v VI. in VII. točki izreka sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov s pritožbenim predlogom na spremembo tega dela odločitve tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožniku prizna v povrnitev vse priglašene stroške postopka. Navaja, da mu je bilo od zahtevanih 18 plač denarnega povračila to dosojeno v višini 5 plač na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče je namreč navedlo, da naj bi bil pri toženki zaposlen 10 let, tožnik pa je bil pri njej dejansko zaposlen preko 20 let. Izpodbijana odločitev glede višine denarnega povračila tudi ni obrazložena v vseh ostalih zakonsko zahtevanih elementih: glede možnosti tožnika za novo zaposlitev, okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnik v pritožbi podrobneje utemeljuje posamezne od navedenih kriterijev. Izpostavlja svoje večkratne neuspešne prijave na delovna mesta na področju javnega prava. V okviru okoliščin, ki so privedle do prenehanja delovnega razmerja navaja, da je bilo z odločitvijo, da sta sklep o izredni odpovedi in sklep o prekinitvi dela nezakonita in se razveljavita, jasno odločeno, da so bila vsa dejstva in okoliščine iz obeh sklepov, ki so privedle do izrednega prenehanja delovnega razmerja, nezakoniti. Vse to je močno poslabšalo tožnikov finančni položaj, njegovo zdravstveno stanje in okrnilo njegov ugled, kar vse utemeljuje prisojo 18 plač denarnega povračila. Sodišče je tožniku neutemeljeno zavrnilo povračilo priglašenih potnih stroškov odvetnika ter stroškov v zvezi z odsotnostjo iz pisarne, kakor tudi stroškov za sestavo tožbe za plačilo odškodnine z zmotnim argumentom, da je denarno nadomestilo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) sestavni del tožbe v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka se smiselno pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo tožnikovi razlagi in upoštevalo, da mora imeti posameznik na delovnem mestu zagotovljeno svobodo izražanja ter je tehtalo med slednjo in dolžnostmi lojalnosti in diskretnosti, ki jih ima delavec do svojega delodajalca. Pri tem je napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Poudarja, da tožnik ni opozarjal na nezakonita ravnanja delodajalca, temveč je sam kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)

3.ki je postavila široke okvire svobode izražanja, pa tudi njene meje, so pri posegu v svobodo izražanja, ki mora imeti podlago v zakonu, pomembni naslednji kriteriji: 1. informacija mora biti v javnem interesu, 2. pred objavo morajo biti izkoriščene alternativne možnosti, 3. informacija mora biti avtentična - resnična, 4. delavec mora ravnati v dobri veri. V tožnikovem primeru navedeni štirje kriteriji niso bili izpolnjeni, saj ni šlo za javni interes, sodišče tudi ni upoštevalo, da tožnik v dveh posnetkih, ki ju je v živo snemal in objavljal na svojem odprtem Facebook (FB) profilu, ni opozarjal na nezakonita ravnanja delodajalca. Po prepričanju toženke tožnik takrat ni imel v mislih svobode izražanja in razkrivanja nezakonitih ravnanj delodajalca, ampak se je vedel tako, kot si je v tistem trenutku zaželel, s tem pa huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj je v navedenih posnetkih pretiraval, šel preko meje dostojnosti, dajal lastne vrednostne ocene, njegove navedbe so bile neresnične, zavajajoče in neprimerne. Tožnik v postopku niti ni zatrjeval, da bi pred objavo želel karkoli spremeniti v delovnem procesu ali na kaj opozoriti. Ni ravnal v dobri veri, ampak nedopustno, očitano dejanje pa je mogoče storiti le z naklepom. Sicer pa tožnik celo sam priznava, da je šlo za "norijo enega človeka". Zmotno je stališče sodišča, da gre v tožnikovem primeru za svobodo izražanja, ki prevlada nad dolžnostmi lojalnosti in diskretnosti delavca do svojega delodajalca v smislu 37. člena ZDR-1, saj ima svoboda izražanja tudi izjeme in omejitve. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno ugotovilo dejansko stanje pri zaključku o neutemeljenosti očitka toženke o tem, da so iz obeh posnetkov jasno razvidni podatki o javnih naročilih (18. točka obrazložitve prvostopne sodbe) ter neutemeljeno sledilo navedbam tožnika, da posnetki v tabelah ne predstavljajo zaupnih oziroma tajnih podatkov in da z njihovim razkritjem nihče ne bi mogel pridobiti koristi v postopku javnega naročanja. Ob tem je v celoti prezrlo izpovedbe prič (predstojnice Direkcije in priče A. A.) o potencialni koristi razkritih podatkov in o možnih posledicah oziroma škodi ter zmotno zaključilo, da se s pomočjo posnetkov, objavljenih na tožnikovem FB profilu, nihče ni seznanil z zaupnimi podatki, česar sodišče ne more zanesljivo vedeti. Zmotno je štelo, da iz posnetka ni mogoče razbrati osebnih podatkov uslužbencev toženke, ter ni upoštevalo, da tožnik ni imel dovoljenja toženke za objavo podatkov, ki so iz posnetkov razvidni, nepooblaščeno razkrivanje podatkov pa ni dovoljeno. Napačni so tudi zaključki sodišča v zvezi s kršitvijo določb Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije in varnostnim tveganjem, ki ga je tožnik povzročil z omenjanjem požara in komentiranjem izjav B. B. Pri ugotovitvi, da tožnik ni žalil varnostnice, je sodišče popolnoma napačno presodilo težo ravnanja tožnika. Pri presoji njegovega ravnanja je prezrlo dejstvo, da je bil očiten namen tožnika kot javni uslužbenec v svojem delovnem času javno izraziti prezir do toženke kot delodajalca, do njenih delovnih procesov in načina dela. Ker se je dejanje tožnika razbilo na več posameznih dejanj, je popolnoma zmanjšalo pomen izjemno prezirljivega in žaljivega vtisa, ki ga je pustilo celotno ravnanje tožnika. Tožnik je bil žaljiv do varnostnice in samega delovanja varnostne službe s trditvijo, da ne varujejo drugega kot prah. V prostorih toženke se nahajajo pogodbe, spisi in finančni inštrumenti (menice za dobro izvedbo del). Pojem hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pravni standard, ki ga je toženka kot delodajalec ustrezno pretehtala. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v strahu pred reakcijo javnosti in ne zaradi tožnikovih komentarjev oziroma teže njegovega ravnanja. Glede primerjave delovnih prostorov toženke s hotelom C. iz filma D. je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da bi jo bilo mogoče označiti kot žaljivo le v primeru, ko bi bile njenim naslovnikom znane okoliščine, v katerih je prikazan omenjeni hotel, vendar take okoliščine po zaključku sodišča niso bile podane. Zaključek je napačen, saj sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni zaslišalo naslovnikov tožnikovih izjav. Napačno je tudi zavzeto stališče, da so tožnikovi komentarji kritični oziroma posmehljivi do zaposlenih v javni upravi, vendar ne opravičujejo najstrožje sankcije za kršitev delovnih obveznosti, saj da je treba upoštevati tožnikovo pravico do svobode izražanja. Glede na ugotovitve in zaključke, nanizane v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo zakonitosti vseh izpodbijanih sklepov ter s tem zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa zavrnilo tožnikov zahtevek. Podrejeno toženka izpodbija višino prisojenega denarnega povračila, ki je zaradi neobrazloženosti sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

ki je postavila široke okvire svobode izražanja, pa tudi njene meje, so pri posegu v svobodo izražanja, ki mora imeti podlago v zakonu, pomembni naslednji kriteriji: 1. informacija mora biti v javnem interesu, 2. pred objavo morajo biti izkoriščene alternativne možnosti, 3. informacija mora biti avtentična - resnična, 4. delavec mora ravnati v dobri veri. V tožnikovem primeru navedeni štirje kriteriji niso bili izpolnjeni, saj ni šlo za javni interes, sodišče tudi ni upoštevalo, da tožnik v dveh posnetkih, ki ju je v živo snemal in objavljal na svojem odprtem Facebook (FB) profilu, ni opozarjal na nezakonita ravnanja delodajalca. Po prepričanju toženke navedeni štirje kriteriji niso bili izpolnjeni, saj ni šlo za javni interes, sodišče tudi ni upoštevalo, da tožnik v dveh posnetkih, ki ju je v živo snemal in objavljal na svojem odprtem Facebook (FB) profilu, ni opozarjal na nezakonita ravnanja delodajalca. Po prepričanju toženke tožnik takrat ni imel v mislih svobode izražanja in razkrivanja nezakonitih ravnanj delodajalca, ampak se je vedel tako, kot si je v tistem trenutku zaželel, s tem pa huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj je v navedenih posnetkih pretiraval, šel preko meje dostojnosti, dajal lastne vrednostne ocene, njegove navedbe so bile neresnične, zavajajoče in neprimerne. Tožnik v postopku niti ni zatrjeval, da bi pred objavo želel karkoli spremeniti v delovnem procesu ali na kaj opozoriti. Ni ravnal v dobri veri, ampak nedopustno, očitano dejanje pa je mogoče storiti le z naklepom. Sicer pa tožnik celo sam priznava, da je šlo za "norijo enega človeka". Zmotno je stališče sodišča, da gre v tožnikovem primeru za svobodo izražanja, ki prevlada nad dolžnostmi lojalnosti in diskretnosti delavca do svojega delodajalca v smislu 37. člena ZDR-1, saj ima svoboda izražanja tudi izjeme in omejitve. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno ugotovilo dejansko stanje pri zaključku o neutemeljenosti očitka toženke o tem, da so iz obeh posnetkov jasno razvidni podatki o javnih naročilih (18. točka obrazložitve prvostopne sodbe) ter neutemeljeno sledilo navedbam tožnika, da posnetki v tabelah ne predstavljajo zaupnih oziroma tajnih podatkov in da z njihovim razkritjem nihče ne bi mogel pridobiti koristi v postopku javnega naročanja. Ob tem je v celoti prezrlo izpovedbe prič (predstojnice Direkcije in priče A. A.) o potencialni koristi razkritih podatkov in o možnih posledicah oziroma škodi ter zmotno zaključilo, da se s pomočjo posnetkov, objavljenih na tožnikovem FB profilu, nihče ni seznanil z zaupnimi podatki, česar sodišče ne more zanesljivo vedeti. Zmotno je štelo, da iz posnetka ni mogoče razbrati osebnih podatkov uslužbencev toženke, ter ni upoštevalo, da tožnik ni imel dovoljenja toženke za objavo podatkov, ki so iz posnetkov razvidni, nepooblaščeno razkrivanje podatkov pa ni dovoljeno. Napačni so tudi zaključki sodišča v zvezi s kršitvijo določb Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije in varnostnim tveganjem, ki ga je tožnik povzročil z omenjanjem požara in komentiranjem izjav B. B. Pri ugotovitvi, da tožnik ni žalil varnostnice, je sodišče popolnoma napačno presodilo težo ravnanja tožnika. Pri presoji njegovega ravnanja je prezrlo dejstvo, da je bil očiten namen tožnika kot javni uslužbenec v svojem delovnem času javno izraziti prezir do toženke kot delodajalca, do njenih delovnih procesov in načina dela. Ker se je dejanje tožnika razbilo na več posameznih dejanj, je popolnoma zmanjšalo pomen izjemno prezirljivega in žaljivega vtisa, ki ga je pustilo celotno ravnanje tožnika. Tožnik je bil žaljiv do varnostnice in samega delovanja varnostne službe s trditvijo, da ne varujejo drugega kot prah. V prostorih toženke se nahajajo pogodbe, spisi in finančni inštrumenti (menice za dobro izvedbo del). Pojem hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pravni standard, ki ga je toženka kot delodajalec ustrezno pretehtala. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v strahu pred reakcijo javnosti in ne zaradi tožnikovih komentarjev oziroma teže njegovega ravnanja. Glede primerjave delovnih prostorov toženke s hotelom C. iz filma D. je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da bi jo bilo mogoče označiti kot žaljivo le v primeru, ko bi bile njenim naslovnikom znane okoliščine, v katerih je prikazan omenjeni hotel, vendar take okoliščine po zaključku sodišča niso bile podane. Zaključek je napačen, saj sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni zaslišalo naslovnikov tožnikovih izjav. Napačno je tudi zavzeto stališče, da so tožnikovi komentarji kritični oziroma posmehljivi do zaposlenih v javni upravi, vendar ne opravičujejo najstrožje sankcije za kršitev delovnih obveznosti, saj da je treba upoštevati tožnikovo pravico do svobode izražanja. Glede na ugotovitve in zaključke, nanizane v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo zakonitosti vseh izpodbijanih sklepov ter s tem zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa zavrnilo tožnikov zahtevek. Podrejeno toženka izpodbija višino prisojenega denarnega povračila, ki je zaradi neobrazloženosti sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

4.V odgovorih na pritožbi stranki prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke, predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev z njo izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovorov na pritožbi.

5.Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Navedeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravno relevantno dejansko stanje, ki je podlaga za sprejeto odločitev, je bilo pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, vendar pa je nanj sodišče prve stopnje s tehtanjem pomena tožnikovih sicer ugotovljenih ravnanj in kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja in predvsem s presojo izpolnjenosti nadaljnjega pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, zmotno uporabilo materialno pravo.

7.Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožniku s sklepom organa prve stopnje (Ministrstva E., Direkcije RS F.) z dne 16. 1. 2024 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe z dne 28. 2. 2024 zaradi naklepne hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po drugi alineiji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožniku, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu podsekretar v službi G., se je očitalo, da je v petek, 15. 12. 2023, v službenem času na svojem odprtem FB profilu na javno dostopnem mestu v živo objavil dva posnetka, v katerih je nepooblaščeno javno pokazal prostore toženke, interne dokumente in dokumentacijo službe G., iz katerih so bili razvidni vrednost javnih naročil, interne oznake, faza postopka izvedbe naročila in imena nosilcev ter predsednika strokovne komisije, oprema - službeni računalnik, na katerem je glasno predvajal glasbo, in imena zaposlenih pri toženki. Nadalje se mu je očitalo, da se je v službi neprimerno obnašal, saj je glasno pel in žalil sodelavko - varnostnico, komentiral potek dela v državni upravi, delo zaposlenih pri toženki, s komentiranjem izjav B. B. in omenjanjem požara v zvezi s službeno dokumentacijo pa povzročil varnostno tveganje.

8.Sodišče prve stopnje je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka ugotovilo, da toženka v postopku podaje izredne odpovedi ni storila po tožniku očitanih procesnih kršitev v zvezi s postopkom zagovora (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 8 in 9). Prepričalo se je, da je sporne posnetke s telefonom naredil tožnik sam in jih tudi sam objavil na svojem FB profilu, do katerega je lahko dostopal vsak in na tak način jih je tudi toženka (zakonito) pridobila (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 10 in 11). Glede spornega ravnanja tožnika, ki je predmet izredne odpovedi, je zaključilo, da tožnikovo ravnanje in obnašanje ni bilo v skladu s predpisi. Tožnik je s snemanjem poslovnih prostorov toženke v delovnem času, sarkastičnim komentiranjem in objavljanjem posnetkov na spletu kršil delovne obveznosti. Ugotovljeno ravnanje ni v skladu s Kodeksom ravnanja javnih uslužbencev, katerega namen je ohranjati etične standarde in pravila obnašanja javnih uslužbencev. Pomeni kršitev načela strokovnosti iz 9. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), v skladu s katerim mora javni uslužbenec izvrševati javne naloge strokovno in vestno. Prav tako tožnik ni ravnal dovolj skrbno in v skladu s pravili z dokumentacijo, ki se tiče javnih naročil in s podatki o javnih naročilih, kakor tudi ne z osebnimi podatki. Dejstvo, da navedeni podatki iz posnetkov niso razvidni, je po ugotovitvi sodišča prve stopnje prej mogoče pripisati srečnemu naključju, kot skrbi tožnika, da bi jih zavaroval. Tožnikovo ravnanje ni bilo spoštljivo do sodelavcev in drugih javnih uslužbencev ter ni pripomoglo k dvigu ugleda toženke (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče druge stopnje navedena stališča in zaključke sodišča prve stopnje sprejema kot pravilne.

9.Glede na zgoraj povzete okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pa je materialnopravno napačno presodilo, da je bilo delovno razmerje s tožnikom kljub temu mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, zaradi česar naj bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Materialnopravno zmotno je zaključilo, da tožnikova kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ni tako huda, da bi lahko utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožji ukrep delodajalca zoper delavca zaradi neizpolnjenosti nadaljnjega pogoja za izredno odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 (nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka). Pravni standard utemeljenega razloga za izredno odpoved, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja vsaj do izteka odpovednega roka, je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje nepravilno napolnilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 23 in 24), ko je kot relevantne okoliščine štelo, da je šlo za enkratno dejanje tožnika (kar niti ni čisto res, glede na to, da je tožnik objavil dva posnetka, čeprav sta si sledila s krajšim časovnim zamikom, a se je kljub temu za objavo moral odločiti dvakrat). Dejstvo, da je bilo dejanje storjeno v stanju tožnikove nepremišljenosti, ne more biti neke vrste olajševalna okoliščina oziroma podlaga za zaključek o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom na delovnem mestu podsekretar v službi G. (ki je zaradi možnosti diskrecijskega odločanja samo po sebi občutljivo delovno mesto), saj je tako nepremišljeno ravnanje diametralno nasprotno ravnanju, ki se pričakuje od javnega uslužbenca (načelo strokovnosti - 9. člen ZJU, načelo častnega ravnanja - 10. člen ZJU, načelo zaupnosti - 12. člen ZJU). Stališče, da tožnikovo dejanje ni imelo nobenih hujših posledic v poslovanju toženke niti v njenem ugledu, pa toženka utemeljeno napada kot nepravilno, saj temelji na špekulativnem in nepreverljivem zaključku, da se s pomočjo posnetkov, objavljenih na tožnikovem FB profilu, nihče ni seznanil z zaupnimi podatki. Toženka pravilno poudarja, da tega glede na tožnikovo javno objavo dveh posnetkov na odprtem FB profilu, s čimer so bili ti dostopni neopredeljenemu krogu oseb v javnosti, ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Sodišče prve stopnje je tudi po nepotrebnem poskušalo konkretizirati škodo, ki naj bi toženki zaradi tožnikovega ravnanja nastala, pri čemer bi kot pravno relevantno upoštevalo zgolj konkretno škodo v smislu potrebe po ponovitvi javnega razpisa oziroma konkretno izkazane seznanitve z zaupnimi oziroma tajnimi podatki. Po presoji sodišča druge stopnje zadošča že možnost take seznanitve, ki pa je bila v konkretnem primeru vendarle izkazana. Sicer pa je sodišče prve stopnje že pravilno ugotovilo, da je zgolj srečnemu naključju in ne tožnikovi skrbi za zavarovanje teh podatkov pripisati dejstvo, da dokumentacija v zvezi z javnimi naročili in konkretni podatki o javnih naročilih kakor tudi osebni podatki iz posnetkov niso neposredno jasno razvidni (kar pa še ne pomeni, da teh podatkov iz njih ne bi bilo mogoče pridobiti z malo več dodatnega truda in ustrezno tehnologijo za prepoznavo teh podatkov, kot to utemeljeno izpostavlja toženka). Ob tem toženka še pravilno opozarja, da tožnik ni imel njenega dovoljenja za objavo podatkov, ki so iz posnetkov razvidni (kar ni sporno, glede na to, da tožnik niti ni zatrjeval, da bi tako dovoljenje imel). Pri tem ni pomembno, če ni šlo za zaupne oziroma tajne podatke, temveč interne podatke, ki se v določeni fazi postopka morda celo javno objavijo. Toženka je tožniku očitala, da je javno prikazal interne dokumente in dokumentacijo službe G., torej v obliki, vsebini in fazi postopka, ki (takrat še) ni bila namenjena javnosti. Navedeno ima lahko samo po sebi vpliv na zakonitost postopka javnega naročila oziroma lahko vzbudi vsaj dvom v neoporečnost njegove izvedbe.

10.Sodišče prve stopnje je zmotno sklepalo, da s tožnikovim ravnanjem ni nastala nobena hujša posledica v ugledu toženke, saj pri tem ni upoštevalo tožnikovih sodelavcev in drugih javnih uslužbencev, za katere je vendarle ugotovilo, da so bili s tožnikovim dejanjem prizadeti (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 16), na drugem mestu (22. točka obrazložitve) pa je tudi pravilno štelo, da tožnikovo ravnanje ni bilo spoštljivo do sodelavcev in drugih javnih uslužbencev in (milo rečeno) ni pripomoglo k dvigu ugleda toženke. Ugled ni le dobro mnenje, ki ga je deležna posamezna institucija navzven, v očeh javnosti, ampak vanj spada tudi dojemanje vrednosti institucije s strani njenih zaposlenih oziroma ljudi, ki jo sestavljajo. Vsaj slednje je bilo v konkretnem primeru prizadeto, ne glede na to, da se s tožnikovim ravnanjem morda ni seznanila širša javnost, ker je posnetek relativno hitro, v nekaj dneh, iz FB profila odstranil. Toženka v pritožbi nadalje utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje premilo ocenilo tožnikove komentarje v zvezi z varnostnico (da ne varuje drugega kot prah) ter njegovo primerjavo delovnih prostorov toženke z osamljenim in izoliranim hotelom C. iz filma D., pri katerem gre za prizorišče grozljivke in je prostor sumljivih dejavnosti (samomori, gangsterski napadi). Utemeljeno poudarja, da je tožnik s takimi komentarji in uporabljeno primerjavo javno izražal prezir do toženke in njenih delovnih procesov ter načina dela in namigoval na njeno nevrednost (varovanja je vreden le prah). Nepomembno je, če so bili naslovniki seznanjeni z okoliščinami, v katerih je v filmu prikazan izpostavljeni hotel, saj je pri oceni teže (neprimernosti oziroma žaljivosti) te izjave pomembno le, da so bile te okoliščine očitno znane tožniku. Sicer pa toženka umestno navaja, da sodišče prve stopnje stopnje poučenosti neopredeljenega kroga naslovnikov, ki sta jim bila sporna posnetka javno dostopna, z elementi za primerjavo uporabljene filmske klasike, niti ni moglo preveriti. Sklep o njihovi nevednosti tudi iz tega razloga ne more biti na mestu.

11.Sicer pa po prepričanju sodišča druge stopnje že zgoraj navedene ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje, ki jih je naslovno sodišče povzelo v točki 8. obrazložitve te sodbe, v katerih sodišče prve stopnje pravilno prepozna neprimernost tožnikovega ravnanja v več razsežnostih, ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na ugotovljeno namreč delovnega razmerja z "nepremišljenim" tožnikom na delovnem mestu podsekretar na občutljivem področju H., ki ga je zasedal, ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Ob tem toženka v pritožbi tudi utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ravnanje tožnika razbilo na več posameznih dejanj, s čimer je zmanjšalo pomen njegovega ravnanja kot celote in njegov učinek za toženko. Ravnanje tožnika, kot izhaja iz dveh javno objavljenih posnetkov, je sodišče prve stopnje neutemeljeno opravičevalo s pravico do svobode izražanja, saj iz navedenih posnetkov, ki ju je celo tožnik sam označil kot "norijo enega človeka", jasno izhaja, da gre zgolj za neprimerno, objestno in otročje obnašanje. Kot tako je nesprejemljivo za marsikatero delovno okolje, tembolj pa za resno institucijo, kot je delodajalec tožnika, ki se ukvarja z javnimi naročili in razpolaga z znatnim obsegom javnih sredstev. Tožnikovih izpadov, kot izhajajo iz javno objavljenih posnetkov v delovnem času (priloga B5), nikakor ni mogoče opravičiti s svobodo govora in izražanja, tem manj pa zaključiti, da bi ta lahko prevladala nad dolžnostjo lojalnosti in diskretnosti, ki jo ima delavec do svojega delodajalca (37. člen ZDR‑1). Toženka utemeljeno izpostavlja, da tožnikova "norija" na javno objavljenih posnetkih ne izpolnjuje nobenega od v sodni praksi ESČP razdelanih kriterijev, ki jih je potrebno upoštevati in tehtati pri morebitnem (na zakonu temelječem) posegu v svobodo izražanja (informacija v javnem interesu, izkoriščene alternativne možnosti pred njeno objavo, avtentičnost oziroma resničnost informacije, dobra vera delavca)2. Ob tem tudi pravilno poudarja, da tožnik med postopkom niti ni zatrjeval, da bi pred objavo želel karkoli spremeniti v delovnem procesu ali na kaj opozoriti, temveč je svoje ravnanje zgolj pavšalno opravičeval s svobodo izražanja mnenja. Sodišče prve stopnje pa je iz njegove izpovedbe kot stranka (brez predhodne konkretne trditvene podlage) povzelo, da ima pravico do svobode govora in izražanja ter s tem tudi do kritiziranja hitrosti internetne povezave v državni upravi, delovne zavzetosti državnih uslužbencev in načina shranjevanja dokumentacije, čemur je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno in nekritično sledilo. Toženka nadalje pravilno izpostavlja, da je tožnik z omenjanjem požara v zvezi s službeno dokumentacijo, s katero je razpolagal in jo na posnetku prikazoval, vendarle povzročil tudi varnostno tveganje, ki glede na ugotovljeno stanje "nepremišljenost" tožnika ni bilo zanemarljivo.

12.Po vsem obrazloženem je utemeljena pritožbena graja, da je šlo pri ugotovljenem tožnikovem ravnanju - njegovi kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja vendarle za dovolj hudo kršitev, ki omogoča sklep, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Toženka pravilno izpostavlja pomen prezirljivega in žaljivega vtisa, ki ga je pustilo celotno ravnanje tožnika. Izbrana sankcija za tožnikovo ravnanje, ki jo je uporabila toženka, je ob upoštevanju vseh zgoraj izpostavljenih okoliščin ter ob pravilni uporabi materialnega prava ustrezna, saj tudi po presoji sodišča druge stopnje delovnega razmerja z "nepremišljenim" tožnikom na konkretnem delovnem mestu podsekretar v službi G. ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Pravilnost izbrane sankcije nenazadnje potrjuje tudi tožnikov povsem nekritičen odnos do svojega ravnanja in odsotnost kakršnegakoli obžalovanja, kar je v svojih odločbah izpostavila že toženka in je bilo mogoče razbrati iz poteka celotnega dokaznega postopka na prvi stopnji.

13.Vse obrazloženo je ob pravilni uporabi materialnega prava na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje (22. točka obrazložitve prvostopne sodbe) narekovalo ugoditev pritožbi toženke in spremembo izpodbijanega (ugodilnega) dela prvostopne sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, saj je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena in zakonita. Posledično je utemeljen tudi sklep o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi in tožnik ni upravičen do razlike v plači iz tega naslova. Odločitev sodišča druge stopnje v tem delu temelji na 5. alineji 358. člena ZPP.

14.Glede na zavzeto stališče o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično zavrnitev tožbenega zahtevka (v celoti) ne more biti utemeljena tožnikova pritožbena graja, s katero se je zavzemal za prisojo višjega zneska denarnega povračila. Ker bo moral zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka tožnik kriti sam svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), ne more uspeti s pritožbenim zavzemanjem po priznanju višjih stroškov postopka na prvi stopnji. Po tožniku izpodbijani zavrnilni del sodbe je zato sodišče druge stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15.Sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala odločitev o stroških vsega postopka. Ker tožnik v postopku na prvi stopnji posledično ni uspel, krije sam svoje stroške postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP). V skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec praviloma krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, zato toženka kljub uspehu v postopku krije sama svoje stroške postopka na prvi stopnji.

16.Stroške pritožbenega postopka krijeta stranki sami. Tožnik, ki niti s pritožbo niti z odgovorom na pritožbo toženke ni uspel, saj je bilo pritožbi toženke ugodeno, jih krije v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki je priglasila samo stroške odgovora na pritožbo, nosi breme svojih stroškov tega odgovora sama v skladu z že omenjenim petim odstavkom 41. člena ZDSS-1, ki v sporih o prenehanju delovnega razmerja ne glede na izid postopka na delodajalca prelaga breme njegovih stroškov postopka.

-------------------------------

1Guja proti Moldaviji (št. 14277/04) in Heinish proti Nemčiji (št. 28274/08).

2Kriteriji, navedeni tudi v sodbi in sklepu VSRS VIII Ips 109/2015 z dne 8. 12. 2015.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2 Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 9, 10, 12

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VDSS Sodba Pdp 94/2025

ECLI:SI:VDSS:2025:PDP.94.2025 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas