Jedro

Res je, kot izpostavljajo pritožniki, da se bliža dan, ko bo obtoženi A. A. izpuščen na prostost zaradi prestane zaporne kazni. A zgolj zato v tem trenutku ni moč govoriti o tem, da ponovitvena nevarnost ni podana. Res je tudi kot izpostavljajo zagovorniki, da bi obtoženec teoretično že lahko zaprostil za predčasni odpust, kot tudi, da verjetno obstajajo formalni razlogo za ugodnost v smislu prostega izhoda, vendar to je zgolj špekulacija, ko ni dvoma, da se za odobritev predčasnega oziroma pogojnega odpusta, kot tudi za zavodske ugodnosti, zahtevajo tudi vsebinski pogoji. O danosti teh pogojev pa je v tem trenutku tvegano govoriti zlasti glede na pritožbeno neproblematizirane ugotovitve, o tem, da so zoper obtoženca v teku še drugi kazenski postopki.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ob izreku sodbe, med drugim tudi zoper obtoženega A. A. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), v zvezi s petim in šestim odstavkom 361. člena istega predpisa in sicer do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka kazni, izrečene v sodbi III K 51087/2022 z dne 29. 11. 2022 Okrožnega sodišča v Celju.

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili zagovorniki obtoženega A. A. Uveljavljajo pritožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, ko pritožbo torej vlagajo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi, podredno pa, da se nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožniki namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo izrazito ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. V zvezi z obtoženim A. A. je sodišče prve stopnje izpostavilo, da ima opravka s specialnim povratnikom, ki je bil že kar 14 krat pravnomočno obsojen tako za kazniva dejanja zoper premoženje, kot tudi za številna kazniva dejanja z elementi nasilja. Izpostavilo je, da je preteklo zelo malo časa od njegovega prihoda na prostost do kriminalnega recidiva, ki se obravnava v tej kazenski zadevi. Razen tega pa je izpostavilo še, da se nahaja še v več kazenskih postopkih, tudi zaradi premoženjskih deliktov. Razen tega pa sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je obtoženec brez zaposlitve, brez dohodkov, da prejema zgolj socialno podporo in da je tudi brez premičnega ali nepremičnega premoženja, da tako nima vira dohodkov in da si sredstva za preživljanje pridobiva z izvrševanjem kaznivim dejanj zoper premoženje. Te okoliščine pritožbeno niso problematizirane. Po sodbi pritožbenega sodišča pa te okoliščine z upoštevanjem tudi pritožbeno neproblematiziranih okoliščin, ki se tičejo obdolžencu očitane kriminalne količine, daje zanesljivo podlago za sklep o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Glede na izpostavljene okoliščine je tudi po sodbi pritožbenega sodišča ponovitvena nevarnost tako izrazita in resna, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, zaradi česar tudi po sodbi pritožbenega sodišča iz enakih razlogov, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, milejši ukrepi za preprečitev ponovitvene nevarnosti ne pridejo v poštev.

6. Res je, kot izpostavljajo pritožniki, da se bliža dan, ko bo obtoženi A. A. izpuščen na prostost zaradi prestane zaporne kazni. A zgolj zato v tem trenutku ni moč govoriti o tem, da ponovitvena nevarnost ni podana. Res je tudi kot izpostavljajo zagovorniki, da bi obtoženec teoretično že lahko zaprostil za predčasni odpust, kot tudi, da verjetno obstajajo formalni razlogo za ugodnost v smislu prostega izhoda, vendar to je zgolj špekulacija, ko ni dvoma, da se za odobritev predčasnega oziroma pogojnega odpusta, kot tudi za zavodske ugodnosti, zahtevajo tudi vsebinski pogoji. O danosti teh pogojev pa je v tem trenutku tvegano govoriti zlasti glede na pritožbeno neproblematizirane ugotovitve, o tem, da so zoper obtoženca v teku še drugi kazenski postopki. Pritožbeno sodišče tako glede na vse relevantne okoliščine tega primera ne more pritrditi pritožbeni tezi, da zoper obtoženca odrejen in podaljšan osebni omejevalni ukrep ni več sorazmeren.

7. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

8. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.