Up-64/04 - 5

20. 9. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 31. avgusta 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 15/03 z dne 18. 11. 2003 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1433/01 z dne 3. 10. 2002 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Kranju, št. Pd 776/98 z dne 13. 6. 2001 se ne sprejme.

2.

Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

Delovno sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb delodajalca, s katerima je bil pritožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, in posledično zavrnilo njegov zahtevek za vrnitev na delo in izplačilo zapadlih denarnih prejemkov. Po presoji sodišča ni šlo za kršitev postopka, ker je bila disciplinska obravnava opravljena v odsotnosti pritožnika in njegovega pooblaščenca, saj je bil datum obravnave določen v dogovoru s pritožnikovim pooblaščencem.

Sodišče je ugotovilo, da je pritožnik storil očitane hujše kršitve delovnih obveznosti in da mu je bil zakonito izrečen disciplinski ukrep. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njegovo revizijo.

Pritožnik zoper vse tri sodne odločbe vlaga ustavno pritožbo in zatrjuje kršitev 2., 14., 15., 22., 23., 27., 29., 31. in 50. člena Ustave. Meni, da so izpodbijane sodbe favorizirale delodajalca, njega pa postavile v neugoden socialni položaj, saj je brez službe in se težko zaposli.

Pritožnik meni, da mu je bila kršena pravica do obrambe v disciplinskem postopku, predvsem ker ni bil pravilno vabljen, ker se je postopek izvedel v njegovi nenavzočnosti, ker se je uporabil napačni pravilnik o disciplinski odgovornosti, s čimer naj bi bilo kršeno načelo zakonitosti, in ker je disciplinska komisija odločala o kršitvi, za katero je že bil kaznovan. Pritožnik izraža dvom o pristojnosti disciplinske komisije, ki je izvedla disciplinski postopek. Tudi se ne strinja z ugotovitvijo sodišč, da je storil očitane kršitve delovne dolžnosti, in meni, da mu ta dejanja niso bila dokazana. Prav tako naj ne bi sodišča upoštevala številnih dokazov in veljavne delovnopravne zakonodaje. Zato opozarja na številne nepravilnosti pri uporabi materialnega kot tudi procesnega prava (nevabljenje sindikata, neizvedba postopka ugotavljanja znanja in zmožnosti). Predlaga razveljavitev izpodbijanih odločb in hkrati priglaša stroške po Odvetniški tarifi.

B.

Pritožnik v obširni ustavni pritožbi uveljavlja kršitev zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev materialnega prava. Pritožnik z ustavno pritožbo tako zopet ponavlja argumente, s katerimi ni uspel v sodnem postopku. V presojo, ali je odločitev sodišč pravilna, se Ustavno sodišče ne more spuščati, saj ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnem sporu. Zato ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. Skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

V okviru postopka z ustavno pritožbo zato ni mogoče upoštevati očitka pritožnika, da je izpodbijana odločitev materialnopravno napačna. Pritožnik namreč uveljavlja kršitev procesnih jamstev iz 22. člena (enako varstvo pravic), ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave, in prvega odstavka 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva), vendar le z navedbami, da je izpodbijana odločitev nekritična, arbitrarna in v njegovo škodo, ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Tudi pritožnikov očitek, da niti pritožba niti revizija nimata nikakršnih razlogov glede njegovega pritožbenega ugovora o že razsojeni stvari, je neutemeljen. Tako Višje kot Vrhovno sodišče sta na ta očitek odgovorili. Tudi pritožnikov nadaljnji očitek, da sodišče v dokaznem postopku ni upoštevalo materialnih dokazov, verodostojne listine, zdravniškega potrdila in delovnopravne zakonodaje, se izkaže za neutemeljen in pavšalen. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, kar povzema tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v zdravniško potrdilo z dne 16. 3. 2001 ter v obrazložitvi izpodbijanih sodb ocenilo in pretehtalo dokazno vrednost tega dokaza za pritožnikov primer. Odločitev sodišč pa je oprta in utemeljena s pravno podlago, ki ima oporo v normativni ureditvi. Z navedbami, ki so vsebovane v ustavni pritožbi, pritožnik tudi ni izkazal, da bi pri odločanju o disciplinski odgovornosti bil uporabljen napačen akt delodajalca.

V zvezi s pritožnikovimi očitki glede stvarne pristojnosti posameznih disciplinskih organov, sodelovanja sindikata v disciplinskem postopku ter o nezakonitosti pritožnikove prerazporeditve, ki naj bi kazali na to, da mu je bila kršena pravica do obrambe in s tem 22. člen in prvi odstavek 23. člena Ustave, pa Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnik ni izkazal, da bi te očitke uveljavljal tudi v pritožbi in reviziji. To pa pomeni, da jih Ustavno sodišče ne more upoštevati. Procesna predpostavka izčrpanja pravnih sredstev po 51. členu ZUstS namreč ne pomeni le dolžnosti, da pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe vloži pritožbo in revizijo, pač pa tudi obveznost, da že v teh pravnih sredstvih uveljavlja tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi.

V disciplinskem postopku ne gre za ugotavljanje krivde v kazenskopravnem smislu, temveč le za ugotavljanje kršitev delovnih dolžnosti. Pritožnik, ki je bil spoznan za odgovornega očitanih disciplinskih kršitev, se zato ne more sklicevati na to, da so mu v tem postopku bile kršene pravice iz 27. (domneva nedolžnosti), 29. (pravna jamstva v kazenskem postopku) in 31. člena Ustave (prepoved ponovnega sojenja o isti stvari). Kot je pritožniku pojasnilo že Vrhovno sodišče, navedene ustavne določbe zagotavljajo pravice v kazenskem in ne v drugih postopkih.

Kako naj bi izpodbijane sodbe kršile njegovo pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave, pritožnik ne utemelji.

Okoliščina, da mu je delovno razmerje prenehalo iz razlogov na njegovi strani in da je zaradi tega morda brez prihodkov, ne pomeni kršitve te ustavne pravice.

Pritožnik prav tako v okviru tega postopka ne more uspešno uveljavljati kršitvi 2. in 15. člena Ustave, ker se določbi ne nanašata na človekove pravice in temeljne svoboščine. Prva vsebuje temeljna ustavna načela, druga pa določbe o uresničevanju in omejevanju pravic, o sodnem varstvu teh pravic ter o odpravi posledic njihove kršitve.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker pritožnik ne navaja nobenih razlogov za drugačno odločitev, sklicevanje pritožnika na razloge, navedene v odločbi o brezplačni pravni pomoči Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. BPP 730/03 z dne 7. 1. 2004, pa ni zadostno, ker se v predmetni odločbi izkazuje njegov finančni položaj in finančni položaj njegove družine le za obdobje od 1. 10. 2003 do 31. 3. 2004, je Ustavno sodišče glede priglašenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

Predsednica senata Milojka Modrijan