Jedro

Zdravniško spričevalo, ki ga je izvedenec kot ključnega upošteval pri podaji mnenja in ugotovil pri tožnici 40% telesno okvaro, presega okvir sodne presoje zakonitosti dokončne odločbe, saj je sodišče odločalo o telesni okvari na podlagi dejstev, ki so nastala po izdaji dokončne odločbe. To je na podlagi izvida specialistke ORL, ki ga je tožnica pridobila šele po dokončni odločbi. Obstoj 40% telesne okvare zaradi posledic bolezni predstavlja le pravno pomembno dejstvo in ne gre za pravico določeno v 4. členu ZPIZ-1, o kateri bi sodišče posebej odločalo na podlagi 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 in štelo izpodbijani odločbi za nezakoniti. Ker je sodišče prve stopnje (sicer brez podlage za 40% telesno okvaro) zavrnilo (višji) tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine, je s tem odločilo o pravici do invalidnine in ni imelo podlage za odpravo izpodbijanih odločb toženca in bi moralo tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II. in III. točka) spremeni tako, da se tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 29. 1. 2010 in številka ... z dne 3. 11. 2009, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 29. 1. 2010 in prvostopno odločbo št. ... z dne 3. 11. 2009 in ugotovilo, da pri tožnici zaradi skupne izgube sluha obstaja 40% telesna okvara zaradi posledic bolezni od 6. 3. 2012 dalje (I., II. in III. točka izreka). Tožbeni zahtevek v višjem delu, kjer tožnica vtožuje priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, pa je zavrnilo (IV. točka izreka).

Sodbo, smiselno v ugodilnem delu, iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija toženec. Nasprotuje, da je pri tožnici podana 40% telesna okvara zaradi izgube sluha po poglavju II C, tč. 14 B zaradi izgube sluha po Fowlerju v višini 61,25%. Sodni izvedenec je v pisnem mnenju sprva podpiral navedbe invalidske komisije II. stopnje v mnenjih z dne 27. 1. 2010, pa z dne 25. 7. 2012 in z dne 28. 9. 2012 in sicer, da je povprečni procent izgube sluha obeh ušes po Fowlerjevi metodi mogoče izračunati le na osnovi podatkov v izvidu pražne tonalne avdiometrije (ADG) o stopnji izgube sluha (izguba sluha v dB) v štirih opredeljenih govornih frekvencah 500, 1000, 2000 in 4000 na obeh ušesih, kar je ves čas zatrjevala tudi invalidska komisija II. stopnje. V predzadnjem odstavku mnenja z dne 10. 1. 2013 pa je sodni izvedenec izračunal povprečni procent izgube sluha obeh ušes po Fowlerju na osnovi opisa ADG v izvidu nemške specialistke ORL z dne 6. 3. 2012, kar pa je po mnenju toženca strokovno neutemeljeno. K izvidu namreč ni priložen izvid ADG, iz katerega bi bila razvidna stopnja okvare sluha v vseh govornih frekvencah, na osnovi česar bi bilo mogoče izračunati biuralno izgubo sluha po Fowlerju, ki je v veljavnem Seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju Seznam telesnih okvar) kot kriterij za oceno telesne okvare pri okvari sluha. Tako je sodni izvedenec le približno izračunal izgubo sluha po Fowlerju in dobil rezultat 61,25%. Zato je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Citira določbo 143. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in poudarja, da je sodni izvedenec le približno izračunal izgubo sluha, ker v ADG z dne 6. 3. 2012 ni imel na voljo ustreznih frekvenc, ki so potrebne za izračun izgube sluha po Fowlerju, in da je ugotovljena 40% telesna okvara podana mimo kriterijev Seznama telesnih okvar in zato tako ugotovljena telesna okvara ni sprejemljiva. Takšna odločitev sodišča, da je pri tožnici podana 40% telesna okvara pomeni kršitev določbe 3. odstavka 143. člena ZPIZ-1, za takšno telesno okvaro pa tožnica glede na 1. odstavek 144. člena ZPIZ-1 ne more pridobiti pravice do invalidnine. Toženec nasprotuje tudi datumu nastanka 40% telesne okvare z dnem 6. 3. 2012, saj je to datum zdravniškega spričevala nemške specialistke ORL. To pa pomeni, da gre za medicinsko dokumentacijo novejšega datuma in je sodišče ne more upoštevati v tem postopku. Obseg presoje dokončnega upravnega akta je namreč omejen na dejansko in pravno stanje zadeve po stanju, kot je bilo na podlagi medicinskih izvidov ugotovljeno v postopku pri tožencu. Zdravniško spričevalo z dne 6. 3. 2012 in določitev datuma nastanka 40% telesne okvare z dnem 6. 3. 2012 časovno presega tudi okvir sodne presoje zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 29. 1. 2010 v zvezi z odločbo z dne 3. 11. 2009. Iz povedanega je razvidno, da je sodišče odločalo o telesni okvari na podlagi dejstev, ki so nastala po izdaji dokončne odločbe toženca z dne 29. 1. 2010. S tem pa je sodišče storilo tudi kršitev določbe pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Glede na navedeno je tako tudi odločitev sodišča, da se izpodbijani odločbi toženca z dne 29. 1. 2010 in z dne 3. 11. 2009 odpravita, nepravilna. S takšno odločitvijo je kršena določba 81. člena ZDSS-1. Citira 2. odstavek 81. člena ZDSS-1 in da gre v tem socialnem sporu za odločitev o pravici do invalidnine za telesno okvaro. Po 4. členu ZPIZ-1 se namreč z obveznim zavarovanjem zagotavljajo tudi dodatne pravice, med katerimi je našteta pravica do invalidnine za telesno okvaro. Med pravicami pa nedvomno ni našteta 40% telesna okvara, ki je nastala zaradi posledic bolezni, saj zaradi ugotovljene 40% telesne okvare, ki je nastala zaradi posledic bolezni, v skladu z 2. alinejo 1. odstavka 144. člena ZPIZ-1 tožnica ne more pridobiti pravice do invalidnine. Ker torej tožnica nima pravice do invalidnine za telesno okvaro, sta bili izpodbijani odločbi toženca z dne 29. 1. 2010 in z dne 3. 11. 2009, pravilni in zakoniti. Zgolj obstoj 40% telesne okvare zaradi posledic bolezni predstavlja le pravno pomembno dejstvo, ne pa že pridobitev pravice do invalidnine. Ravno zato sodišče ni imelo podlage za odpravo odločb toženca in bi tožničin tožbeni zahtevek moralo v celoti zavrniti, saj tožnica ni pridobila pravice do invalidnine.

V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe toženca in poudarja, da se strinja z mnenjem sodnega izvedenca o obstoju telesne okvare zaradi izgube sluha v višini 61,25% po Fowlerju. Nadalje meni, da je pri njej telesna okvara podana tudi zaradi okvare desnega očesa, ki je posledica prometne nesreče, do katere je prišlo na poti iz službe dne 15. 4. 1958. Opisuje kakšne probleme ima zaradi desnega očesa in da je bila v kratkem ponovno v bolnici, o čemer prilaga odpustnico od 17. 4. 2013. Pritožba je utemeljena.

V tem sporu sta predmet presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 29. 1. 2010 ter prvostopna odločba št. ... z dne 3. 11. 2009. V skladu s 63. členom ZDSS-1 v zvezi z 81. členom ZDSS-1, sodišče presoja izpodbijani odločbi v materialnem in procesnem smislu in sicer, ali je toženec na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega in izkazanega do dokončne odločbe, to je do 29. 1. 2010 pravilno odločil in pravilno postopal. Če sodišče ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta oziroma izpodbijanih upravnih aktov zakonit in da sta pravilna in zakonita, v skladu s 1. odstavkom 81. člena ZDSS-1 tožbeni zahtevek, kot neutemeljen zavrne. V nasprotnem primeru, če ugotovi, da izpodbijani odločbi nista pravilni in zakoniti, ju odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici in obveznost ali pravni koristi. Torej v primeru ugotovljene nezakonitosti aktov, jih sodišče odpravi in odloči o pravici in obveznosti oziroma pravni koristi.

V konkretnem primeru, ker je sporna pravica do invalidnine, sodišče v primeru ugotovljene nezakonitosti odločb odloči o pravici do invalidnine, v kolikor na podlagi dejanskega stanja in sicer na podlagi medicinske dokumentacije, ki jo predstavljajo izvidi o opravljenih preiskavah in pregledih do dokončne odločbe, to je do 29. 1. 2010 ugotovi, da sta izpodbijani odločbi toženca nepravilni in nezakoniti in da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidnine, konkretno pogoje določene v 143. členu ZPIZ-1 v zvezi s Seznamom telesnih okvarah ter pogoje določene v 144. členu ZPIZ-1. Po 144. členu ZPIZ-1 pravico do invalidnine pridobi zavarovanec za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30%, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo ali za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, če znaša telesna okvara najmanj 50%, in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne glede na to ali ji telesna okvara povzroča invalidnost ali ne.

Pritožba ima prav, da zdravniško spričevalo z dne 6. 3. 2012, ki ga je izvedenec kot ključnega upošteval pri podaji mnenja in ugotovil pri tožnici 40% telesno okvaro, presega okvir sodne presoje zakonitosti dokončne odločbe z dne 29. 1. 2010, saj je sodišče odločalo o telesni okvari na podlagi dejstev, ki so nastala po izdaji dokončne odločbe z dne 29. 1. 2010. To je na podlagi izvida specialistke ORL, ki ga je tožnica pridobila šele 6. 3. 2012, kar je nedvomno po dokončni odločbi z dne 29. 1. 2010. Nadalje pa je utemeljen tudi pritožbeni očitek, da obstoj 40% telesne okvare zaradi posledic bolezni predstavlja le pravno pomembno dejstvo in da ne gre za pravico določeno v 4. členu ZPIZ-1, o kateri bi sodišče posebej odločalo na podlagi 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 in štelo izpodbijani odločbi za nezakoniti.

Ker je sodišče prve stopnje (sicer brez podlage za 40% telesno okvaro iz zgoraj navedenih razlogov) zavrnilo (višji) tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine, je s tem odločilo o pravici do invalidnine in ni imelo podlage za odpravo izpodbijanih odločb toženca z dne 29. 1. 2010 in z dne 3. 11. 2009 in bi moralo tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 5. alinejo v zvezi s 6. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.